Tiskane izdaje
Spodnji del obnovljene Švicarije diši po dobri hrani iz tamkajšnje restavracije, zgornji dve nadstropji pa po lesu in oljnih barvah. Skrivnostni hodnik z mnogimi vrati v prvem nadstropju, za katerimi so umetniški ateljeji, spominja na kakšen hotel iz romanov Agathe Christie. Velika spodnja dvorana s poslikanimi stebri in velikimi okni, ki na eni strani gledajo na panoramo mesta in na drugi v zeleni gozd, je impresiven prostor spomina. Cela hiša je čisto nov sodobni ustvarjalni center, ki deluje pod okriljem Mednarodnega grafičnega likovnega centra in kjer je zavetje našlo dvanajst domačih umetnikov, prav tako organizirajo tudi mednarodni rezidenčni program, ki pa ni namenjen le likovnim ustvarjalcem, ampak tudi pisateljem.
Vse v stavbi je v znamenju umetnosti. Spominski atelje Stojana Batiča je prav tak, kot je bil nekoč, še star radio, ki ga je vedno poslušal med kiparjenjem, je prižgan. Cel prostor je razstava. Umetniki, katerih umetnine so razstavljene po hiši, prihajajo iz različnih generacij. Lesena skulptura Dragice Čadež, ki se razteza ob stopnišču iz pritličja v prvo nadstropje, nosi naslov Zgodba o drevesu, tu so še tipkopis Jureta Detele, kiparska kompozicija Luja Vodopivca, Impresije Nike Autor, jedkanica Karla Plemenitaša ... Kot mi je pripovedovala asistentka pri vodenju projekta Maruša Kocjančič, so bila ta umetniška dela izbrana z mislijo, da je narava v tej stavbi vedno prisotna, na začetku kot park, kamor se greš zabavat oziroma odpočit, potem je tu narava kot inspiracija za umetnike ter narava kot kulisa, kamor se skrijejo socialno ogroženi ljudje, kot se je to dogajalo v Švicariji.
Trije elementi
Zanimiv umetniški program za naslednje mesece je že sestavljen in vključuje različne žanre: zgodbe o zgodovini, kuharske tečaje, predavanja o Tivoliju in Rožniku, mesečna srečevanja in pogovore o knjigah, otroški atelje. Poletni večeri bodo v znamenju glasbenih dogodkov, zaživel bo letni kino. Vodjo in avtorico projekta Yasmín Martín Vodopivec so pri idejni zasnovi nove Švicarije vodili trije temeljni elementi, ki so povezani z zgodovino stavbe: skupnost, umetnost in narava. Hiša je vedno povezovala ljudi, ki so živeli v njej: umetnike in boeme, ki so cele noči preklepetali v tamkajšnji kmečki sobi, ruske emigrante, ki so jih tja preselili v 30. letih prejšnjega stoletja, kiparje in slikarje, ki so kasneje ustvarjali v ateljejih, ljudi z dna družbe, stanovalce, ki so živeli v nekdanjih hotelskih sobah v takrat že razpadajoči stavbi.
V Švicariji je zavetje našlo dvanajst umetnikov. Foto: Jure Eržen
V zgodovini se je Švicarije prijelo veliko ne preveč prijaznih imen. Že Ivan Cankar je zaradi živahnih natakaric, med katerimi so se nekatere ukvarjale tudi z najstarejšim poklicem, in zaradi razuzdanega veseljačenja gostov takratni hotel Tivoli, v katerem je nekaj časa živel, poimenoval »prizorišče greha«. Za stavbo je napisal, da je elegantna in da ima prekrasno lego in, kar je najbolj pomembno, »da ima hotelirja, ki ne vprašuje po denarju, in natakarico, ki daje ubogim«. Kasneje, ko so zaradi dotrajanosti in nevzdrževanosti stavbe stanovalci živeli v slabih materialnih in higienskih razmerah, so stavbi rekli tudi Golobnjak ali Ščurkov grad.
Če bi Švicarija nastopala v zgodbah o duhovih, bi se po njenih dolgih hodnikih ponoči sprehajale meglene podobe že prej omenjenega Ivana Cankarja, ki se je, kot govori legenda, nekoč tukaj zaradi politike celo stepel z Vladimirjem Levstikom oziroma ga je slednji »vrgel po tleh«, srečali bi znamenito rusko igralko Marijo Nablocko, ki je bila zvezda ljubljanske Drame, znana po vlogah erotičnih zapeljivk, Ivana Zajca, avtorja Prešernovega spomenika, ki je imel v hiši atelje. Kot je v eni izmed svojih pesmi napisala ameriška pesnica Emily Dickinson, je narava hiša, v kateri straši, umetnost pa je hiša, ki vase vabi duhove.
»Gut Morgen!«
Ampak na začetku je bila Švicarija čisto neka druga stavba. Leta 1835 so nad Podturnsko graščino v parku Tivoli, na idilični legi pod gozdom, postavili gostišče, imenovano Schweizerhaus, v kateri se je zbirala nemško govoreča ljubljanska elita. Kot pričajo stare fotografije, je bilo gostišče leseno, z velikim vrtom, džungelsko obdano z zelenimi drevesi. Otvoritev so počastili z velikim ognjemetom in koncertom godbe na pihala. Zaradi specifične arhitekture je res spominjalo na alpsko hišo, prav zato so ji nadeli takšno ime. Reklamni list iz tistega časa je obljubljal: »Divno – romantični razgled po celem Ljubljanskem mestu.« In še mnogo več: »Pet minut od centralne pošte, na koncu senčnatega drevoreda, leži nad mestnim Tivolskim gradom v gozdu velika terasa s krasnim razgledom na mesto, kavarna in mlekarna, izborni restavrant, vsak dan koncert, najbolj priljubljeno letovišče ljubljanskega občestva.« V tedanjih vodnikih za turiste so obiskovalcem obljubljali slasten zajtrk.
Jušnik iz hotela Tivoli. Foto Jure Eržen
Slovenci tja niso zahajali in so bili zelo radi cinični do malomeščanske nemške družbe, ki se je tam zbirala, tudi zato, ker nihče od zaposlenih ni znali ali ni smel govoriti slovensko. V Slovenskem narodu je nekdo, ki si je nadel psevdonim Radikalec, napisal anekdoto o tem, kako je nekoč »kasirka«, Ana iz Tirolske, neko omizje pozdravila z »Tabra jutro« in so jo vsi v gostilni strupeno pogledali, zato je od takrat naprej vsem govorila le še »Gut Morgen!«. Prav tako se je v Ljubljanskem listu anonimnež Hribovec ponorčeval iz nemške aristokracije, ki se menda pogovarja le o konjskih dirkah in pasji razstavi: »V Švicariji se vsedem v kotič in občudujem potrpežljivost višjega uradnika, ki je učil svojega psička latinščine.«
Do gostišča so se obiskovalci največkrat pripeljali kar s kočijami, ki so, kot kasneje taksisti, na stranke čakale pred hotelom Slon oziroma, kot so mu takrat rekli, Elefont. Prvi avto je po takrat majhni in provincialni Ljubljani zapeljal šele leta 1898, njegov lastnik je bil baron Anton Codelli. Šlo je za bleščečo benz velo comfortabile, ki ga je pripeljal z Dunaja in je s 16 kilometri na uro strašil prebivalce, ti so mu rekli tudi pobesneli bik ali hudičev voz. Osem let kasneje je bilo v Ljubljani že osem avtomobilov, zato so se v časopisih že pojavila negodovanja zaradi prometnega direndaja. »Brzovozi« namreč niso pazili na »hitrost« in so škropili »šetalce« ter jih zavijali v oblake prahu. »Jaz res ne razumem, da bi morali imeti v kraju, kjer še poštenega tramvaja nimamo, toliko avtomobilov. In čemu ta brzina po skromnih, ozkih in prašnih ljubljanskih ulicah. Čemu trpinčenje konj, ki se po nepotrebnem plašijo, in vriskanje piščalk, ki nadlegujejo naša ušesa.«
Hotel Tivoli
Švicarija živi v Tivoliju, park je omenil že Valvazor, vendar je to takrat bil privatni vrt in sprehajališče za plemstvo grofa Turjaškega, ki so ga krasili marmorni kipi, ribnik z labodi, vodometi, kraška jama, jahalnica in strelišče. V knjigi Katje Jerman Promenada v Ljubljani (založba Viharnik, 2003) piše, da so o tem, da bi ustvarili javni park, začeli leta 1809 razmišljati Francozi, ki so upravljali mesto, kasneje je njihove pobude prevzel avstrijski civilni in vojaški guverner Karel Lattermann, a najbolj navdušen nad idejo je bil Andrej Malič, ki je imel tam, kjer danes stoji Nama, gostilno in hotel in si je želel, da se Ljubljančani ne bi sprehajali le ob Ljubljanici, ampak tudi mimo njegove gostilniške ponudbe. Prav on je dal posaditi drevored od svojega hotela pa vse do Tivolskega gradu, ki so ga najprej poimenovali po Lattermannu, danes pa ga poznamo kot Jakopičevo sprehajališče. Leta 1864 so ob ramah stopnišča pod gradom postavili litoželezne pse, ki jih je izdelal dunajski kipar Anton Dominik von Fernkorn, ki naj bi, kot uči tivolska legenda, potem ko je ugotovil, da jim je pozabil narediti jezike, naredil samomor.
Hotelski hodnik, kjer so danes umetniški ateljeji. Foto: Jure Eržen
Za veliko noč leta 1895 je Ljubljano stresel potres in poleg mnogih drugih stavb razmajal tudi Švicarijo. Leto dni po potresu je župan postal Ivan Hribar, ki je želel modernizirati in »posloveniti« mesto in je za to, kot je dobro znano, najel najbolj talentirane in najboljše arhitekte. Švicarijo so podrli in se odločili, da bodo tam zgradili hotel Tivoli. Ta je nastal po načrtih mestnega arhitekta Cirila Metoda Kocha, ki je inspiracijo zanj iskal v gorenjskih kmečkih hišah, zato je vse polno lesa in izdolbenih srčkov. Leta 1909 je bil hotel zgrajen, imel je 48 postelj, pokrite so bile z odejami iz kamelje dlake ali »kamelharkami«, 32 dvovratnih omar, 16 umivalnikov z leseno ploščo in moderna stranišča s splakovanjem. Kot piše Damjan Ovsec, je hotel slovel po dobrih zajtrkih, odličnem pecivu in beli kavi. V spodnji dvorani hotela so potekali plesi in koncerti. Leta 1909, prav v času, ko je v mansardni sobi živel Cankar (menda naj bi takrat napisal Belo krizantemo), je v hotelu potekala konferenca Jugoslovanske socialdemokratske stranke, na kateri so sprejeli tako imenovano Tivolsko deklaracijo ter se izrekli za združitev vseh Slovanov. Cankar je bil proti, saj je v deklaraciji pisalo, da naj bi poenotili tudi kulturo, jezik in pravopisje narodov. Leta 1920 pa so v hotelu ustanovili Komunistično partijo Slovenije, sodelovalo je štiriinpetdeset delegatov.
Brez jabolk in hrušk
Iz mesta je vse do Švicarije oziroma do Tivolskega gradu še pred prvo svetovno vojno tekla promenada, namenjena »ljubkemu spogledovanju«. Promenada ni bila rekreacija ali pobeg v naravo, s čimer so največkrat danes povezani obiski parka, takrat je to bil pomemben družaben dogodek. Sprehajališče se je začelo pri glavni pošti in potem po Bleiweisovi cesti (današnja Prešernova) ter čez železniško progo do Tivolija. Študenti so se radi zadrževali pred Opero, saj so bili najbolj zvesti obiskovalci predstav in so tam vsak večer napolnili stojišča, ki so jim takrat rekli »okenštad«. Na cesti so srečevali pevske zvezdnike, ki so vedno nosili šal, da je varoval njihovo dragoceno grlo.
Josip Vidmar v Obrazih opisuje, katere vse znane umetnike je kot dijak in študent videval na promenadi, od Antona Podbevška, Otona Župančiča, Ivana Groharja do vedno elegantnih igralk, ki so bile oblečene po zadnji modi: Savo Severjevo, Avgusto Danilovo, Zofijo Borštnikovo. »Kakor vsa tedanja dijaška mladež sem v tistih letih pogosto srečeval na tivolskih sprehodih bradatega in temnega Antona Aškerca, ki se je sprehajal zmeraj sam in, kakor se nam je zdelo, mračen, odtujen in bogvedi v kaj neveselega zamišljen.«
Na promenadi so veljala tudi stroga pravila obnašanja, kot piše v Valenčičevi knjigi Vzgoja in omika ali izvir sreče: »Ako greste na sprehod z dvema osebama, pazite, da gre najimenitnejša oseba na sredi, manj imenitna na njeni desni, najmanj imenitna oseba pa na levi strani.« Vožnja s kolesi je bila strogo prepovedana, sprehajalec je moral hoditi mirno in se čim manj ozirati, »vendar naj prijazno pogleda mimoidočega, nikakor pa naj vanj ne opira dolgo svojega pogleda«. Prepovedana so bila petje, žvižganje, pljuvanje in glodanje hrušk ali jabolk.
Golobnjak
Hotelski obrat je desetletje kasneje začel propadati, sobe so začeli na ure oddajati prostitutkam in klatežem. Ko so ga leta 1930 zaprli, je Švicarija postala bivališče za socialno ogrožene sloje. Leta 1933 je stavbo najela ruska kolonija in v že zelo zanemarjeno stavbo naselila ruske emigrante, ki so v Ljubljano pobegnili pred oktobrsko revolucijo in so prej živeli v šentpetrski vojašnici. V diplomski nalogi Identiteta neke hiše (Švicarija in njeni prebivalci skozi čas) Andraž Boštjančič, ki je kot otrok nekaj časa živel v stavbi, piše, da so to bili nižji sloji ruske aristokracije in mnogi med njimi so bili umetniki. Kot mu je pripovedoval grafik, kipar in slikar Aleksander Prokofijev, ki se je v Švicariji rodil leta 1948 in je tam živel in delal vse do nedavne obnove, sta tam na primer živela ruski častnik Nikolaj Borisov in njegova žena Ksenija, ki je bila izvrstna slikarka in je imela v prvem nadstropju trgovinico z ruskimi specialitetami. Zakonca sta imela dve mački in sta ju po ramenih nosila okrog po dvorišču Švicarije.
V Švicariji so odprli tudi novo restavracijo z domačo hrano. Foto Jure Eržen
Po vojni so zaradi informbiroja želeli rusko skupnost kar izgnati, vendar se je zanje potegnil Josip Vidmar. Stanovalci so se z leti spreminjali, nekaj ruskih družin je ostalo, v petdesetih letih je tam postalo pravo umetniško gnezdo, saj so prazne sobe zasedli kiparji in umetniki, od Karla Putriha in Zdenka Kalina do Draga Tršarja in Sergeja Kapusa. Jakob Brdar in Dragica Čadež pa sta imela tam atelje vse do zadnje obnove.
Andraž Boštjančič, ki pravi, da so se prebivalci na Švicarijo tako navezali, da so jo doživljali kot del sebe, se spominja, da je v hiši živela velika mešanica ljudi, od družin do klatežev in prostitutk, ter kopica otrok, ki so skrbeli drug za drugega in se vse dni igrali na Rožniku, kjer so imeli pozimi dolgo sankaško progo. Mulci so sami sebi rekli kar Tivolska republika. Levo od Tivolskega gradu je bil letni kino, kasneje pa je tam bil Piper klub – disko z živo glasbo.
* * *
Švicarija je kot maček, ki ima več življenj. Zdaj, ko je obnovljena z vso natančnostjo in pozornostjo (ohranjene so poslikave in tudi skoraj ves les v stavbi je originalen), je namenjena umetnikom, umetnosti, meščanom in turistom. In javnemu dobremu – kar je za te čase nekaj povsem presenetljivega. Pod svojo streho vabi tako domače kot tuje umetnike in jim v atmosferi gozda, zgodovine in spominov ponuja vso svobodo.
