Pisatelj, ta služabnik življenja

Saj vem, da je primerjava skoraj bogokletna, ampak kuharske knjige in dobre pripovedi o tem, kako pisati knjige, imajo nekaj skupnega. V obeh teh zvrsteh, ki ju rada berem, najdemo opise sestavin, navodila, trike, skrivnosti in navdih. Z užitkom gledam dobrega kuharja pri delu, ki vklopi vsa čutila, spreminja oblike, meša okuse, napenja dramaturški lok od štedilnika do mize. Branje kuharic nosi v sebi imaginacijo teh dejanj.

Vedno me je navduševala tudi podoba osamljenega pisatelja za pisalnim strojem ali računalnikom, ki v resnici ni nikoli sam, saj v glavi sestavlja zgodbo, kot iz Adamovega rebra oblikuje glavne junake, ki so včasih bolj živi od resničnih ljudi, opazi njihove poglede in kemične reakcije občutij. Najbolj skrivnosten od vseh poklicev. Čeprav gre za stanje mirovanja, se mi zdi pisanje bolj dinamično od veslanja.

Kako nastaja zgodba? Kako se iz ene same ideje, kot kakšen organizem z neštetimi lovkami, razvije v debelo knjigo? Kot je dejal Scott Fitzgerald, se je, ko je pisal Velikega Gatsbyja, včasih počutil, kot da bi se ponoči z avtom, brez prižganih luči, vozil skozi neznano pokrajino. A je vseeno prišel do konca, do tiste zelene luči na Daisyjinem pomolu, na drugi strani zaliva, ki se je še kar izmikala, a ni nikoli ugasnila.

Ameriški pisatelj George Saunders, ki je prejšnji teden dobil bookerja za prvi roman Lincoln in the Bardo (slovi namreč predvsem kot izvrsten pisec kratkih zgodb), je nekoč rekel, da o literaturi vedno razmišlja kot o nečem, kar je v gibanju. »Neka ideja ali podoba najprej nastane v pisateljevi glavi, jo zapusti ter odleti naravnost v bralčevo glavo, in obstaja možnost, da bo spremenila tisto, kar bo našla tam.«

Psihologija ideje

Tudi premišljevanja o tem, kako nastajajo zgodbe, so lahko napeta. In tako kot najdemo dobre in slabe kuharske knjige, obstajajo tudi dolgočasne in zanimive literarne teorije. Po mojem mnenju je najboljše analize pisateljskega ustvarjanja v 30. letih prejšnjega stoletja pisal Stefan Zweig. Psihološki, zgodovinski, sociološki, literarni in poetični eseji o Tolstoju, Dickensu, Balzacu, Goetheju, Dostojevskem in drugih so zbrani v knjigi Graditelji sveta. V njej marsikaj izvemo o navadah velikih umov, času, v katerem so živeli in ki je vplival na njihovo pisanje, kako in zakaj so postali pisatelji, kako so njihova dela spreminjala svet. Zweig si drzne prepričljivo opisovati tudi notranje življenje pisateljev in tok njihovih misli.

Še bliže ustvarjalnim možganskim vijugam nas pripeljejo pisateljski dnevniki ali intervjuji z njimi (najbolj zanimivi in številni so zbrani v reviji Paris Review) ali celo v knjige spete beležnice pisateljev, v katerih natančno vidimo, kako so razmišljali, ko so snovali in načrtovali zgodbo. Agatha Christie je v intervjujih vedno rada govorila, da lahko piše kjerkoli, v slaščičarni, v kuhinji, na vlaku, trdila je, da njeni domači sploh ne vedo, kdaj nastanejo vse te številne kriminalke, da piše zelo mimogrede. Rekla je, da včasih sredi dneva za nekaj časa izgine, nekaj napiše in se potem vrne v vsakdanje življenje, z žarečimi očmi, kot pes, ki je našel kost in jo v gobcu odnesel na vrt ter se čez pol ure vrnil z blaženim pogledom in z malo zemlje na smrčku. A ko so pred nekaj leti izšle njene pisateljske beležnice, je bilo jasno, da se je Agatha pisanja lotevala zelo sistematično, da je bila marljiva obsesivka, ki je preigravala konce, snovala zaplete, natančno kot matematik sestavljala enačbo, da se je vedno trudila, da bi bila bolj zvita od najbolj pametnega morilca, ki ga je ustvarila.

Kdo govori iz knjige?

Tudi literarna teorija je danes lahko žanr za uspešnice. V slovenščini je pred kratkim izšla knjiga zbranih esejev Jamesa Wooda z naslovom Kako nas nagovarja literatura (Založba: Penca in drugi, prevedel Janez Penca, www.vrhunski-dosezek.com/knjige), v katerih avtor analizira pisanje literature. Ko je bil Wood še v rosnih dvajsetih, je začel pisati za Guardian, kasneje za ameriško revijo New Republic, danes pa je eden najbolj čislanih novinarjev revije New Yorker in predavatelj na Harvardu. Pred njegovimi književnimi kritikami trepetajo največji pisatelji. Tudi on, ko želi govoriti o strasti do ustvarjanja, knjigo začne s kuharijo, in sicer s citatom Henryja Jamesa: »Obstaja en sam recept – da imate kuharsko umetnost zelo radi.«

Je realizem realen, se sprašuje v knjigi. Kaj je metafora? Kaj je domišljijsko sočutje? Zakaj nas leposlovje gane? Ne zanima ga pusta teorija, zato se skuša pri pisanju znebiti vsega akademskega smradu, kot bi temu rekel Joyce. Čeprav na trenutke branje te knjige ni preprosto, avtor se namreč samozavestno sprehaja iz enega romana v drugega, kot da bi prečkal ulico. Iz Vojne in miru gre v Gospo Bovary in iz Vzgoje srca v Don Kihota. Ko čitamo te eseje, premišljujemo o tem, da se za vsakim velikim romanom skriva cel kup racionalnih in intuitivnih odločitev. Zakaj se je recimo Fitzgerald odločil, da bo Velikega Gatsbyja napisal v prvi osebi? Kako pisatelj ustvari prepričljiv svet, z najmanjšimi podrobnostmi vred, v katerem živijo junaki?

Wood začne na začetku. Kdo je pripovedovalec knjige? Imamo tretje- in prvoosebno pripovedovanje. V tretji osebi ponavadi pripoveduje zanesljivi in vsevedni pripovedovalec, prvoosebni je nezanesljiv, saj največkrat o sebi ve manj kot bralec. Pisatelj W. G. Sebald sicer pravi, da ne more brati knjig, v katerih se ima pripovedovalec za sodnika, režiserja ali odrskega delavca. Kako narediti, da bo pisatelj vedno skrit? Največji mojstri so obvladali trik. Shakespearjevi liki sicer zvenijo kot oni sami, a vedno tudi kot Shakespeare. Ko v Kralju Learu Cornwall iztakne Gloucestru oko, ga opiše kot odurni zdriz, in bralec verjame, da so to Cornwallove besede, čeprav hkrati včasih tudi pomisli, kako dober pisatelj je bil Shakespeare.

Flaubert je vedno poudarjal, da si želi, da bi obstajal roman, v katerem pisatelja sploh ne bi bilo. Kot da je Bog v vesolju, povsod prisoten, toda nikjer viden. Ta francoski mojster se je prvi približal temu »božjemu« idealu, nas uči Wood, saj je po njegovem mnenju prvi vzpostavil realistično pripovedništvo in prav njemu bi se morali zahvaliti sodobni romanopisci, tako kot se pesniki zahvaljujejo pomladi. Mož, ki je svoje velike romane cele noči pisal v sobi, obrnjeni na Seno, tako da so se mornarji, ki so pluli mimo, po večni luči, ki je sijala z njegovega okna, ravnali kot po svetilniku, se je v pisanju povsem odrekel komentarjem, ohranjal je nesentimentalno umirjenost in je protagoniste opisoval kot znanstvenik, ki gleda celice pod mikroskopom. Da bi bil ta svet, ki ga je ustvaril, čim bolj prepričljiv, je opisoval podrobnosti, montiral poglede, neprizadeto, kot da snema s kamero. Ko danes gledamo film, prav tako ne opazimo, kaj je bilo izpuščeno iz kadra, ampak sledimo in verjamemo, da je vse posneto ali opisano naključno, čeprav je bilo neusmiljeno izbrano.

Wood za primer navaja odlomek iz romana Vzgoja srca, ko se Frédéric Moreau sprehaja po Latinski četrti, okoli njega pa živi mesto. Pisatelj ga požene na ulico in opiše, kar se dogaja okoli njega: kako v kletkah pred trgovinami frfotajo ptice, kako odmeva udarjanje čevljarskega kladiva, opazi pričakujoče poglede cunjarjev, ki se ozrejo v vsako okno, opustele kavarne, v katerih zehajo ženske za točilnimi mizami, na katerih so nedotaknjene steklenice, kako v pralnicah oprano perilo dehti v toplem prepihu in na mizah v čitalnicah ležijo neodprti časopisi. Nemogoče je, da bi glavni junak vse to opazil; Flaubert je vsa ta dogajanja opisal, da bi bralec lažje začutil, zavohal, zagledal ulico, po kateri hodi Moreau. Tako kot protagonist lahko vse te podrobnosti opazimo le s kotičkom očesa, »zdi se, da prihajajo k nam, kot življenje samo«.

Vse tiste podrobnosti

Da bi bil literarni svet prepričljiv, mora biti poln detajlov. Banalnih in nenavadnih, kar je včasih isto, ker je tako kot v življenju. Wood primer vzame iz resničnega sveta. Leta 1985 je neki alpinist v Andih padel s police. Njegov soplezalec je bil prepričan, da je mrtev, in ga je pustil bingljati na vrveh. Ubogi alpinist je kasneje, ko so ga vendarle rešili, pripovedoval, da mu je ves čas, ko je visel nad prepadom, v glavi zvenela pesem skupine Boney M. Brown Girl in the Ring. To pesem je najbolj sovražil in bil je besen, ko je pomislil, da bo umrl prav s tem napevom v mislih.

Zanimiv je tudi primer iz literarne stvarnosti: 28. marca 1941 si je Virginia Woolf napolnila žepe obleke s težkimi kamni, stopila v reko Ouse in se utopila. Njen mož Leonard Woolf je bil zelo pedanten in je prav vsak dan v dnevnik beležil banalnosti, kaj je tistega dne jedel in koliko kilometrov je prevozil z avtomobilom. Tistega dne, ko je njegova žena naredila samomor, ni bil dnevniški zapis nič drugačen kot ponavadi, zapisal je samo, koliko kilometrov je prevozil tisti dan. Le ena stvar je bila drugačna: tisto stran prekriva skrivnostni madež. Rjavkasto-rumena lisa, ki jo je nekdo zdrgnil ali obrisal. Kava? Čaj? Vino? Solze? Ta madež je edini v dnevniku.

Literatura je polna podobnih miselnih obratov. Tolstoj je bil v tem mojster. Njegovi liki v najbolj dramatičnih situacijah opazijo povsem nepomembne podrobnosti. V najbolj dramatičnih trenutkih vidijo čisto nepomembne stvari. Ko se Ana vrne iz Moskve, kjer se je že zagledala v mladega Vronskega, jo na postaji čaka njen mož in prva stvar, ki jo opazi, ko ga zagleda, je, kako čudna ušesa ima. »Ah, ti moj Bog, od kod ima na lepem taka ušesa?, je pomislila, ko ga je merila, hladnega in postavnega, posebej pa uhlje, ki so nosili krajce okroglega klobuka in ki so jo zdaj osupnili.«

Tudi ko se obupana Ana odloči, da bo naredila samomor, in se že odpravi proti železniški postaji, da se bo vrgla pod vlak, zagleda nekaj zanimivega. Nad nekim frizerskim salonom opazi zabaven napis in kot vsak zaljubljenec najprej pomisli na to, kako bo to zabavno reč zvečer povedala Vronskemu in kako se bosta nasmejala, a že naslednji trenutek se spomni, da se odpravlja v smrt in da ga ne bo nikoli več videla.

Wood nadvse ljubi Čehova – raj si predstavlja tako, da vsak dan, ko sede k obilnemu zajtrku, pred njim na mizi leži odprta knjiga z novo kratko zgodbo Čehova –, zato v knjigi najdemo veliko citatov in analiz iz njegove literature. Ob koncu povesti Oddelek številka 6 Andreja Jefimiča zadene kap, in ko leži v postelji in umira, kar naenkrat zagleda nenavadno stvar: »Čreda nenavadno lepih gracioznih jelenov, o katerih je sinoči bral, je stekla mimo njega; potem mu je ženska pomolila roko s priporočenim pismom, Mihail Averjanič je nekaj rekel. Nato je vse izginilo in Andrej Jefimič je izgubil zavest za vselej.« (Prevod Josip Vidmar.) Zdi se, kot da je Čehov znal z nevrološko natančnostjo zelo prepričljivo opisati privide umirajočega. Že Proust je namignil, da nebistvenosti vedno spremljajo človekovo smrt, ker nanjo nikoli nismo pripravljeni.

George Orwell v eseju Smrt z obešanjem opazuje obsojenca, ki stopa proti vislicam in sunkovito zavije, da bi se ognil luži. Za Orwella je to natančno tisto, kar imenuje »skrivnost« življenja, pravi Wood, čeprav je prepričan, da je Orwell to podrobnost z lužo opazil, ker je bral Tolstoja. V romanu Vojna in mir je podoben prizor. Pierre gleda, kako Francozi usmrtijo nekega človeka, in opazi, kako si ta mož, tik preden ga ustrelijo, naravnava prevezo za oči, ker je neprijetno tesno zategnjena.

Wood meni, da je življenje brezoblično natrpano z detajli, ki jih redko opazimo, in prav zato nas literatura uči opazovati. »Literatura nas dela boljše opazovalce življenja; nato se odpravimo vadit v življenje samo; zato postanemo boljši bralci detajlov v literaturi; in posledično postanemo boljši bralci življenja.«

Eden največjih mojstrov opazovanja, ki zna opisati stvari, s katerimi se bralec zlahka identificira, čeprav si jih v glavi nikoli ni artikuliral, je tudi ameriški Saul Bellow. Wood ga ima še posebej rad, saj je skupaj z njim predaval literaturo. Nekaj let pred smrtjo je bil Bellow še vedno vitalen, čeprav ga je že načela demenca, kratkoročni spomin ga je zapuščal, a sicer so bili njegovi možgani še vedno sveži kot jutranja rosa. Na predavanje je rad povabil Wooda, da je vskočil, kadar mu je ušla kakšna zapletena misel.

Njegov roman Herzog je eden mojih najljubših, čeprav ni všeč nikomur, ki mu ga priporočim. V njem glavni junak, ki se znajde v veliki psihološki krizi, premišljuje o ljubicah in ženah, se spominja mladosti in obsedeno piše pisma. Vsem. Spinozi, gospodu iz javne zdravstvene službe, Nehruju, Heideggerju ... Predvsem pa skuša svojemu preteklemu življenju dati zapisano obliko: »Zdaj je že v zrelih letih in smisel njegovega življenja je v tem, da nekaj iz tega življenja napravi, če more. Vendar ni pozabil duha materine sline na žepni rutici tisto poletno jutro na nizki prazni kanadski postaji, črnega železa in ponosne medenine. Vsi otroci imajo lica in vse matere plujejo, da bi jih nežno umile. Te stvari so ali pomembne ali pa niso. To je odvisno od vesolja, od tega, kaj je pravzaprav.« (Prevod Mira Mihelič.)

Veliki junaki

Herzog je protagonist, ki nosi cel roman, ves svet je presnovljen skozi njegove besede. Kako se rodijo literarni junaki, se v enem od esejev sprašuje Wood. O junaku največ izvemo glede na način, kako govori in s kom se pogovarja, kako se zadeva ob svet, pravi. Kot je dejala Edith Wharton, so ljudje kot posestva drugih ljudi; o njih vemo samo tisto, kar se dotika našega. Ali nismo na neki način mi vsi izmišljeni liki, ki pišemo sami sebe, naš pisatelj pa je življenje?

V najnovejši knjigi z naslovom How to Write Like Tolstoy pisatelj in Pulitzerjev nagrajenec Richard Cohen tako kot Wood analizira pisanje in lovi zgodbe o pisateljih. V knjigi se sprašuje, kako začeti roman, kako, če bi parafrazirali Picassa, dobri pisatelji kradejo in slabi kopirajo, kako zagrabiti zgodbo za rep, kako pomembna je ironija, kakšne so delovne navade pisatelja in kako zgodbo končati.

Kako je mogoče, da so literarni junaki tako resnični, da včasih o njih premišljujemo bolj intenzivno kot o resničnih ljudeh? Ker zna pisatelj tako dobro opisovati njihove misli, svet, ki ga opazujejo okoli sebe, se nam zdi, da si v glavi ustvarimo sicer vsak drugačno podobo resničnega človeka s psihološko globino. Izmišljeni in realni ljudje delajo iste stvari, zaljubljajo se, lažejo, imajo občutke krivde, so pogumni, strahopetni, nevrotični ...

Glavni junaki pripadajo bralcem, pravi Cohen. Dickens je romane pisal v podlistkih in ljudje so časopise tako težko pričakovali, saj so želeli vedeti, kaj se v nadaljevanju zgodbe zgodi z njihovimi junaki, da so jih še pred sončnim zahodom kar sami odhajali iskat na pošto, tako da so poštarji ostajali brez dela. Časopisi z njegovimi zgodbami so čez lužo prihajali z veliko zamudo. Leta 1841 je ameriške bralce tako zelo skrbelo, kaj se bo v The Old Curiosity Shop zgodilo z malo Nell, da se jih je v New Yorku več kot šest tisoč zbralo na pomolu, da bi pričakali prvo ladjo, ki je priplula iz Velike Britanije, in mornarje spraševali: Ali je mala Nell živa? Danes dolge vrste pred knjigarnami, vsakič ko izide novi Harry Potter, pričajo o tem, da se ni nič spremenilo.

Tudi pisatelji o svojih likih velikokrat govorijo, kot da so živi. Henry James je rad dejal, da svoje glavne junake najbolj spozna, če jih razjezi. Inspiracije zanje pisatelji najdejo na različne načine. Victor Hugo je ljudi opazoval kot požrešen jastreb, ves čas si je zapisoval njihove besede, telesne gibe in jih potem pripenjal svojim junakom. Iris Murdoch se je bolj opirala na svojo imaginacijo, zamislila si je neko situacijo in ta je oblikovala lik. Harold Pinter je rad rekel, da se mu je že zgodilo, da je stranski lik prevzel zgodbo in se spremenil v glavnega. Avtorica kriminalk P. D. James je lahko ves dan tuhtala, kaj naj stori protagonist zgodbe, a se ji je ves čas izmikal. Šele ko je zaspala, je zjutraj natančno vedela, kaj bo storil njen junak. To sicer ne pomeni, da ima literarni karakter svoje lastno življenje, ampak da zna imaginacija in nezavedno pisatelju vedno ponuditi pravi odgovor. Kot je napisal Pascal: »Če te ne bi poznal, te ne bi našel!« Na drugi strani natančnež Nabokov likom, ki jih je ustvarjal, ni puščal veliko svobode, Franzen pa je prepričan, da karakter umre, kadar v svoji glavi ne sliši njegovega glasu.

Navade in rituali

Wooda in Cohena zanimajo navade pisateljev, kot da bi iz teh ritualov lahko prebrali navodila za pisanja. Wood se jim sicer ne posveča tako intenzivno kot Cohen, ki govori o pisateljskih navadah, o tem, kako je ponovno popravljanje rokopisov najbolj pomemben del pisateljevanja. Roman Vojna in mir je Sofija Tolstoj prepisala kar dvanajstkrat, edina je znala brati moževo pisavo, da je Tolstoj lahko v neskončnost popravljal zgodbo. Ni čudno, da se je vsakič, ko je izšel kakšen njegov roman, psihično in fizično zlomil. Tudi za Balzaca je bilo pisanje fanatično delo, začel je pisati šele opolnoči in popil litre kave. Pisal je po petnajst ur na dan, trpel je za glavoboli in imel je nekontrolirane obrazne tike. Ko je bil star enainpetdeset let, ga je zadela kap. In potem so tu tudi manj škodljive navade: Disraeli je pisal oblečen v smoking, John Cheever v boksarice, Thomas De Quincey je pisal v sobi, v kateri je bilo vedno več navlake, papirjev in knjig. Ko v njej ni bilo več prostora niti zanj, jo je zaklenil in si najel drugo. Ibsna je inspiriralo tekmovanje, na zid pred pisalno mizo je obesil fotografijo Augusta Strindberga, ki ga je imel za smrtnega sovražnika. »Kar naj visi tam in gleda, kako pišem.«

                                                                             * * *

Pravi pisatelj je vedno velikodušni služabnik življenja, knjigo zaključi Wood. »Vedno mora ravnati tako, kot da je življenje nekaj, kar presega vse, česar se je doslej lotil in kar je doslej doumel roman.«