Javier Cercas: »Pišem o tistem, česar ne vem, ne o tistem, kar vem«

Danes eden najbolj branih španskih pisateljev se v svojih knjigah brez omahovanja sooči s špansko državljansko vojno, vietnamsko vojno, poskusom državnega udara, tranzicijo …

Javier Cercas pravi, da umetnik vidi tisto, kar imamo vsi pred očmi, a tega ne opazimo ali pa nočemo videti. Pri Založbi /*cf. je nedavno izšel njegov najznamenitejši roman Vojaki Salamine.

S Cercasom sva se sestala v začetku oktobra 2014 v njegovem barcelonskem studiu. Beseda je tekla o preteklosti, brez katere ne moremo razumeti sedanjosti, o mrtvih, ki še naprej živijo v spominu, o obsesijah, ki jih zdravi s pisanjem, o odgovornosti pisatelja in resnici literature. V Španiji je pravkar izšla njegova nova knjiga El impostor, Slepar.

Z Vojaki Salamine začnete v svojih romanih obravnavati pomembne zgodovinske dogodke. Ste imeli kaj težav s tem, da ste se lotili tako obsežne in občutljive teme, kot je španska državljanska vojna?

Seveda, bilo je težko. Ta tema je namreč v literaturi zelo obdelana in težko se je je bilo lotiti izvirno. Treba je tudi vedeti, da sem bil, ko sem napisal roman, še čisto neznan pisatelj – poznala sta me samo mama in čilski pisatelj ­Roberto Bolaño, ki je bil moj prijatelj in nastopa tudi v Vojakih Salamine. Hotel sem preprosto napisati najboljšo knjigo, najboljšo, kar jih lahko napišem – to je tisto, kar mora narediti pisatelj –, nič več.

Nikoli nisem nameraval revolucionirati vizije državljanske vojne. Hotel sem le ugotoviti, kaj je bilo v nekem pogledu, zakaj se je neki vojak na koncu španske državljanske vojne, ko bi moral tik pred tem, da odide v pregnanstvo, ubiti ali aretirati nekega človeka, odločil, da mu bo rešil življenje. Tega mu ne bi bilo treba narediti in hotel sem izvedeti, zakaj je to naredil. Vedno pišem o tistem, česar ne vem, ne o tistem, kar vem.

Pripovedovalec v romanu se predstavi kot nekoliko naiven novinar, ki trdi, da o državljanski vojni ne ve nič več kakor o bitki pri Salamini. Koga predstavlja ta Javier Cercas, ki niste vi?

Javier Cercas nekako ustreza ljudem moje generacije. Vnuki vojne smo bili siti govoričenja o vojni. Hoteli smo biti moderni, postmoderni, evropski … Vojna pa je bila nekaj grozljivega, grdega, umazanega, brutalnega. Poleg tega je bilo o njej napisanih na tone knjig in posnetih na tone filmov. Dovolj nam je bilo tega. Večina moje generacije je bila prepričana, da tisto nima nič z nami. Pravzaprav je to tudi ena izmed tem knjige. Vojake Salamine bi lahko povzeli takole: to je pripoved o moškem, ki je prepričan, da je španska državljanska vojna nekaj tako tujega in oddaljenega kakor bitka pri Salamini.

Vendar potem med raziskovanjem nekega drobnega in pozabljenega dogodka iz tistega časa odkrije, da je preteklost del sedanjosti. Odkrije torej, da preteklost ni nekaj, kar se praši v arhivih in knjižnicah, ampak da je preteklost, zlasti tista, ki jo še vedno ohranjamo v spominu, dimenzija sedanjosti. Živimo v nekakšni diktaturi sedanjosti. Ljudje so prepričani, da je sedanjost mogoče pojasniti le s sedanjostjo, a to je zgrešeno, saj je brez preteklosti ni mogoče razumeti. Zato moje knjige od Vojakov Salamine naprej govorijo o preteklosti, da bi spregovorile o sedanjosti.

Vojaki Salamine samo na videz pripovedujejo o španski državljanski vojni. Knjiga v resnici govori o junakih, o tem, kaj junaštvo sploh je. Za branje Vojakov Salamine ni treba nič vedeti o španski državljanski vojni, prav tako kot za branje Vojne in miru ni treba vedeti nič o Rusiji ali Napoleonovih vojnih pohodih. Vseeno mi je, ali je bil Don Kihot iz španske pokrajine, ki se imenuje La Mancha, ali s Kitajskega. Vseeno mi je, ker tako Don Kihot kot Vojna in mir govorita o univerzalnih stvareh.

Rafael Sánchez Mazas, ustanovni član Falange in tesni prijatelj Joséja Prima de Rivera, ni bil samo pesnik, ampak tudi politik, eden najbolj odgovornih za začetek državljanske vojne. Njegov lik vam omogoči, da nadenete obraz fašistični ideologiji. Kaj vas pri fašizmu najbolj zanima in od kod vaše zanimanje zanj?

Zelo me zanima, prav tako, kot me zanimata Hitler in nacizem. Kako je lahko neka tako sprevržena ideologija navdušila toliko ljudi? Ne smemo pozabiti, da je bil fašizem v Evropi v dvajsetih in tridesetih letih velika novost in da je bil v modi. Zato me zanima. Vedeti moramo, zakaj se je nekaj takega zgodilo. To počne literatura: razumeti poskuša resničnost. In ko pravim razumeti, ne mislim upravičiti, mislim prav nasprotno, oskrbeti se z orožjem, s sredstvi, da bi onemogočili, da se kaj takega ponovi. Če bi povsem razumeli Hitlerja, če bi ga bil kdo zmožen razumeti v celoti, bi morda lahko preprečili, da se kaj takega, kot je bil nacizem, ponovi. Ampak zelo težko ga je razumeti, za to bi moral biti genij, Shakespeare morda ali pa Dostojevski.

Po drugi strani me fašizem zanima tudi osebno, z družinskega vidika. Prihajam iz družine malih kmetov iz Extremadure, ene najrevnejših španskih pokrajin. Junak moje družine je bil mladenič, ki se je ob izbruhu vojne kot prostovoljec pridružil frankistom. Ta sedemnajstletni fant se je razvnel in šel v vojno, misleč, da bo zaščitil družino, svojo domovino, vero … In je umrl. Umrl je v bitki pri Ebru, eni zadnjih bitk vojne. Vedno me je intrigiralo, zakaj se je mladenič, o katerem si lahko mislim samo dobro, popolnoma posvetil nečemu nepravičnemu.

Vedeti pa moramo, da so se najbolj sprevržene stvari dogajale z najboljšimi nameni in se z njimi upravičevale. Stalinizem, na primer, je bil postavljen na temeljih dobronamernosti in idealizma številnih ljudi. Kot se reče: pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni. Veliko fašistov je bilo velikih idealistov, verjeli so, da se bojujejo za dobro, in niso bili zli; bili so dobri ljudje, ki so jih zapeljale sprevržene ideologije. Sánchez Mazas je eden tistih, ki so v Španiji ubesedili fašizem, zato je eden od odgovornih za vojno. Žižek pravi: ni genocida brez pesnika.

To se mi zdi točno, in čeprav tedaj še nisem bral Žižka, je to tudi ena od tem Vojakov Salamine. Od tod velikanska odgovornost pisateljev. Vojne se namreč bijejo za denar in oblast, vendar pa gredo mladi, ki v vojnah ubijajo in umirajo, vanje zaradi besed, zaradi poezije, zaradi retorike, saj jih to zapelje in pripravi do tega, da tvegajo življenje in se poženejo v smrt. Sánchez Mazas je bil zelo neodgovoren. Zanj je bila to salonska igra, vendar je njegova bogata retorika povzročila pekel. Zato me zanima odgovornost pisateljev, kajti oni ustvarjajo besede, ki ubijajo.

Pravite, da je Sánchez Mazas samo vaba, ki nas pripelje do Mirallesa, dejansko glavnega lika romana. Ko sem prebiral pričevanja jugoslovanskih brigadistov, ki so se bojevali v Španiji, sem naletel na veliko zgodb, ki so me spominjale na Mirallesovo. Kaj je po vašem junak, katere značilnosti mora imeti?

Vojaki Salamine in knjige, ki sem jih napisal pozneje, so v bistvu refleksija o junaštvu. To vprašanje je z mano od otroštva. Ko sem bil majhen, sem rad gledal pustolovske filme in bral pustolovske romane. Glavni lik je bil vedno junak in to me je fasciniralo. Ena bistvenih tem mojih zadnjih knjig se torej vrti okoli tega, kaj je junak. V Vojakih Salamine čisto homersko predstavim klasičnega junaka, ki ima dvoje značilnosti: ena je pogum ali drznost, vrlina, ki je na slabem glasu – deloma zaradi fašistične retorike –, a je zelo pomembna.

Drznost je vrlina, tako kot inteligenca. Z inteligenco lahko ustvariš čudovite stvari ali pa Auschwitz, kajne? Lahko narediš najboljše ali najslabše; no, s pogumom je enako. Druga značilnost junaka je nekaj, kar se v knjigi imenuje gon po pravičnosti, in je skrivnostna. Ta gon usmerja nekatere ljudi, da v pravem trenutku, v najpomembnejšem trenutku, naredijo pravo stvar. In Miralles je tega sposoben. Ni intelektualec, ni razmišljujoč človek; ima ta gon, da je na pravi strani in da se odzove prav. To je občudovanja vredno.

Pri francoskem časniku Le Monde so nas, vrsto pisateljev iz več držav, prosili, naj izberemo besedo, ki nam največ pomeni, in o njej napišemo pol strani. Pomislil sem, kako čudno vprašanje, vendar sem takoj vedel, katera beseda je to; beseda je bila »ne«. Svoj tekst sem začel z znanim citatom iz Camusovega Upornega človeka: »Kaj je uporni človek? Človek, ki pravi 'ne'.« In moji junaki, liki v mojih romanih, so ljudje, ki pravijo »ne« ali pa poskušajo reči »ne«, pa tega ne zmorejo. Miralles je tip, ki bi moral ubiti ali aretirati človeka, a se odloči, da tega ne bo naredil.

Glavni lik mojega romana Anatomija trenutka je Adolfo Suárez, predsednik španske vlade med tranzicijo. Pri poskusu državnega udara 23. februarja 1981 so v parlament vdrli vojaki, streljali in vsem navzočim ukazali, naj se uležejo na tla, on pa se je odločil, da tega ne bo naredil. Epigraf iz Danteja, s katerim se začenja Anatomija trenutka, »colui che fece ... il gran rifiuto«, tisti, ki je izrekel veliki ne, bi lahko veljal za vse moje knjige. Mislim, da se vsi kdaj znajdemo pred odločilnim trenutkom, trenutkom velikega »da« ali velikega »ne«. In tisti, ki reče »da«, se na videz reši, ampak v resnici se obsodi. Tisti pa, ki reče »ne«, se na videz obsodi, ampak v resnici se reši. Moji junaki so ljudje, ki v odločilnem trenutku rečejo »ne«, in odtlej za vselej vedo, kdo so.

Cercas lik pravi, da ne piše romana, ampak »resničnostno pripoved«. Vojaki Salamine so v resnici zanimiva mešanica zgodovine in literature. Kje se konča zgodovina in kje začne literatura? Kakšno je razmerje med njima?

Zgodovina se konča tam, kjer se končajo pričevanja, kjer se končajo dokumenti, kjer se konča tisto, kar je preverljivo. Literatura se začne okraj tega. Ko bereš roman, moraš najprej podvomiti o pripovedovalcu, kajti pripovedovalec ne govori vedno po resnici. V najboljšem romanu, kar jih poznam, v Don Kihotu, pripovedovalec na primer pravi, da si zgodbe o Don Kihotu ni izmislil on, ampak da jo v resnici prepisuje od arabskega zgodovinarja Cida Hameteja Benengelija. To ni res, to je instrument, ki ga uporablja Cervantes, da bi povedal tisto, kar hoče povedati.

In tukaj je enako. Pripovedovalec pravi, da je njegova knjiga resničnostna pripoved, ampak to ni res. Dejansko se zgodovina konča tam, kjer se konča zgodovina z veliko začetnico in je onkraj samo še tema. Kajti zgodovina ali novinarstvo – ki je konec koncev zgodovina sedanjosti – s sredstvi, ki jih imata na voljo, ne moreta iti dlje. Tedaj nastopi fikcija in osvetli to temo, osvetli tisto, česar zgodovina ne more. Neki italijanski pisatelj je rekel, da so Vojaki Salamine roman, v katerem hoče novinar napisati resničnostno pripoved in dojame, da mu ne bo uspelo, da lahko do resnice, ki jo išče, pride samo s fikcijo.

V zbirki vaših krajših tekstov Resničnostne pripovedi opredelite, kaj je za vas resničnostna pripoved. Pravite, da gre za presečišče med fikcijo in zgodovino oziroma da se med njima vzpostavi določena igra. Tja, kamor zgodovina ni mogla seči, seže fikcija. Vendar ne zgodovina ne fikcija ne moreta povsem ujeti stvarnosti, kajti uporabljata besede, njun instrument je jezik, kar pomeni, da gre v vsakem primeru za osiromašenje stvarnosti.

Opiram se na Aristotela in pravim, da obstajata dve resnici: zgodovinska in literarna. Zgodovinska resnica temelji na dejstvih in je konkretna, točna, praktična … Kaj se je zgodilo v določenem trenutku na določenem kraju določenim osebam? To je tudi žurnalistična resnica. Po drugi strani je literarna resnica drugačna; je poetična, moralna, abstraktna, univerzalna resnica, ki velja za vse nas kadarkoli in v kakršnihkoli okoliščinah. To je literarna resnica. Zgodovinar ali novinar iščeta resnico, vendar se jima nazadnje vedno izmuzne. Moje knjige so ubesedeno iskanje resnice. V Vojakih Salamine, na primer, hoče pripovedovalec izvedeti, kdo je bil vojak, ki je rešil življenje Sánchezu Mazasu. Pa to na koncu izvemo? Ne.

Literatura je ali naj bi bila umetnost postavljanja vprašanj. Ključno vprašanje ali slepa pega v Vojakih Salamine je: Zakaj je republikanski vojak rešil življenje Sánchezu Mazasu? Lahko rečemo, da sta motor romana prav ta gesta in pogled vojaka v tistem odločilnem trenutku?

Tako je. Ves roman se vrti okoli vprašanja, kaj pomeni ta pogled, zakaj je ta moški drugemu rešil življenje … Pripovedovalec se poda na iskanje odgovora. In kakšen je na koncu odgovor? Odgovor je, da ni odgovora. Odgovor je iskanje samo. To pomeni, knjiga sama. Ni jasnega, natančnega, kategoričnega odgovora, kakršne ponuja zgodovina. Odgovor je dvo­umen, kontradiktoren, po svojem bistvu ironičen. Taki so odgovori literature.

Verjamete v moč ironije, tudi ko gre za težke teme?

Absolutno! Zame brez ironije ni romana. Ironija je instrument spoznanja. Odkritje ironije je bila ena največjih revolucij v zgodovini. Vendar pa ironije ne smemo zamenjevati s šalo ali sarkazmom. Ironija pomeni, da je ena stvar lahko dvoje hkrati. Don Kihot je do konca smešen, je pa tudi junaški. Don Kihot je popolnoma nor, je pa tudi najbolj razumen in preudaren mož na svetu. To je ironija in zame brez nje ni romana. To pomeni, da brez dvoumnosti ni romana, kajti resnica je kompleksna in poliedrična. To velja tudi za najresnejše teme. Ni resnejših knjig od Don Kihota, Tristrama Shandyja ali pa Uliksesa, in to so nezmotljivo ironične, celo humorne knjige. Ne samo da brez ironije ni romana, ampak brez nje ne neki način tudi ni spoznanja.

Stavek, ki se v Vojakih Salamine večkrat ponovi, gre nekako tako, da mrtvi niso čisto mrtvi, dokler se jih kdo spominja. Je literatura po vašem mnenju zmožna ohranjati pri življenju tisto, kar ni več živo?

To je ena od tem knjige. Ne vem, ali gre za zmožnost ali za dolžnost, mogoče kar za dolžnost. Ta knjiga, ki naj bi po pričakovanjih dosegla maloštevilno bralstvo, je postala uspešnica tudi zato, ker govori bralcem: dokler se spominjate teh ljudi, bodo živi. Nagovarja torej ljudi, naj obudijo mrtve. Thomas Hardy je napisal pesem, ki govori prav o tem, o ljudeh, ki bodo pozabljeni. Pri prvi smrti umrem, a če se me kdo spominja, nisem čisto mrtev, še naprej živim v spominu ljudi.

Pri drugi smrt gre zares in nastopi, ko nas pozabijo. Če se torej nekoga spominjamo, je ta človek na neki način še vedno živ. Spomin so nebesa za tiste, ki ne verjamemo v nebesa, in literature ni brez spomina. Literatura je najmočnejša oblika spomina, saj vrača življenje tistemu, kar je mrtvo. To je dolžnost literature: obuditi mrtve. Tega ne zmoremo narediti čisto docela, ampak Don Kihot je, na primer, še vedno živ; dejansko je bolj živ od velike večine živih ljudi.

Veliko študirate, preden se lotite pisanja?

Samo toliko, kot je treba, da lahko napišem knjigo, nič več. Je pa z vsako knjigo drugače, vsaka se pojavi iz vprašanja, ki mi ga postavi realnost. Realnost me povpraša: in kaj pomeni tisto? In jaz ji nočem naravnost odgovoriti, temveč hočem formulirati vprašanje čim bolj kompleksno. To je tisto, k čemur težim, in z dokumentacijo se oskrbim samo toliko, kot je treba, da to lahko dosežem. Pri nekaterih knjigah zberem in preštudiram zelo veliko dokumentacije, pri drugih zelo malo. Pri Vojakih Salamine, na primer, sem je potreboval zelo malo. To knjigo sem imel že v sebi. Ogromno sem prebral o državljanski vojni, zato je bilo dodatno gradivo zelo skopo.

Imate urnik? Sledite rutini, ko pišete?

Ja, ko pišem, sem zelo rutiniran. Ko sem pisal zadnjo knjigo, sem šel, na primer, na podeželje, sam s svojo psičko, se zbujal ob 6.45, šel teč še po temi, ker je bila zima, začel pisati ob 8.30 in pisal do osmih zvečer. No, vmes sem kaj pojedel, odspal siesto … Vendar nisem počel nič drugega kot to. Ko se vržem v knjigo, pišem cele dneve. Sem do konca discipliniran.

Kolikokrat od začetka do konca predelate knjigo?

Ko sem bil prvič na kosilu z Gabrielom Garcíem Márquezom, me je vprašal prav to, in rekel sem mu, da približno trikrat. On pa mi je odvrnil, da vse knjige napiše šestkrat! To ni čisto res, Sto let samote ni napisal šestkrat, od začetka do konca je knjigo predelal enkrat in pol, mogoče dvakrat … Res pa je, da je pisanje vnovično pisanje, saj šele takrat, ko pišeš, ugotavljaš, kaj bi pravzaprav rad povedal. V prvo ti nikdar ne uspe, nikomur, nobenemu pisatelju.

Kaj hočete doseči s prvim odstavkom?

Vse. Tam mora biti vsa knjiga, ton, tema … Prvi stavek je bistven. In zadnji, seveda. Vendar pa mi gredo konci knjig veliko bolje od rok kakor začetki. Konec mi skoraj vedno zlahka uspe. In to je logično, kajti pisanje knjige pomeni, da ustvariš neki mehanizem, in ko je ta v pogonu, knjiga nastaja brez težav. Zato nekateri pisatelji pravijo, da liki zaživijo lastno življenje.

Povedal bom nekaj, kar sem prvič povedal šele zelo pred kratkim: v trenutku, ko se je pojavil Miralles, je knjiga stekla sama. Bilo je prav tako, kot da ga moram jaz samo poslušati. On je govoril in povedal vse, kar je imel povedati, sam se nisem čisto nič naprezal, samo poslušal sem ga. Prisežem, da je res. Sram me je, ko to pravim, ampak je res. Ta človek je govoril sam. Še več, danes bi lahko napisal knjigo Pogovori z Mirallesom, ker je bilo tako, kakor da bi bil živ. Pri nobenem drugem liku se mi ni ponovilo kaj takega. Kaj pravi Miralles o barcelonskem nogometnem klubu? Vem. Kaj pravi na to, kar se zdaj dogaja v Kataloniji? Tudi to vem. Lahko bi napisal knjigo intervjujev z njim, kajti spoznal sem ga res dobro. Zato mi na koncu Vojakov Salamine ni bilo treba skoraj nič popravljati.

Vaša založba je bila prepričana, da Vojakov Salamine ne bo prodala v več kot nekaj tisoč izvodih in da bodo roman brali samo upokojenci. Vendar je knjiga postala velika uspešnica, vi pa mednarodno uveljavljen pisatelj. Ste že takrat, ko ste končali knjigo, vedeli, da ste napisali nekaj izjemnega?

Vedel sem, da sem napisal dobro knjigo, mogoče svojo najboljšo. Bil sem zadovoljen, mislil sem si, da bo dobila dobre kritike in da bo prodanih pet ali deset tisoč izvodov, nikakor pa si nisem predstavljal, da bo takšna uspešnica.

Vojaki Salamine v vaše delo vnašajo spremembe. Te pridejo do izraza tudi v Anatomiji trenutka, vaši doslej morda najbolj politični knjigi. Z njo namreč pozivate k refleksiji o temah, kot so pakt pozabe, demokracija brez socialne pravičnosti in nekaznovanje odgovornih za zločine med Francovo diktaturo.

Nisem politični pisatelj, vendar so Vojaki Salamine drugačni od mojih prejšnjih knjig in spremenili so tudi mene. Pred Vojaki Salamine sem bil ortodoksno postmoderen pisatelj. Moje knjige so bile ironične, humorne, metaliterarne, osredotočene na individualno … Odtlej se v mojih knjigah pojavlja zgodovina, vendar zgodovina kot dimenzija sedanjosti in kolektivno kot dimenzija individualnega, kajti da bi spoznal sebe, moram poznati druge, prav tako kot moram, da bi spoznal sedanjost, poznati preteklost.

Anatomija trenutka je verjetno res moja najbolj politična knjiga, ampak njeno jedro je, kot velja za vso literaturo, morala. Tako kakor Vojaki Salamine tudi ta knjiga izhaja iz opisa, podobe, iz »ne«. Izhaja iz podobe pučistov, ki pridejo v parlament in od poslancev zahtevajo, naj se uležejo na tla. To se je zgodilo 23. februarja 1981, torej šest let po Francovi smrti, ko je bilo videti, da je demokracija v Španiji že konsolidirana. Takrat so se trije možje odločili obsedeti na stolih: rekli so »ne«. Knjiga raziskuje pomen te geste.

Ta trenutek je – prav tako kot trenutek, v katerem republikanski vojak reši življenje Sánchezu Mazasu – zanje prepoln pomena, saj se takrat resnično in za vselej zavedo, kdo so. Ima pa ta gesta tudi kolektiven pomen, ker se je takrat v Španiji dejansko končala državljanska vojna in začela demokracija. Kajti vojna ni trajala tri leta, ampak do leta 1981, saj frankizem ni bil mir, ampak nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi.

Tranzicija je zanimiva tudi z vidika pravice. V Latinski Ameriki, na primer, so vsaj v nekaterih državah sodili odgovornim za zločine, storjene v času diktatur. V Španiji takih sojenj ni bilo.

Tukaj ni bilo pravice, ker se zanjo ni nihče zavzemal, saj levica ni imela moči, da bi jo uveljavila, desnica pa tega ni hotela narediti. Torej so se sporazumeli in odločili odreči se popolni pravici, da bi vzpostavili demokracijo. Treba pa je upoštevati, da so bile diktature v Latinski Ameriki krajše in drugačne, kot smo jo imeli tukaj. V Latinski Ameriki so sodili zločincem, ki so bili živi, večina španskih zločincev pa je bila že mrtva. Poleg tega tukaj govorimo o diktaturi, ki je trajala štirideset let, v tem obdobju pa so bili na neki način sokrivi vsi. Komu boš torej sodil? Vsem?

Je to torej pakt pozabe?

Izraz pakt pozabe je eden najbolj zgrešenih zgodovinopisnih klišejev, kar jih obstaja. Nobenega pakta pozabe ni bilo; bil je pakt spomina. V sedemdesetih letih 20. stoletja so v Španiji vsi govorili o vojni, polni so je bili časopisi, filmi, knjige … Bila je prava moda spomina. Ljudje so govorili: nočemo, da se ponovi. Kar se je zgodilo, so imeli ves čas pred očmi. Da je to bil pakt spomina, dokazuje tudi dejstvo, da so 23. februarja 1981 čisto vsi ljudje do zadnjega ostali doma, niso si upali ven, prestrašeni so bili, saj so mislili, da bo ponovno izbruhnila vojna.

Sklenjen pa je bil pakt, da preteklosti nihče bo uporabljal v politične namene, da bomo gledali v prihodnost in vlagali v demokracijo. Ampak to je imelo svojo ceno in vse žrtve niso priznane. Še danes po jarkih leži sto tisoč trupel. Kljub temu so bili v tistem trenutku vsi prepričani, da je bolje iti naprej, pa čeprav se zato odrečejo pravici. Sklenili so kompromis. Ni bilo lahko, vendar so ga.

Danes ste eden najpomembnejših angažiranih pisateljev v španskem jeziku. Kako povezujete svoje delo pisatelja fikcije na eni strani in javnega intelektualca, ki se udeležuje političnih razprav, na drugi? Kakšna je vaša vizija angažirane literature? Kakšne so naloge in odgovornosti angažiranega pisatelja?

Mario Vargas Llosa je v članku o Vojakih Salamine napisal: Če mislite, da je angažirana literatura mrtva, si preberite to knjigo in videli boste, kako živa je. Ko sva se spoznala, sem mu rekel: Hvala, ampak tega ne govori naokrog. Biti angažiran pisatelj se mi je, ko sem bil mlad, zdelo najhujše, kar se ti lahko zgodi, vendar angažirana literatura in angažiran pisatelj nista eno in isto.

Angažirana literatura je tista, ki ni samo igra ali samo zabava, ki ji to ni dovolj in si prizadeva, da bi spremenila svet oziroma bralčevo dojemanje sveta. To je tista literatura, ki se angažira popolnoma, ki ima kar največjo mogočo ambicijo. Kafka je rekel, da so dobre knjige kakor udarec po glavi, rekel je tudi, da so kakor kramp, ki naj bi razbil ledeno morje v nas. Če je to angažirana literatura, sem angažiran pisatelj. Ni vélike literature, ki ne bi bila angažirana.

Nekaj drugega je javna intervencija pisatelja. Razumem, zakaj so pisatelji kot intelektualci na slabem glasu, saj smo v preteklem stoletju videli, da so se angažirali pri absolutno gnusnih rečeh, da so izkoriščali javni angažma za osebno promocijo … Zato se mi zdi čisto prav, da je intelektualec ob ugled, vendar imam kot pisatelj in človek odgovornost in bom še naprej izražal svoje mnenje, v glavnem pa bom premišljeval, saj je prva naloga javnega intelektualca, da misli, ne pa da razglaša svoja mnenja kot kakšen bedak.

Res pa obstaja razlika med pisateljem in intelektualcem, kajti pisatelj širi dvome, vnaša negotovost, ustvarja dvoumnost. Po drugi strani mora intelektualec kdaj reči nekaj nedvoumnega, reči mora »da« ali »ne«. Ko pišem za časopise, poskušam seveda predstaviti svoje dvome, svojo neodločnost in to, kako se moje mnenje spreminja, vendar moram včasih reči tudi »ne«, in torej rečem »ne«. Zaradi tega imam lahko probleme, ampak če sem kot človek strahopeten, si tega kot pisatelj ne morem privoščiti.