Plitki razlogi globokih držav

Intervencije Rusije v zadeve zahodnih demokracij so postale nepogrešljiva stalnica tako političnih debat kot medijskih komentarjev. Predzadnja afera je buknila ob nedeljskih francoskih predsedniških volitvah, ko naj bi ruski, s Putinom povezani hekerji skušali škoditi Emmanuelu Macronu. Ko je Macron zmagal, se je oglasil sam ruski predsednik Putin in ob zanikanju svoje vloge pri tem pozval Francijo, naj gre zaradi skupnih interesov vse skupaj v pozabo. Zadnja afera seveda zadeva Trumpa in njegovo odstavitev direktorja FBI Jamesa Comeyja. Tedaj ravno je bil v ZDA ruski zunanji minister Sergej Lavrov in se Trumpovi nenavadni potezi ni mogel dovolj načuditi. Pred tem se bomo spomnili angleških očitkov o ruski hekerski intervenciji v času referenduma o brexitu. In za tem so se podobne zaznave in očitki naslavljali na Nizozemskem in hekerske intervencije naj bi sicer neuspešno šle na račun Marka Rutteja. Pod črto dogajanja ni mogoče spregledati statusa Zahoda v perspektivi konca druge svetovne vojne: ta je slab in ciniki bi pripomnili, da se še poslabšuje. Toda ...

Neodvisno, kredibilno, nepristransko

Kakor koli že komentatorji obračajo Trumpovo odstavitev direktorja FBI, so si na koncu edini, da ne vzdrži razlaga Trumpovih sodelavcev, kako se je predsednik Comeyja preprosto naveličal. Drugi so zadevo razložili, češ da je bil odstavljeni preveč naklonjen Hillary Clinton, kajti opustil da je razvlečeno preiskavo v zvezi z njeno nezavarovano e-pošto v času, ko je bila ta še državna sekretarka. Toda končno je kot veljaven obveljal sum, da Trumpu ni bila povšeči Comeyjeva močna motivacija priti do dna ruskemu domnevnemu sodelovanju pri Trumpovi predsedniški kampanji. Demokrati so kmalu postavili zahtevo, da je treba zamrzniti imenovanje Comeyjevega naslednika vse dotlej, dokler ne bo imenovan posebni preiskovalec, ki bi preučil morebitni konflikt med nacionalnimi interesi in Trumpovimi morebitnimi predvolilnimi navezami z rusko oblastjo. Cilj tega dogajanja je, so dejali, ohraniti demokratične vrednote, zato bi morala preiskava biti narejena neodvisno, kredibilno in nepristransko.

Gre za moment politične kulture, na katero so bili ustanovni očetje ZDA posebej ponosni. Tudi tradicija evropske povojne zahodne politične kulture je gradila na teh vrednotah, ki predpostavljajo čast in osebno integriteto. V tem smislu je tudi Comey napisal poslovilno pismo sodelavcem. Dolgo sem verjel, je zapisal, da predsednik lahko direktorja FBI zamenja kadar koli in ne da bi pojasnil razlog za to: »Zato ob tej odločitvi ne bom izgubljal časa niti glede načina, kako je bila izpeljana. Upam, da ga tudi vi ne boste.« Potem je izrazil prepričanje, da bi ljudje v FBI morali videti trdno skalo, na kateri stojijo kompetentnost, poštenje in neodvisnost. Gre za vrednote, ki odražajo duha ameriške ustave, je povedal.

Na drugi strani oceana je Evropska unija slavila Macronovo zmago v Franciji. Tako kot Trump vseskozi dokazuje, kam vodi kapriciozna populistična politika, so politični strategi EU natančno vedeli, kam bi peljala politike Marine Le Pen, če bi ta zmagala na volitvah. Toda Macron težko prikrije svojo politično kontradiktornost in dve pomanjkljivosti, ki pa sta hkrati pomanjkljivosti vseh sredinskih držav EU, posebej Nemčije. Kontradiktoren je v tem, da je obljubil nasprotujoči si stvari. Na eni strani, da bo poskrbel za znižanje socialnih prispevkov tako za delodajalce kot za zaposlene, na drugi strani pa, da bo izpeljal reforme, da bi Francija obvladala maastrichtski okvir do 3-odstotnega proračunskega primanjkljaja. Delil je obljube, ki si logično nasprotujejo. Potem sta tu še vsaj dve pomanjkljivosti. Prva je, da nima novega socialnega programa za Francijo, ki je tu vedno bila specifična, kajti vedno je stavila nanj. Visoko izraženo nezadovoljstvo Francozov je utemeljeno na državnem protekcionizmu, ki je deloval v okvirih zaprte države, v globalizaciji pa ne deluje več, in pravice, ki so jih bili vajeni, zato potrebujejo nov model, ki pa ga niti Macron niti kdo drug nima. Odtod izvira druga pomanjkljivost, ki za EU pomeni tudi nevarnost. Če bi Francija potrebo po svojem protekcionizmu, in ker se razume za nenadomestljiv člen EU, zaračunala celotni EU, bi z iskanjem posebnega statusa začela nekaj podobnega, kot je doslej počela Velika Britanija, na koncu pa bi se vse skupaj bržkone enako končalo pri razpadu EU.

Ko izzveni zaveza

Tako se pojavljajo pomisleki, da Macron tej nalogi bodisi ne bo kos bodisi projekta politično ne bo vzdržal. Zaveda se, da ga bo svetovna gospodarska geometrija prisilila k nepopularnim strukturnim spremembam in gospodarskim reformam v Franciji. Drug vidik pa je ta, ki ga je po Politicovem kolumnistu Paulu Taylorju povzel naš dopisnik Peter Žerjavič, namreč, »da francoska globoka država ni prenehala obstajati«, da v njej prevladujejo intergovernmentalizem, torej odločanje v Uniji na medvladni ravni na škodo skupnih institucij. V resnici je med poznavalci danes vtis, da EU vladajo premieri močnih držav in da EU sama po sebi nima nobene teže. Ne nazadnje je dokaz dejstvo, da je predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz pustil evropsko kariero in jo zamenjal za možnost, da bi kot socialdemokratski kandidat morda postal nemški kancler.

Kako se logika intergovernmentalizma odraža iz Slovenije in v Sloveniji, lahko te dni vidimo, ko sta Avstrija na severni, Italija pa na zahodni meji postavili svoje policiste, ki preverjajo dokumente. Razlog je vedno logičen: na severu protibegunska preventiva, na zahodni meji je razlog sestanek držav G7 na Siciliji. Tako se počutijo Hrvati na južni meji, kjer Slovenija po evropski direktivi uveljavlja »schengen«. Bili smo že priča napetosti med Avstrijo in Italijo zaradi begunskih prehodov mej. Če k temu dodamo potencialno naraščajoči odpor osrednjih evropskih držav do nekdanje višegrajske skupine, ki so se po letu 1990 izvile iz sovjetskega primeža – te pa odklanjajo begunce in se imajo za Zahod ter sovražijo Rusijo –, se vprašamo, kaj bi bilo lahko še vezivo EU, potem ko je izzvenela humanistična prisega Zahoda po drugi svetovni vojni. Ko je izzvenela evropsko-ameriška zaveza, utegne nastopiti čas tihih toksičnih predpostavk. Utegnil bi nastopiti čas »globokih držav«, Francije, Nemčije, Italije, tudi Avstrije ... Predvsem pa Rusije, ki se ji vseskozi kolca po moči Stalinove Sovjetske zveze.

Zmaga rdeče armade nad Hitlerjem je v Evropi za posledico leta 1947 imela Marshallov plan, ki so ga države zahodne Evrope sprejele, Sovjetska zveza in od nje odvisna srednja Evropa pa ne. Sovjetska zveza je po antifašistični doktrini in zaradi vojaške moči nad propadlim fašizmom imela v vzhodni Evropi moč, ki je bila izjemna. Celotna hladna vojna se je napajala iz kristalno čistega idejnega konflikta med antiimperializmom na sovjetski in iz antikomunizma na ameriško-evropski ravni. Prišlo je do delitve »dela«. Stalin je olastninil antifašizem, ameriški imperializem je olastninil demokracijo in jo poistovetil z družbo blaginje. Velika Britanija se je lahko sprehajala med obema vrednotama, kolikor se je hotela.

Ob globokih državah

Konrad Adenauer velja za enega od idejnih očetov EU. Tako tudi Charles de Gaulle. Prvi je Nemčijo povezal z Natom, drugi je odklonil oporišča Nata v Franciji, toda oba sta mislila Evropo mimo Sovjetske zveze in ZDA. Hvalnica, ki jima gre danes, je ta, da Rusija (ki se napaja iz tradicije SZ) in ZDA v Evropo izvažata populizem in tip demokracije, ki ne le, da se je osvobodila časti, temveč predpostavlja neoliberalizem in ekonomski interes postavlja na prvo mesto. Ko je bil Lavrov ta teden v Washingtonu in se je srečal s Trumpom, je povedal, da sta se pogovarjala na »neideološki« osnovi, kajti v njegovi administraciji so poslovni in neobremenjeni ljudje. Ko je Adenauer leta 1949 prevzel kanclerstvo v Nemčiji – bil je tudi soustanovitelj CDU –, je začel neko novo evropsko republiko in kritiki so ga hoteli obtoževati neonacizma takoj, ko je v ustavne poudarke prigradil elemente nemške državniške zgodovine. Tu smo resda pri zametkih nemške »globoke« države, toda nekaj je treba poudariti z vso jasnostjo: izčrpali so se doslej veljavni elementi predvsem britanske »globoke države« in povsem so se izčrpali argumenti ameriške »globoke države«. Prav v teh novih spoznanjih lahko EU črpa svojo legitimnost, kajti naenkrat se kaže kot velika priložnost. Toda hkrati se v vsej neslavnosti vidi tudi, kako je ugrabljena od interesov svojih »globokih držav«, to pa je pogojeno finančno. V tem je nekaj absolutističnega in EU se sooča z argumenti razsvetljenega absolutizma.