Tiskane izdaje
Kar v kali velja zatreti morebitno jadikovanje ter jasno in glasno konstatirati: samozaposleni v kulturi morebiti smo razpršeni, ne dovolj dobro organizirani, spričo dejstva, da smo nenehno med kladivom in nakovalom (beri: med slabo in katastrofalno), nekolikanj tesnobni in v resnih skrbeh za lastno preživetje, toda mi sami, javnost in oblastniške strukture bi si morali skupno izbiti iz glave, da smo nemočni – nismo. Dovolj nas je, da naš glas konkretno šteje, pri čemer mislim (če oblast želi, lahko povem tudi kar se da neposredno) na naš volilni glas. Večina od nas ima družino, prijatelje ali oboje – ti ljudje so seznanjeni z našimi življenjskimi situacijami in stopnjo iznajdljivosti, h kateri smo se prisiljeni zatekati, da bi preživeli. Z njihovimi glasovi smo še močnejši. Če jim prištejemo še populacijo, ki je zaposlena, denimo v javnih zavodih, denimo na področju kulture, in ki z nami solidarizira, ker razume, da smo sicer često sodelavci, da pa je naš položaj manj varen in naše delovne razmere precej slabše od njihovih, dobimo že kar konkretno otipljivo, predvsem pa skrajno nezanemarljivo število volilnih glasov, ki sporoča, da je kultura specifično področje, katerega obstoj je nespregledljivo nujen za obstoj tako nacije kot vsakega od nas, da ni blago na trgu in da posledično ni zavezana zgolj in samo tržnim zakonitostim in zahtevam publike, marveč je njen namen tudi vzgajati, izobraževati, provocirati, raziskovati, vzpostavljati lastne zakonitosti ter biti (dobesedno) prvovrstni zgled razvoja in njegovih smeri. Naveličani smo morda že n-tič pojasnjevati, čemu brez kulture družbe ni, smo pa hkrati tudi dovolj trmasti, da ne bomo odnehali.
Biti samozaposlen v kulturi pomeni praviloma enako kot biti prekarec. Status slednjih je v Sloveniji tak, da statusa v bistvu ni. (Še pri poimenovanju so težave in se posledično pojavlja več zapisov.) Ko enkrat takole pogledamo širšo sliko, postane verjetno kristalno jasno tudi tem, ki so doslej dvomili – upati pa je, da končno vendarle razumeta tudi politika in oblast –, da predstavljamo konkretno silo. Ki poseduje konkretno moč, hkrati pa ima konkretno dolžnost, da se bori za svoje pravice ter da si izbori in brani delovne razmere, ki bodo vredne tega imena.
Na nas je torej, da se otresemo medsebojnega nezaupanja, utrujenosti, črnogledosti in defetizma ter da se povežemo, s čimer mislim vse organizacije, ki že doslej opravljajo to skrajno nehvaležno delo boja za pravice samozaposlenih in prekarcev, ter posameznike – neposredno prizadete in simpatizerje. Na nas je, da aktivno stopimo skupaj. Izkušnje namreč kažejo, da da organizator tega plesa, na katerega se odpravljamo, vstopnico zanj od sebe res skrajno nerad, povrh je pa po svojem dušnem ustroju še popolnoma neromantičen (morda bi, mimogrede, moral razmisliti, ali je organizacija plesov res pravi poklic zanj): da kako vendarle nacepa, ga prepriča zgolj in samo dovolj visoka številka. Je številka prenizka? Tc, tc, nič ne bo ... hvala za vaš interes, tam ob izhodu vzemite par starih, suhih krofov, plesalo se bo pa – brez vas. Število, skratka, mora biti nezanemarljivo, če nam je dejansko dovolj teka za vozom, ampak bi morda vendarle zahtevali zase sedež na njem. In lančpaket. Topel.
Kar se samozaposlenih v kulturi tiče, je naslednje na našem seznamčku del in nalog po tem, ko smo se prešteli, verjetno oblikovanje liste prioritetnih problematik, za kar potrebujemo najprej popis vseh problematičnih mest, nato pa debato o tem, katera uvrstiti med najbolj pereča. Eno od njih predstavljajo brez dvoma vse zadrege, povezane s cenzusom, drugo pa sami pogoji za pridobitev statusa. Oboje je popolnoma neživljenjsko in jasno usmerjeno ne k pomoči, marveč h kar grobemu zatiranju prosilcev za status oziroma nosilcev statusa.
Na tej točki morda ne bi bilo slabo spomniti, da imamo državo ter vse pripadajoče mehanizme oblasti v njej zavoljo državljanov – in ne obratno. Ministrstvo za kulturo je organ v sestavi vlade, ki ni namenjen ne sam sebi ne vladi, namenjen je nam, državljankam in državljanom. V naši službi je, kar je vpisano v samo bistvo njegovega obstoja. To je brez truda preverljiv aksiom, o katerem spričo njegove narave torej težko kaj dosti debatiramo. Trdno stoji ne glede na to, ali ga vlada razume ali ne. Celo ne glede na to, ali vlada razume smisel in pomen obstoja kulture v družbi. Za resničnost aksioma je to irelevantno.
Poleg tega se vlade menjavajo, kultura pa ostaja. Kultura pač ni trhla bilka, ki po toči oveni – ko namreč nje ne bo več, bo z nami že davno konec. Nepomembno je celo, ali državljanke in državljani vsi razumemo, zakaj kultura. Ni panike, stari, naslednja pripustitev državljanke Likovič v javna občila in njena populistična zgražanja kvazimoralističnih tendenc bodo mimogrede pojasnila, zakaj kultura v družbi ni le nujna, marveč je kar osrednja kategorija njenega obstoja.
No, če se tu torej strinjamo, bi veljalo morda pozvati takole ministrstvo za kulturo, da zaviha rokave in prične delovati – v našo korist. Ker pa je ta pojem v bukvicah oblasti več kot očitno zmotno definiran, je tozadevno pač nujno, kot je rekla protagonistka Pevčevega filma Estrellita, »očistiti ton«. Kaže, da namreč ni jasno, da nenehni pritiski, grožnje in izigravanje »deležnikov«, ki v Sloveniji delujemo na področju profesionalne kulture, definitivno niso »naša korist«.
Kaj to torej je, velja povzeti, in to je naša sklepna naloga v pripravah na žur, v predloge rešitev ob prej omenjenem spisku prioritetnih problemov, z obojim pod roko nato zavrteti 01 478 1000, se predstaviti, vljudno zahtevati gospoda Cerarja in se domeniti za sestanek na temo Status samozaposlenega v kulturi ter šnelkurs iz smisla in pomena kulture v Sloveniji vobče, pogajanja o drastično boljši prihodnosti v letu 2017 in dalje – 1. lekcija.
Pravkar smo namreč priče še enemu poskusu zmanjšanja pravic oseb s statusom samozaposlene(ga) v kulturi – MK pod aktualnim vodstvom bivšega sekretarja bivše ministrice za kulturo, zdaj ministra Toneta Peršaka, je v noveli zujika (zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo) objavilo predlog spremembe uredbe o samozaposlenih v kulturi, za javno razpravo na to temo pa dopustilo velikodušnih štirinajst dni časa, s čimer je skrajno jasno pokazalo, koliko mu je do drugih mnenj ali dialoga.
V javnosti že izpostavljeni težavi omenjenega predloga spremembe sta vsaj dve: dvig kriterijev za plačilo socialnih prispevkov samozaposlenih v kulturi in izbris določenih poklicev iz registra. Kaj to v praksi pomeni? Pomeni, da bo do statusa težje priti, za določene poklice pa celo nemogoče, in da bo od njega težje kaj konkretnega imeti – kar ne bo veljalo zgolj za mlade ustvarjalce, zanje je možnost uspešne prijave itak postala podobna zadetku na loteriji, marveč za vse.
Tak predlog vlade, katere del je MK, kaže na več izjemno skrb zbujajočih potez aktualne oblasti, predvsem pa na akutno nerazumevanje področja kulture v sodobni družbi in smisla njegovega obstoja za vobčo dobrobit. To bomo torej mi zdaj spremenili, samozaposleni namreč ne gremo nikamor. Za slovensko kulturo smo, naj se javnost tega zaveda ali ne, ključni faktor. Po nekaterih ocenah je proizvedemo polovico, razmere za naše delo pa so katastrofalne. In ker so slednji ta čas še enkrat več ogroženi, velja morda tokrat pa jasno reči: ne. Je že tak veseli december – te žurke pa pač ne bomo izpustili. In da veste: pridemo s svojimi ploščami – dovolj nam je plesa zgolj po vašem taktu.
