Tiskane izdaje
Več kot rekordnih tri milijone ljudi je ta teden »všečkalo« tvit Baracka Obame, ta pa je napisal, da se nihče ne rodi s sovraštvom do druge osebe zaradi barve kože, porekla ali vere. Parafraza Nelsona Mandele je stala nasproti Donaldu Trumpu in šefu Ku Klux Klana ter njegovemu velikemu čarovniku Davidu Duku. Trump je v svojem odzivu namreč relativiziral sobotni nasilni shod neonacistov in belopoltih ekstremistov v Charlottesvillu v Virginiji. Krivdo za smrt protestnice proti rasistom je pripisal »obema stranema«.
Potem je bil tu še severnokorejski predsednik Kim Džong Un, ki je napovedal izstrelitev balističnih raket proti ameriškemu otoku Guam. Trump mu je zagrozil, da se bo soočil »z ognjem in gnevom, kakršnega svet ni videl«. Potem je tu tudi Trumpova izjava o Venezueli, da imajo ZDA glede te »veliko opcij«, po potrebi tudi vojaško intervencijo. V Venezueli so izjave sprejeli z velikim ogorčenjem. Kaj je na koncu storilo, da se je Kim Džong Un umaknil, češ da bo pred napadom še malo opazoval »butasto in neumno postopanje jenkijev«?
Notranji terorizem, belski rasizem
V Charlottesvillu v Virginiji je šlo za simbolne stvari. Mestna oblast se je odločila odstraniti spomenik generalu konfederacije Robertu Leeju, ki so ga nekateri imeli in ga še imajo za junaka, čeravno se je v državljanski vojni znašel na napačni strani in se končno še naprej ni strinjal z volilno pravico temnopoltih. Odstranitev spomenika je izzvala proteste, ki pa niso bili le kulturne ali zgodovinske narave, temveč so postali rasistični dogodek z nasilnim podtonom. Tam so se pojavili oboroženi »civilni« paravojaki, tam so bili ljudje, ki so zažigali bakle, nosili nacistične transparente, svastike ipd. Potem so se pojavili protestniki, ki so protestirali proti skrajnim desničarjem in nacistom. Dvajsetletni James Alex Fields iz Ohia je z avtomobilom namerno zapeljal v množico ljudi, ki so se zoperstavljali skrajnim desničarjem, in ubil žensko, 32-letno Heather Heyer, ter bolj ali manj poškodoval še šestnajst ljudi.
Trumpu je vzelo nekaj dni, preden so mu svetovalci dopovedali, naj obsodi nacistični dogodek in umor ženske, kajti zaznati je bilo vse znake t. i. notranjega terorizma in belskega rasizma. Oklevanje ga je drago stalo. Zapuščali so ga sodelavci, hrbet so mu obrnili direktorji velikih korporacij. V Gallupovi meritvi javnega mnenja mu je podpora volivcev padla na doslej najnižjih 34 odstotkov. Da je izrecno obsodil rasizem, mu je vzelo kar dva dni. Izrekel se je šele v ponedeljek, medtem ko je oseba v protestih izgubila življenje že v soboto.
Toda že v torek je imel »popravni izpit« in Trump se je pokazal kot pravi Trump, neulovljiv, impulziven, predvsem pa tako navzven kakor navznoter živalsko neobvladljiv. Belski rasizem je v tvitih primerjal z nasiljem pouličnih tolp v Chicagu, kjer naj bi bilo v spopadih ubitih devet ljudi, toda, je zapisal proti medijem, zaradi tega da se nihče ne razburja. Potem je izenačil strani v sporu, belopolte rasiste, naciste in tiste, ki so protestirali proti njihovi nestrpnosti. Vrhunec njegove kontroverzne drže je zaznamovala zahvala in pohvala Davida Duka, enega najvidnejših lokov Ku Klux Klana.
Potem se je usulo. Mediji so priobčili, kako nelagodno se počuti Trumpovo osebje v Beli hiši. Oglasil se je predsednik predstavniškega doma ameriškega kongresa, republikanec Paul Ryan iz Wisconsina. Povedal je: »Ta nestrpnost je v nasprotju z vsem, na čemer sloni naša država. Ne more biti nobene moralne dvoumnosti.« Republikanski senator iz Arizone John McCain je javno izjavil, da ne more biti nobenega moralnega enačaja med rasisti in Američani, ki se jim postavijo po robu. Demokratski senator s Havajev Brian Schatz je, ko je v Charlottesvillu izrekal tudi protijudovska gesla, povedal: »Kot Jud, kot Američan, kot človek nimam besed za izraz gnusa in razočaranja. To ni moj predsednik.«
Take izjave so se vrstile in na koncu je Trumpov položaj kukluksklanovsko zapečatil David Duke. Mediji so poročali o njegovi izjavi, češ, izpolnili bomo Trumpovo obljubo in si vzeli državo nazaj. Zato, je dejal, smo volili Trumpa. In Trump je naenkrat postal najbolj politično osamljen ameriški predsednik v zgodovini.
Na hrbtišču velikega zmaja
Na misel nam pride Svetloba v avgustu (kajti smo v mesecu avgustu) Williama Faulknerja, roman, ki popisuje socialno, rasno, versko in moralno okolje ameriškega juga. Tam je opisan lik Hightowerja, čigar deda so med državljansko vojno v spopadu sklatili s konja in na katerega je bil zaradi državljanskega poguma nadvse ponosen. Ta podoba se mu je pod vplivom razvijajočih se dogodkov njegovega življenja začela razkrajati in danes se zgodba barvito ponavlja.
Tam je tudi lik Christmasa, ki ga je Grimm ustrelil in kastriral, kajti v njegovih žilah naj bi se delno pretakalo nekaj črnske krvi. Tudi to se, za zdaj še simbolno, ponavlja. Na misel nam pride tudi Fitzgeraldov Veliki Gatsby, zgodba o propadajočih ameriških sanjah, o družbi, ki ni dopuščala prelivanja ljudi med socialnimi sloji. Na koncu teh romanesknih likov stoji Donald Trump, ki ga zapuščajo vsi, ki kaj dajo nase, kajti ugotovili so, da je že mrtev, od njega sta se distancirala celo oče in sin George Bush. Lahko je prepoznati Trumpa, zapustiti ga je še laže, kajti pri njem denarni interesi narekujejo tako lojalnost kot nelojalnost. Toda problem je drugje.
Kulti osebnosti, ki se središčijo po svetu, kakor da so le hrbtna stran neobvladljivega in neukrotljivega kapitalskega zmaja, ki ne pozna lojalnosti ali prizanesljivosti do človeka. Tako je v ZDA, tako je v Rusiji, tako je povsod. Povrhu bi Trumpa lahko zelo skrbela globalna anketa Pew, ki je bila izvedena v 37 državah zaveznicah ZDA, žal ne tudi v Sloveniji. Poanta ankete je, da večina vprašanih bolj zaupa Putinu kot Trumpu. Večina sicer oba ceni zelo nizko, ni pa se še zgodilo, da bi ameriški predsednik javnomnenjsko padel pod ruskega.
Tako pridemo do Trumpovega pravega sogovornika Kim Džong Una. Svet se je po zelo dolgem času znašel pred realno grožnjo z jedrskim napadom, mogoče celo jedrsko vojno. In vprašali smo se, kaj je storilo, da si je Kim Džong Un premislil, da raket ni izstrelil proti Guamu in si vzel še nekaj časa za opazovanje »butastega in neumnega postopanja jenkijev«. Odgovor je preprost.
Kdo je pametnejši in kdo močnejši
V torek je Kitajska iz Severne Koreje prenehala uvažati železo, ribe in morske sadeže. Drugače povedano: ustrašila se je za svojo ekonomijo in začela izvajati sankcije Združenih narodov, točneje varnostnega sveta ZN, ki je 6. avgusta sprejel in zaukazal poostrene sankcije proti Pjongjangu. Odtegnitev kitajske zavezniške podpore je bistveno pripomogla k odločitvi Kim Džong Una, da zaustavi svoj nori jedrski pohod. Kitajska je bržkone vzela zares tudi mnenje ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova, ki je že prejšnji teden ocenil, da je vrag vzel šalo in da je tveganje »za resen konflikt zelo visoko«.
Oglasila se je tudi kanclerka Angela Merkel, kakor tudi visoka zunanjepolitična predstavnica EU Federica Mogherini, obe sta zavrnili logiko vojaškega reševanja ameriško-severnokorejskega konflikta. Lavrov je slednjič diplomatsko predlagal nekaj, česar Trump ni in bržkone nikoli ne bo razumel in kar stari diplomatski mački vedo razbirati v niansah tonov, podpičjih, vejicah in pikah: »Ko je spopad tik pred začetkom, se mora z nevarne črte prvi umakniti tisti, ki je močnejši in pametnejši.« Umaknil se je Kim Džong Un. Nato se je v odzivu na Trumpove besede oglasila Angela Merkel, rekoč: »Zaostrovanje retorike je zame napačen odgovor.« Ter: »Ne vidim vojaške rešitve za ta konflikt, temveč konsistentno delo, kot smo ga videli v varnostnem svetu Združenih narodov.«
Ko ti dve mnenji, Angele Merkel in Sergeja Lavrova, soočimo z mnenjem ameriškega zunanjega ministra Rexa Tillersona, vidimo, kje so ZDA izstopile iz civilizacijskega okvira. Rekel je, da je Trump, ko je zagrozil z ognjem in gnevom, zgolj uporabil jezik, ki bi ga severnokorejski voditelj Kim Džong Un razumel. Ta jezik je prav dobro razumel tudi prvak Ku Klux Klana David Duke.
Od tod njegova izjava, da »bodo izpolnili« Trumpovo obljubo in si vzeli državo nazaj. Toda racionalna ohladitev strasti, diplomatski uspeh varnostnega sveta ZN in diplomatskih mačkov, se tu v izogib novim jedrskim nevarnostim ne bo smela nehati. Večja nevarnost od Trumpa in Kim Džong Una je namreč po podivjanem kapitalu nenehen generator konfliktov in novi socialni prepadi med ljudmi bodo terjali sistemsko rešitev in nov premislek ZN.
