Tiskane izdaje
Odpreti vrata svoje nežne notranje hiše in spustiti teči k sebi lepoto besed. Za poezijo se vedno najde veliko praznine – in človek jo želi napolniti. Zato se romunsko-francoska pesnica Linda Maria Baros ne pritožuje in ne toži nad usodo »nerazumljenih poetov«, ki da v teh plehkih časih divjanja nimajo več koga nagovoriti. Ne, njen pogled je nasproten, optimistična je, toliko kot danes ni človeštvo še nikdar pilo poezije.
Zlahka si jo je predstavljati, mlado umetnico, kako dela »zelo klasično sredi dobe modernosti«. Nekje v Parizu sedi v domačem kotičku, za pisalno mizo, pred ogromnim zaslonom in tipkovnico, francosko tipkovnico, ob njej počiva maček, po skandinavskem bogu modrosti in okultnih ved poimenovan Le Grand Mimir de la nuit, Veliki Mimir noči. Na desnici nosi ogromen krempljast prstan iz srebra, na mizi je še kava … Linda Maria Baros med tem piše poezijo, morda prevaja, mogoče ureja revijo La Traductière, katere glavna urednica je že tretje leto, lahko da ustvarja kaj drugega, morebiti pripravlja predavanja za Sorbono ali se poglablja v študije literarnih mitologij.
Slogovno izbrušena pesnica je, prevajalka iz romunščine v francoščino in obratno, esejistka, raziskovalka na področju primerjalne književnosti, ki, med drugim, skrbi še za organizacijo številnih literarnih dogodkov, od festivalov do branj. Njen poetični glas je eminenten, pred desetimi leti, pri komaj šestindvajsetih, je za pesniško zbirko La Maison en lames de rasoir [Éditions Cheyne; Hiša iz rezil britve] prejela prestižno francosko nagrado Guillauma Apollinaira: za poete pomeni vzvišen ideal, primerljiv z Goncourtovo nagrado za romanopisce. Kakšna pesniška sila – doseči Apollinaira v tako mladih letih!
Domovanje v dveh jezikih
Rodila se je na vzhodni strani železne zavese, še v zaprti Romuniji, v Bukarešti, a že od šestnajstega leta živi na odprtem Zahodu, v Franciji, v Parizu. Postavlja se med nemalo znanih literarnih imen romunskega izvora, ki jih je posvojila Francija: Eugène Ionesco, Emil Cioran, Mircea Eliade, Tristan Tzara, tudi Anna de Noailles ... »Imela sem veliko lingvistično srečo, da sem lahko obiskovala že pariško gimnazijo Victor Duruy.« Pozneje je študirala na univerzi Paris IV., na sloviti Sorboni, kjer je doktorirala iz primerjalne književnosti: iz mitokritike, in kjer zdaj poučuje. Poetično domovati v več jezikih je privilegij, pomeni potovati čez meje in jih brisati.
Pesnica Linda Maria Baros ni kot sirski poet Adonis, prav tako Parižan, ki verjame, da je poezijo mogoče pisati samo v materinščini, saj mama da je vedno ena sama, medtem ko imamo morda več očetov. Njen pogled je drugačen, poetični pomenek je lahko globok v različnih govoricah, in kako tudi ne bi bil, ko pa nam ni ob rojstvu nobena zapisana na čelo. »In ker se nihče ne rodi z jezikom, tu tudi ni nikakršne izdaje.« Poet izbere, kot čuti, sama je ob romunščini izbrala francoščino. »Najprej sem pisala v materinščini. Že ko sem živela v Parizu, sem v romunščini izdala dve pesniški zbirki.« Potem pa je sčasoma dozorela odločitev za avanturo v dvojezičnosti. »Seveda mislim na ustvarjalni bilingvizem. To je bilo leta 2003, bila sem mlada, imela sem komaj 22 let, in bila sem silno ambiciozna s strašno osvajalsko voljo.«
Učenje je bilo sprva dvojno, po eni strani so bila to leta poglabljanja v francoščino in po drugi tudi čas raziskovanja poezije in pesniškega samoizumljanja. V francoščini je začela snovati poetično serijo, sestavljeno iz petih delov … Zbirka Hiša iz rezil britve, ki jo je v slovenščino za Edicijo Hyperion pred nedavnim prevedla pesnica in prevajalka Barbara Pogačnik, je njen drugi del, medtem ko naj bi zadnji v francoščini izšel letos. Pesnica, ki se je v francoščini najprej podpisala pod zbirko L’Autoroute A4 et autres poèmes [Avtocesta A4 in druge pesmi], verjame, da se poet izumlja podobno »kot motorist, ki vozi vzdolž avtoceste A4 ... Zame je avtocesta list papirja formata A4. Ta papir je njegovo polje, ni pomembno, od kod prihaja, ne kam gre, ključen je prostor A4.« In podobno kot motorist z izničevanjem razdalje na avtocesti tudi pesnik (metapoetično) preči meje in jih malone briše. Naloga poezije je, da požira razdalje, in medtem ko jih izničuje – pravi pesnica –, ponikajo tudi meje, lahko da se izgublja še tišina, prav tako nenavzočnost drugega.
Domovina in škarje
Linda Maria Baros je pesniško silo v sebi odkrila že kot majhna deklica v rodni Romuniji. »Neko jutro sem se pripravljala za vrtec. Nisem bila vesela, saj sem ga resnično sovražila. Razlogov je bilo več in eden zagotovo ta, da smo se morali vsak dan na pamet učiti pesmice, ki so se mi zdele trapaste. To so bile ideološke pesmice o domovini, o očetu in materi domovine, ki se mi jih nikakor ni uspelo zapomniti. Hkrati smo morali ure in ure izrezovati barvne papirčke in jih lepiti v kolaž. Tudi pri tem nisem bila uspešna, saj nisem imela škarjic. Mama mi jih ni dovolila nositi v vrtec, ker sem bila še zelo majhna. In zato sem jih velikokrat slišala pred drugimi 'sokoli domovine' – kot so govorili nam otrokom –, kako da bom postala zelo slaba državljanka naše lepe komunistične domovine. ... Tisto jutro me je oče spet priganjal, naj pohitim, jaz pa sem rekla, da bi se veliko raje oblekla v črko A, kot pa da moram v vrtec. Potem mi je dovolil, da ostanem doma.« Pesem o črki A je kmalu zatem, pri komaj sedmih letih, izdala v nekem časopisu v Bukarešti. »In tako se je vse začelo.«
Seveda ji je bilo v veliko literarno pomoč in spodbudo kulturno bogato družinsko okolje, kajti njen »oče je pisatelj in piše tudi poezijo, pozneje po revoluciji pa je osnoval še založniško hišo ... A ker sem Romunijo zapustila že zelo mlada in ker sem odšla sama, sem se morala kot pesnica izoblikovati sama.«
In zakaj Francija, od kod sanje o Parizu? »Zakaj? Zaradi francoske književnosti vendar, zaradi literature, ki je tako zelo navdihujoča in fascinantna. Od nekdaj sem jo občudovala, saj sem tudi v Bukarešti hodila v francosko gimnazijo; v eno od dveh, ki ju imamo.« Francosko kulturniško in jezikovno okolje ji je bilo blizu, francoščina je zanjo od nekdaj »neverjetno bogat jezik in hkrati seveda romanski jezik, ki je zelo blizu romunščini«. V njem se počuti domače, kot pesnica uživa, ko sestavlja francoske besedne vozle in jih razvozlava. »Francoščina ne le, da omogoča izjemno jezikovno inovativnost, ampak jo tudi spodbuja. Kliče po izumljanju, jo celo zahteva.«
In še nekaj je pravi odgovor na vprašanje, zakaj je za svoj prostor ustvarjanja izbrala Francijo. »Moj ideal je bila Sorbona! Od nekdaj sem si želela, da bi lahko hodila na to zame mitično univerzo.« Vzvišene sanje, ki so se ji porajale kot mladenki iz Romunije, je doživela in jih kot predavateljica še živi, medtem pa v poeziji uresničuje sebe in svoje notranje iskanje.
Optimizem v pesimizmu
Uresničiti se s poezijo je slišati čudovito, kajti poezija ni lahko dosegljiv biser, negovati ga v tujem okolju je nemara še težje, vendar ne nemogoče. Linda Maria Baros zveni kot velika optimistka in ne verjame v klišejsko podobo odmaknjenega ali celo prekletega pesnika, ki mu – zaradi njegove odličnosti, posebnosti – pritlehne množice ne morejo blizu. »Splošen pogled na mesto poezije v sodobnem svetu je zelo pesimističen. Tako ni samo v naših družbah: v Franciji, Sloveniji in Romuniji, ampak je tudi drugod brez dvoma podobno.«
In vendar kljub vsem težavam, ki jih kot pesnica opaža in priznava, sodobni poet zanjo ni osamljen hodec, ki ga skorajda nihče več ne posluša, ki je prepuščen samemu sebi in svoji tišini, ki mora trpeti v odmiku, samoti in revščini. »Poglejmo samo statistike v založništvu: preproste so in zelo zgovorne. Toliko pesniških zbirk kot danes nismo izdali še nikoli, in mislim na celotno zgodovino človeštva. Zakaj? Ker ni bilo še nikoli toliko bralcev, kot jih je sedaj. Vse je torej relativno. V Franciji je zadnji dve leti morda res nekoliko težje, kot je bilo prej, a na razmere je treba vseeno gledati pravilno in pošteno ter se vprašati, kako bi lahko trend obrnili v boljšo smer.« Ne kaže počez lamentirati, ampak se vprašati: Kaj vse je možno izboljšati v založništvu, koliko prevajamo in kako skrbimo še za vse drugo: za literarne festivale in branja, za književne nagrade? Ni dovolj in ne prav samo čakati, ampak je treba poskrbeti za novo dinamiko …
»Naj ponazorim s primerom: kot generalna sekretarka žirije za nagrado apollinaire sem lahko videla, kako ogromen je bil odziv, ko smo v začetku novembra lani podelili nagrado v sloviti pariški kavarni Les Deux Magots. Nihče ne more govoriti, da se tisk ne odziva in da se ne zanima več za poezijo, kajti vsi so bili tam: Le Figaro, Le Parisien, L’Humanité … Mogoče pa se je treba naučiti, kako bolje promovirati dogodke. Morebiti kaže spremeniti pogled in že nehati govoriti o prekletih poetih, ki jih nihče ne razume.«
Linda Maria Baros zagotovo ni pesimistka, a njen optimizem ni zasanjan ali uporniški, ampak je sad objektivnega opažanja. »Izhajam iz svojega dela, iz povsem konkretnih izkušenj, ko organiziram literarne dogodke in urejam revijo.« Jasno vidi, kakšne so v resnici razmere v hiši literature, tudi koliko je v njej rezil.
Britev in druga rezila
Naslov pesniške zbirke Hiša iz rezil britve, ki jo je zdaj mogoče brati tudi v slovenščini, zveni surovo, nevarno, morda kar boleče. V njej je hotela razvozlati številne besedne vozle … »In kako se tega lotiti drugače, kot metaforično zarezati vanje naravnost z rezilom ali s čim podobno ostrim?« »Zbirka je zelo metapoetična. Poezija se, medtem ko nastaja, sprašuje o sebi, svojem statusu, o tem, kaj zmore povedati. Zbirka Hiša iz rezil britve je grajena podobno kot prava hiša: ima prag, vrata, pòd, mizo, okno, zidove.« Metaforika je močna, saj hiša pomeni – kot v spremni besedi razmišlja prevajalka Barbara Pogačnik – tudi zapiranje, režimsko zapiranje, nesvobodo, ujetost, nekdanjo Romunijo, kakršno je v otroštvu poznala Linda Maria Baros.
Pesnica ob tem še dodaja: »Zarezati v vozel z rezilom ne pomeni nujno ikonoklastičnega uničevanja tradicije, drugače, pomeni osvobajanje ob hkratnem ohranjanju tradicionalnega. Da, treba je zajemati v bistvo tradicije, a zato, da bi lahko poskrbeli za nekaj drugega: da bi ponudili novo poetično obliko.« Da bi v hiši odprli okna in bi na široko odprli perspektivo. Teh v Parizu, kjer živi, ne manjka, saj je »Pariz mesto, ki kulturno buhti«. Sama ga doživlja skozi poetičen filter, mnoge ulice, lokali … so zanjo literatura. Ko se, recimo, sprehodi po Saint-Germain des Présu, tam na različnih koncih sreča Apollinaira. »Pariz je poezija, poezija je Pariz.«
Kot veliki pok
Linda Maria Baros je doslej izdala šest pesniških zbirk (dve v Romuniji in štiri v Franciji) in je članica različnih literarnih žirij, tudi prestižne Académie Mallarmé. Kot še v zapisu o avtorici prevajalka Barbara Pogačnik citira pesnika in kritika Lionela Raya, njena poezija »presega običajen domet« in preseneča »s svojo nepredvidljivostjo, saj je istočasno predana sanjavosti, po drugi stani pa surovo zareže v resničnost«.
Posamezne njene pesmi je v raznih antologijah, revijah … mogoče brati že v več kot tridesetih jezikih, njena nagrajena pesniška zbirka Hiša iz rezil britve je ob francoščini izšla tudi v romunščini, letonščini, bolgarščini, slovenščini in v bengalščini, letos pa je pričakovati, da bo vzporedno izšla še v angleščini, španščini, italijanščini, nizozemščini, ukrajinščini in upati je, da tudi v albanščini.
»Dobiti prestižno nagrado pri zelo mladih letih je vedno nepričakovan preobrat.« Kot najmlajšo lavreatko v zgodovini podeljevanja Apollinairove nagrade jo je potegnilo v neverjeten vrtinec. »Takšna nagrada spremeni življenje, predrugači se perspektiva, kot čudež je«, posebno če dogodivščina, ki jo prinaša »status posvečenega pesnika«, traja še po desetih letih … – v prevodih, v povabilih na tuje festivale in sploh ker so jo pred leti povabili v žirijo nagrade Apollinaire, zdaj pa je celo generalna sekretarka žirije. Zgodilo se je kot veliki pok, kot notranji prapok pa Linda Maria Baros občuti tudi poezijo. »V zbirki Le Livre de signes et d’ombres [Knjiga znakov in senc] pravim, kako spominja na ogromni zvočnik, ki izvleče iz fosilnih plasti človekove duše neusahljivo energijo tornada prvega bitja srca. To je zame poezija, ne samo moja, ampak poezija nasploh.« Eksplozija – silovita, a mehka in nežna hkrati.
