Pohlepni skladiščnik

Izkazalo se je, da je imperij Marka Zuckerberga toksičen. Prodaja podatkov, ki jih sami brezplačno dostavljamo skladiščni korporaciji Facebook, Inc. je sestavni del poslovnega modela te gospodarske družbe. Če smo si naivno domišljali, da so družabna omrežja orodje, ki nam pomaga širiti duhovite domislice, bolj domišljene koncepte, estetska doživetja ali kaj podobnega, smo se ušteli. Družabna omrežja so danes predvsem marketinško orodje. Facebook pa je, med drugim, postal tudi sestavni del političnega inženiringa. Razkritja novinarskih kolegov kažejo, da ima Facebook, Inc. močan vpliv na odločitve, ki so vsaj v teoretičnih knjigah zapisane v poglavju o volji ljudstva.

Koncept volje ljudstva je sicer precej abstraktna reč. Nekako verjamemo, da je tisto, kar se izcimi iz volitev, rezultat volje ljudstva. Ta koncept je sicer pomemben, a ima religiozno dimenzijo. Abstraktno silo volje ljudstva namreč deformirajo precej bolj oprijemljive sile političnega marketinga, kapitala in – tega ne gre tajiti – medijev. So družabna omrežja medij? So nenavaden hibrid. Po eni strani gre za domišljen kanal za razpečevanje samoniklih vsebin, opremljen z zelo domišljenimi trnki, na katere se uporabnik ujame kot riba, ki v kalni vodi lovi črve. Po drugi strani družabna omrežja razpečujejo gradivo, ki je nastalo v tradicionalnih medijih, ob tem pa vzbujajo vtis, da gre za novice, ki so personificirane, namenjene unikatnim potrebam specifičnega uporabnika družabnih omrežij. Družabna omrežja lahko torej abstraktno silo volje ljudstva deformirajo precej bolj sofisticirano kot tradicionalni mediji. Papir ne prenese vsega, saj se vsaj resni tisk skuša omejevati s profesionalnimi standardi. Družabna omrežja prenesejo mnogo več. In kot v včerajšnjem Delu opozarja Alojz Ihan, družabna omrežja delujejo na hormonski pogon.

Obstaja pa še ena težava. Če Facebook, Inc. trguje s podatki, ki so uporabni za politični inženiring, lahko trguje tudi s podatki, ki jih za svoj posel potrebujejo represivne strukture. Ne gre le za državno policijo, državne tajne službe, državna tožilstva, nacionalne preiskovalne urade. Sto let stara trditev, da ima državni aparat monopol nad uporabo nasilja, ne drži več. Pravica do legitimne uporabe nasilja se je vsaj v zadnjih dvajsetih letih preoblikovala v nekakšno javno-zasebno partnerstvo državnega in zasebnih represivnih aparatov. Zasebne varnostne službe, detektivske agencije, zasebne vojaške strukture, zasebni zapori in zasebni forumi, ki izrekajo sankcije, vsebinsko enakovredne sankcijam sodišč, so dobili fenomenalen pospešek.

Kje je težava? Težava je v resnici v tem, da se facebooku niti sanja ne, kdo v resnici smo. Naj ilustriram. Pred časom me je facebook obvestil, kdo so moji najboljši prijatelji. Podatke je korporacija obdelala s pomočjo svojih algoritmov. In povsem zgrešila. Na seznamu najboljših prijateljev so bili tujci, bežni znanci iz nekih davnih časov, v najboljšem primeru ljudje, s katerim sodelujem, ko sem v službi.

Ker podatkovna skladišča s pripadajočimi analitičnimi orodji niso uporabna zgolj za učinkovit in brezobziren napad na demokratične procese, temveč so v naslednjem koraku uporabna tudi za represivno delovanje državnih in zasebnih struktur, obstaja znatna verjetnost, da bi podatki družabnega omrežja rabili za, denimo, pregon politično-subverzivnih skupin. Možnost, da bi zasliševalci tajnih služb nič hudega slutečemu osumljencu z žarometom svetili v oči in ga spraševali, v kakšnih povezavah je z osebo, za katero niti slišal še ni, je pa z njo v resnici povezan prek družabnega omrežja, ni zgolj hipotetična. Podatkovna skladišča, ki hranijo izkrivljene podatke o resničnosti, so idealna surovinska baza za montirane procese, ki lahko potekajo pred državnim sodiščem ali zasebnim tribunalom. Ker so poslovneži iz Silicijeve doline pragmatični ljudje, bi, če za potrebe boljše vizualizacije zmešamo različna zgodovinska obdobja, z veseljem poslovali tudi s Stasijem, KGB-jem, udbo – če bi bile agencije le pripravljene dovolj plačati za občutljive podatke.

Lahko družabnim omrežjem pobegnemo? Če bi, denimo, množično zapustili eno družabno omrežje, ker je pač izdalo zaupanje, bi s podatki o vsebinah elektronske pošte, ki prav tako razkrivajo osebnostne profile ljudi, trgoval kdo drug. Če ne trgujejo s temi podatki, trgujejo s podatki o geslih, ki jih vpisujemo v iskalnike. Vrnitev v čase nalivnih peres, papirja in zapečatenih kuvert bi bila nepraktična, čeprav se zdi romantična.

Kako naprej? Zavedanje, da lahko digitalne sledi, ki naj bi bile zgolj naše, postanejo blago, ne škoduje. To velja na osebni ravni. Na kolektivni ravni je improviziran recept nekoliko drugačen. Dvom do tega, kar prinaša časopis, je postal del folklore. Radikalen dvom do »dodane vrednosti«, ki jo prinašajo družabna omrežja, bi moral postati del kulture.