Tiskane izdaje
Lezbično gibanje je nastalo v okviru novih družbenih gibanj konec osemdesetih let. Sekcija Škuc-LL si že trideset let prizadeva za enakopravnost in vidnost lezbijk, predvsem pa za njihovo opolnomočenje, da si bodo v družbi, ki jim pogosto ni prijazna, izborjene pravice tudi vzele. Kot gibanje za človekove pravice pa seveda nima svojega »konca«.
Z Natašo Sukič sva gazili po umazanem mestnem snegu in se vse bolj pogrezali v molk. Vedeli sva, da bo ena od naju morala v tiskarni reči, da sva prišli po tristo izvodov biltena Lesbozine, in to bo slišati tako, kot da bi se izrekli za lezbijki. Kar sva tudi bili.
Ko sva se »razkrili« v tiskarni, so nama pripeljali 350 izvodov biltena. Stlačili sva jih v ogromna študentska nahrbtnika. Ko sva bili že pri vratih, je tiskar rekel: »Pa še nekaj.« Obrnili sva se. »Prebrali smo ta vaš bilten. Dober je.«
Bilo je pred tridesetimi leti, januarja 1988, ko smo pri Društvu Škuc formalno ustanovile Lezbično sekcijo LL – Lezbično Lilit. Od oktobra 1987 smo bile podskupina v okviru feministične sekcije Lilit. Naše delovanje je prineslo nepričakovane razsežnosti. Prva je bilo gotovo spoznanje, da se razkritje spolne identitete ne opravi enkrat za vselej. Potrebno se je bilo izrekati vedno znova, v tiskarni, pri organizaciji dogodkov ali v pogovoru z mediji. Tudi dandanes.
Lezbična Lilit: izpostavljanje vs. kariera
Na začetku smo bile Nataša, Suzana, Erika, Marjeta, Roni, Davorka, Davorina … Priimkov v osemdesetih nismo javno uporabljale in večina se ni razkrila staršem. Manifest lezbične sekcije je, po našem skromnem prepričanju, vseboval le preproste zahteve po izstopu iz anonimnosti in združevanju, s čimer smo želele odpraviti družbeno izolacijo, da ne bi več nobena lezbijka mislila, da je edina v Jugoslaviji. Načrtovale smo tematske razprave, izdajanje biltena, plesne večere in udeležbo na tujih lezbičnih konferencah.
Tujina nam je bila najpomembnejši, pravzaprav edini aktivistični zgled. Štopale smo v evropske države, spoznavale lezbične iniciative v zahodnih prestolnicah in se vračale z nahrbtniki, polnimi knjig, časopisov in videokaset s presnetimi filmi. Napaberkovale smo lezbično kulturo v najširšem smislu. Nosile smo svoje socialistične jugoslovanske izkušnje čez mejo in se vračale z znanjem, ki nas je postavilo v kontinuiteto lezbične zgodovine najmanj od dvajsetih let 20. stoletja naprej.
Na to, da smo se resocializirale v novo skupnost, ki še ni imela ne domicila ne varnosti v tedanji družbi, so nas opominjali tudi blagohotni nasveti. Še celo moje prijateljice, umetnice in pankerice, so me svarile, naj se le preveč ne izpostavljam z aktivizmom, kajti po študiju bom potrebovala službo. Kot izpostavljena lezbijka pa si lahko uničim kariero, in kdo ve, ali nismo že vse popisane in zapečatene v poročilih Službe državne varnosti. Toda v arhivih SDV vsaj do leta 1988 organiziranje lezbijk ni omenjeno, razen kot točka programa feministične skupine Lilit. Da je Lilit sploh upoštevala to točko, je bila zasluga Mojce Dobnikar, urednice prvega feminističnega zbornika O ženski in ženskem gibanju (KRT, 1985), ki se je na obisku v Berlinu seznanila tudi z lezbištvom.
Foto: Blaž Samec
Ker smo nekatere članice LL že imele izkušnje iz drugih subkulturnih gibanj, kot sta bili hipijsko in pankersko, se nam nasprotovanje patriarhatu, s katerim je bila tudi socialistična družba še kako prežeta, ni zdelo posebej velik preskok.
»Kaj je lezbijka? Lezbijka je bes vseh žensk, zgoščen v eksplozivni točki.« Tako so zapisale Radicalesbians v članku oziroma pamfletu Žensko identificirane ženske (1970), ki smo ga objavile v prelomni Mladinini prilogi Ljubimo ženske 30. oktobra 1987. To je bilo prvo javno razkritje lezbične skupine, ne le v Jugoslaviji, ampak tudi v vzhodni Evropi. In to je bil prelomni dogodek.
Iskanje predhodnic in sodobnic
Oblikovanje lezbične skupnosti se je začelo z iskanjem z lučjo. V nasprotju z gejevsko predzgodovino v Sloveniji, kamor sodi najmanj umetniški krog dramatika Ivana Mraka, je bilo nemogoče najti podobne lezbične združbe. Feministične literarne raziskave so na prelomu 80. in 90. odkrile samosvojo avtorico in potopisko Almo Karlin, ki jo danes prenekatere raziskovalke na vse načine heteroseksualizirajo in dokazujejo, da ni bila lezbijka, čeprav je šestnajst let živela z nemško slikarko Theo Gamelin. Spor okoli usmerjenosti Alme Karlin kaže predvsem to, da je veliko bolj nedopustno žensko zmotno označiti za lezbijko kot pa jo napačno identificirati kot heteroseksualko.
Ponovno je bila odkrita tudi Ljuba Prenner, uporna odvetnica in pisateljica, ki pa jo/ga ne bi bilo ustrezno označiti za lezbijko, saj se je sam/a predstavljal/a kot oseba, ki ni »ne moški ne ženska«. V javnosti je govoril/a kot ženska, zasebno pa v moški slovnični obliki.
Namige o umetnicah, ki so se spogledovale s konceptom t. i. modernih žensk (pisateljica Zofka Kveder, pesnica Paulina Pajk), ženski krog časopisa Slovenke pa jim je očital »buršikoznost« in pomanjkanje ženstvenosti, sta navedli Tatjana Greif in Nataša Velikonja v knjigi Lezbična sekcija LL: Kronologija 1987–2012 s predzgodovino (Škuc-Vizibilija, 2012).
»Pojavi lezbijške ljubezni« so evidentirani že v Poročilu o prostituciji in homoseksualizmu DSNZ LRS (državni sekretariat za notranje zadeve Ljudske Republike Slovenije) z dne 17. aprila 1956. »Lezbijška ljubezen ni kaznivo dejanje. Pojave take ljubezni imamo tudi v Sloveniji. Znana je n. pr. ljubljanska prostitutka, ki se sicer moškim prostituira za denar, dejansko pa sama izjavlja, da se spolno zadovolji samo z ženskami. /…/ Po njeni izpovedi je tudi med ljubljanskimi gledališkimi igralkami nekaj lezbijk. Resničnost njenih izjav je dvomljiva, ker je izrazit patološki tip. Lezbijška ljubezen se je pojavila tudi v ženskem KPD, kar pa je zaradi daljše odvojenosti obsojenk razumljivo. V kolikor upravniki zvedo za take primere, jih deloma preprečujejo s tem, da take ženske obsojenke izdvoje. Sicer tajništva za notranje zadeve lezbijk nimajo v evidenci.«
Šele konec osemdesetih smo izvedele za daktilografinjo Marijo Bogović, prvo Jugoslovanko, ki se je javno deklarirala kot lezbijka na okrogli mizi o homoseksualnosti in biseksualnosti leta 1981 v Zagrebu, v organizaciji sekcije Žene i društvo. V ameriški lezbično-feministični reviji Out and About: The Seattle Lesbian Feminist Newspaper (1982) smo odkrile članek V iskanju jugoslovanskih lezbijk avtorice Olge, Američanke slovenskega rodu. Olga je leta 1982 iskala lezbijke v Ljubljani in slednjič v Zagrebu srečala Marijo Bogović, ki je napisala odprto pismo: »Smo socialistična država in to je dobro. Toda primitivna družba, v kateri živim, je pozabila, da sem tudi jaz, tako kot druge lezbijke, gradila ta socializem.« Žal Marijin prispevek k socializmu ni veljal veliko, saj je bila po javnem izpostavljanju dvakrat fizično napadena.
Geji so se še pred organiziranim gibanjem skrivaje srečevali na zbirališčih, kot so bili parki ali javna stranišča, za lezbijke pa to ni veljalo. Članice sekcije LL smo se iskanja sopotnic lotile drugače. Program Lezbične sekcije LL smo poslale na številne časopise in marsikje so objavili tudi našo številko in naslov. Pisale smo tudi posameznicam na tedaj priljubljene male oglase, ki so bili edina možnost za medsebojno spoznavanje lezbijk in biseksualk. LL je prejemala veliko pisem in klicev žensk iz vse Slovenije in tudi iz drugih republik. Oglašali so se tudi moški, pod vplivom pornografije naivno prepričani, da jim bo lezbična skupina priskrbela »dve lezbijki za v posteljo«.
Če pustimo neslane šale ob strani, so se skupini LL pridružile mnoge ženske. Presenetilo nas je, koliko jih je bilo zaradi vzdrževanja videza »normalnosti« poročenih in prepričanih, da ni prostora za ženske zunaj heteroseksualne organizacije življenja. Nekatere svoje usmerjenosti niso dojemale kot izbiro, še manj kot politično ali feministično vprašanje, kvečjemu kot smolo, ki jo je najbolje izživeti med rjuhami, predvsem pa molčati o tem.
Da beseda »lezbijka« straši, smo se aktivistke prepričale na srečanjih z lezbijkami v srednjih letih. Mnoge niso vedele, da homoseksualnost od leta 1977 v večjem delu Jugoslavije ni bila več kriminalizirana, še manj kaznovana v praksi, lezbištvo pa sploh ni bilo omenjeno v kazenskem zakoniku. Vsekakor pa so se bale pridružiti se sekciji z imenom »lezbična« ali podpreti kakršne koli politične zahteve.
Spoznavanje splošne slovenske situacije nas je streznilo, saj so bile razlike med uporniško subkulturo osemdesetih, v kateri je vzniknila tudi sekcija LL, in zatrtim lezbičnim življem enormne. Vse bolj nam je postajalo jasno, zakaj je nastanek take skupine vzbudil tolikšno zanimanje javnosti in zakaj so mnogi mediji želeli slišati predvsem osebne, spalnične prigode, manj pa programske usmeritve gibanja. Toda vztrajale smo pri socializacijskem programu, prepričane, da je pravi odgovor na molk in nevidnost lezbijk oblikovanje lastne kulture.
Javne razprave o lezbijkah in gejih so pokazale, da so se gostilniške debate preselile v parlament oz. da jih ta po novem celo generira. Foto: Jure Eržen/Delo
Izrekanje z imeni in obrazi
Devetdeseta so prinesla outiranje, torej javno razkrivanje homoseksualne identitete tudi pri nas. Nismo več »priznavali« svoje homoseksualnosti, ampak smo se izrekali kot lezbijke in geji z obrazi in imeni. To je bilo tudi desetletje bojev za lastne prostore in končno smo po Roza disku v klubu K4 dobili svoj stalni domicil tudi na Metelkovi. Gejevska sekcija Magnus in lezbična LL sta dejavno sodelovali pri skvotanju septembra 1993 in si izborili svoja kluba, današnja Tiffany in Monokel.
Prostorsko domovanje je prineslo razcvet še na drugih področjih, zlasti oblikovanje infrastrukture, zbirk Lambde in lezbične Vizibilije pri založbi Škuc, telefonske linije Galfon za lezbijke in geje ter politične organizacije Roza klub, ki je združila sekciji LL in Magnus in izdajala skupno revijo Revolver.
Toda ravno združevanje s podobno mislečimi se je izkazalo za dvorezni meč. Iskanje zaveznikov pač vedno pomeni tako močnejši nastop navzven kakor boj za notranjo prevlado. Šibkejše in manjše skupine, kakršna je bila takrat lezbična, so pogosto obsojene na prilagajanje in čakanje na primernejši zgodovinski trenutek. To je bil eden od razlogov, zakaj se je sekcija LL odločila ohraniti samostojnost in znova izdajati bilten Pandoro, ki se je pozneje prelevil v Lesbo.
Z močnejšo infrastrukturo je naraščalo tudi članstvo, z njim pa osebni in ideološki spori in razvejenost idej. To nas lahko spomni na razlog, zakaj naj bi razpadli Beatli – ker je bilo v skupini preveč močnih in samosvojih osebnosti, nezmožnih prilagajanja. Razlog nastanka novih skupin so bile tudi različne potrebe in usmeritve v skupnosti, ne le značilno slovensko vrtičkarstvo. Težnje, naj se ne ločujemo po spolu niti po spolni usmerjenosti, ampak se prilagodimo večinskim moralnim standardom monogamnosti in meščanske spodobnosti ter si tako izborimo prostor za večinsko mizo, so po letu 2000 vzniknile tudi pri nas.
O tovrstnem fenomenu v ZDA piše Richard Goldstein v odlični knjigi Homokonzerve, ki je ob izidu v slovenskem prevodu marsikomu načela živce in potrdila razklanost skupnosti najmanj po ločnicah družbena prilagojenost/uporništvo, angažma/apolitičnost, individuacija/integracija. Poleg notranjih ideoloških nasprotovanj so bile glasnejše tudi zahteve po razbitju identitetnih politik in združevanju pod splošnim queerovskim dežnikom. Črkama L in G pa se pridružita še vsaj biseksualna in transspolna skupnost, tako dandanes uporabljamo črke LGBT.
S krepitvijo lezbičnega in gejevskega gibanja v zadnjem desetletju 20. stoletja pa se je ojačalo tudi nasprotovanje in zaničevanje. Slovenske konservativne sile so v homoseksualnih organizacijah že prepoznavale hudičeva dejanja, slabljenje zakoličenih spolnih vlog in sprevračanje pravih nacionalnih vrednot – diskurz sovražnega govora, ki ga danes še kako dobro poznamo kot močno sredstvo v procesu retradicionalizacije.
Ob kar dveh referendumih o (ne)enakosti istospolnih parov in družin (2012, 2015) smo z grenkobo ugotavljali, da nestrpno in sovražno okolje ni nikakršna fantomska »provinca«. Javne razprave o lezbijkah in gejih so pokazale, da so se t. i. gostilniške debate preselile kar v parlament oziroma da jih ta po novem celo generira. Konkretni izvajalci nestrpnosti pa so bili pripadniki neonacističnih skupin, ki so leta 2009 napadli občinstvo literarnega večera v ljubljanskem lokalu Cafe Open. To je bil prvi lokal v mestu (2008–2013), javno deklariran kot LGBT-prostor, ne zgolj »prijazen«.
Kontra vsakršni liniji
Če se je povprečna lezbijka v Jugoslaviji zagovarjala, da je gradila socializem, in naivna lezbijka po letu 1991 verjela, da je prispevala k slovenski samostojnosti, je bila povprečna aktivistka napadena večer pred dnevom državnosti leta 2009 v lokalu Cafe Open, kjer je potekal literarni večer v okviru tedna Parade ponosa. Prav literatura je bila najmočnejše orožje, zavetišče in prostor svobode za številne lezbične ustvarjalke.
Med slovenskimi lezbijkami je veliko opaznih literatinj s pomembnimi nagradami: fabula, nagrada Prešernovega sklada, zlata ptica, Jenkova nagrada, nagrada novo mesto. Naštela bom imena vseh, ki so objavile vsaj eno knjigo pri LGBT-zbirkah oziroma sprejemajo oznako lezbične avtorice, brez skrbi, da bi jim ta »škodovala«: Nataša Velikonja, Suzana Tratnik, Urška Sterle, Nataša Sukič, Sara Lubej, Kristina Hočevar, Vesna Lemaić, Teja Oblak, Nina Dragičević, Simona Jerala. Verjele smo v Brechtov rek, da je knjiga orožje, izdelale pa smo si ga kar same.
Konec osemdesetih nas je na javnem dogodku LL v Galeriji Škuc ogorčena heteroseksualka vprašala, ali smo »amazonke brez otrok«. Čudile smo se, kako naj bi (ne)materinstvo sploh vplivalo na lezbično identiteto. Dandanes pa se lezbično identiteto pogosto potiska po liniji družbene prilagojenosti: razkritje lezbične identitete, šolanje, služba, sklenitev istospolne partnerske skupnosti, stanovanje, avto, potomstvo. Vse v sladkem imenu »končne rešitve homoseksualnega vprašanja«. Toda socialistični pankerski refren Pankrtov Jaz sem na liniji še danes za prenekatero lezbijko ostaja izraz uporniškega cinizma.
Ne kaže pozabiti krute usode Rečanke Ane Dragičević, ki so jo starši pri šestnajstih iztrgali iz srednje šole in jo »ljubeče« vtaknili v lokalno psihiatrično bolnišnico Lopača, kjer je s krajšo prekinitvijo preživela celih pet let (2005–2008). Samo zato, ker je lezbijka, pokvarjena psihiatrinja pa je sodelovala s starši in jo »zdravila« pod lažno pretvezo odvisnosti od mamil. Ani je homofobija uničila mladost in neopovratno zaznamovala njeno življenje, je pa ena redkih, ki je javno obtožila svoje mučitelje.
Veliko je An, ki ne bodo nikoli spregovorile, čeprav jih morda prav zdaj nasilno »odvajajo« lezbičnosti starši ali nestrpno okolje. Medtem pa so prenekatere njihove sopotnice zazibane v prepričanju, da je treba spremeniti le še kak zakonski člen, pa bo odpadla potreba po vsakoletni Paradi ponosa in kakršni koli getoizaciji. In kot vemo, so pravice brezpredmetne, če si nihče ne bo upal poseči po njih.
Življenje v manjšinskem getu je lahko tudi svobodna ali pa manj stresna izbira. Če nam je sploh dana! Tako kot 4. festival Lezbična četrt, ki se začenja danes zvečer, 27. januarja, v Kinoteki in bo trajal ves teden. S podnaslovom 30 let. Kontra. in spet s filmi, performansi, z literarnim branjem, fenzinom, glasbo, razpravami in lezbično turo po Ljubljani.
