Poleti bi lahko brstela v triindvajsetih identitetah

Živo je vse, kar se razvija, odziva in je sposobno povezovanja, pa naj bo organizem biološki ali tehnološki, pravi umetnica Saša Spačal, ki s poglobljenim in izjemno občutljivim pristopom razbija predstave, da je tehnologija moško področje in da so organizmi samo biološki. V svojem delu se loteva vprašanj, ki zadevajo tako medčloveške odnose kot človekov odnos z okoljem. Njen odnos do sveta je sinergičen v pomenu subtilne komunikacije, sodelovanja, prehajanja meja in dopolnjevanja.

Svoja živa dela, ki jih pripravlja z umetniki in strokovnjaki z različnih področij, je med drugim predstavila na lanskem festivalu Ars electronica v Linzu, kjer je za projekt Myconnect prejela častno omembo, na Trienalu novomedijske umetnosti 2014 v Nacionalnem muzeju Kitajske v Pekingu in na festivalu Cynetart v Dresdnu. Po sinočnji otvoritvi razstave Mycophone _unison v berlinskem Art Laboratoryju bo aprila predstavila projekt Myconnect v Parizu, kjer je nominiran za nagrado prix cube, maja pa bo s projektom Syncness v okviru festivala Device _art, ki ga organizira zagrebški biro za sodobno umetnost Kontejner, gostovala v Montrealu. Po prvem albumu 2311, ki ga je pod imenom Agapea lani izdala pri založbi Kamizdat, pa se letos predvsem veseli zvočnega eksperimentiranja in potikanja po naravi, kjer bo lovila biofonične terenske posnetke.



Japonska kultura je prežeta s šintoizmom, po katerem je vse, kar obstaja, živo, zaradi česar imajo Japonci v nasprotju z Zahodom bolj sproščen odnos do robotov in animiranih bitij. Ali je na koncept sinergije, ki je navzoča v vašem delu, vplival tudi vaš študij japonologije?

Delno drži, z japonsko kulturo sem se dobro spoznala med študijem in tudi bivanjem na Japonskem. Glede na to, da sem žive in nežive učinke tamkajšnjega okolja občutila kot zelo resnične, mi je bila ideja šintoizma domača. Podobno nediskriminacijo med materiali sem kasneje začela odkrivati ob vstopanju v polje intermedijskih projektov. Pri raziskavi za projekt 7K: nova oblika življenja sem naletela na teorijo Kevina Kellyja, enega izmed ustanoviteljev revije Wired, po kateri tehnologija niso le programska, strojna in t. i. mokra oz. biološka oprema, ampak tudi socialni, pravni in ekonomski sistemi, kot tudi različne metode, ki jih je naša vrsta razvila. Kelly pri svoji argumentaciji uporabi taksonomski sistem biologije, ki vse žive organizme klasificira v šest bioloških kraljestev: bakterije, arheje, protiste, glive, rastline in živali, te pa sam »okrona« s sedmim kraljestvom – tehnologijo, ki jo razume kot živ tehnološki organizem, katerega izvor je naša biološka vrsta, ki pa je že razvila določeno stopnjo avtonomije in se tako razvija brez naših posegov. Pri tej teoriji mi je blizu njegovo razumevanje živosti, skorajda divjost tehnologije, ki nas je prerasla in se poleg nas razrašča v tehnološki pragozd, ki ga bomo kar naprej odkrivali; no, malce manj me Kelly impresionira s sklicevanjem na meni že skorajda starodavni taksonomski sistem kraljestev živih organizmov. Tehnološki pragozd se mi ne zdi prav nič drugačen od rastlinskega pragozda, saj se moram v obeh primerih odločati o svoji etični poziciji, in sicer: ali bom to, kar v obeh pragozdovih odkrivam, opazovala in povezovala ali ignorirala in razdvajala?

Navezujete se tudi na Deleuzov pojem rizoma, ki pomeni nasprotje razumevanju bioloških vrst kot višje in nižje razvitih, kar mnogi razumejo kot človekovo pravico do brutalnega izkoriščanja nižje razvitih vrst.

Logika drevesne strukture in hierarhični sistemi so praktično povsod, tako v družbeni ureditvi kot v osebnih računalnikih. A s takšnim izkoriščanjem vsega naokoli si zapiramo komunikacijo in možnost povezovanja z okoljem, od katerega smo odvisni in bi nam v sinergičnem bivanju dalo priložnost doživeti drugo izkušnjo ter drugačne socialne realnosti.

V svojem delu se lotevam vprašanj, kako izstopiti iz te antropocentrične drže izrabljanja in izkoriščanja in se lotiti komunikacije. Svoje projekte vidim kot učinke rizomatskih povezav, skozi katere razmišljam o ekosistemih s tehnološkimi bitji, ki bi dopolnjevala biološke; o identitetah, ki niso vezane na eno samo človeško telo; o klasifikacijah organizmov, ki niso samo biološki; o simbiotičnem povezovanju med različnimi biološkimi vrstami; o komunikaciji znotraj naše biološke vrste, ki ne bi uporabljala jezika, temveč možgansko valovanje; o konstrukciji človeške subjektivnosti, ki si je v sodobnem času oblikovala nove oblike ritualov in prehodov; o planetu, ki nam prek zvočnih in seizmičnih signalov odgovarja na naše izkoriščanje; o trenutku, ko poizkušamo nagovoriti drugo vrsto in se vprašamo, kako. Na prvi pogled se ukvarjam z nepovezljivimi elementi, ki pa dejansko ponujajo nove priložnosti za spreminjanje geopolitične situacije, v kateri smo se znašli.

V tekstu Connections Continuum (Kontinuum soodvisnosti), ki je bil objavljen v knjigi Experiencing the Unconventional: Science in Art (založba World Scientific, 2015), govorite o pomenu povezanosti in soodvisnosti v navezavi na življenje. Pojem življenja je fleksibilen, religije in kulture ga pojmujejo različno, v medicini se z razvojem tehnologij meje življenja in smrti prestavljajo. Kako sami razumete življenje?

Živo je tisto, kar se razvija, odziva in se je sposobno povezovati. Če dva elementa reagirata drug na drugega, najsi bo znotraj biološkega sistema, najsi gre za povezavo med biološkim in tehnološkim ali znotraj tehnoloških organizmov, je to življenje. Zame so živi tako biološki kot tehnološki organizmi, ki se med seboj povezujejo in preoblikujejo. Življenje je namreč kontinuum, ki nenehno preoblikuje materialnost, v kateri smrt enega bitja pomeni preobrazbo in s tem rojstvo drugega bitja. To lahko opazujemo pri glivah, ki razgrajujejo drevesa v prst, da iz nje lahko vznikne cel kup novih bitij.

Koncept življenja in živega je nemalokrat povezan z biofobijo kot strahom pred drugimi biološkimi vrstami, pa tudi strahom pred drugačnostjo znotraj človeške vrste. Vodo na mlin predstavlja oglaševanje produktov, ki naj bi človeka zaščitili pred mikroorganizmi in mu zagotavljali čim bolj sterilna okolja, kar pa je praktično nemogoče.

Zanimivo je, da to počno tako farmacevtski kot politični lobiji. Prek medijev se napajajo paranoja, histerija, pa naj gre za strah pred virusi, ki se niso našemu kontinentu še niti približali, ali za strah pred peščico otrok z drugega kontinenta, ki so pobegnili vojni ujmi. S presekanjem soodvisnosti in ignoriranjem povezav, in to ne le v naravi, ampak tudi med ljudmi, je mnogo lažje ohranjati geopolitični monopol in vladati ljudem ter jim prodajati zdravila za bolezni, ki jih včasih povzročajo ravno pretrgane soodvisnosti, hkrati pa se jim z regulativnimi postopki omejuje dostop do zdravilnih rastlin in gliv. S takšno radikalno individualizacijo ljudje izgubljajo moč, ki jo imajo lahko, povezani v skupine, kot tudi individualno moč in znanje o svojih telesih, ki jih več ne poznajo in jim ne zaupajo.

Res je, ne le odhoda v naravo, nekatere je celo strah živeti v lastnih telesih, ki sestojijo iz številnih mikroorganizmov, bakterij in gliv.

Mikrobiome sestavljajo glive, bakterije in arheje, ki živijo v našem telesu in na njem. V povprečju jih ima vsak človek približno dva kilograma. S sostanovalci, bodisi z ljudmi, živalmi ali predmeti, si delimo mikroorganizme, od katerih je odvisna tudi kvaliteta našega življenja. Poleti imamo drugačne in mnogo bolj raznovrstne mikrobiome kot pozimi, saj jih v mrazu manj preživi. Te razlike smo s soavtorjema dr. Mirjanom Švageljem in Anilom Podgornikom opazovali pri projektu Mycophone _unison, za katerega smo gojili lastne mikrobiome v zimskem ali poletnem času. Mycophone _unison je namreč objekt, podoben glasbeni skrinjici, v katerega smo vstavili tri kulture mikrobiomov, izolirane iz naših teles. Ko skozi kulture steče električni tok, ta zaradi njihove upornosti zaniha, kar povzroči spremembo v frekvenci zvoka, s tem pa multipliciteta naših treh teles zazveni kot eno telo. Zaradi nenehnega spreminjanja mikroorganizmov in interakcij pa je zven že v naslednjem trenutku rahlo drugačen.

Tezi pri tem projektu sta naslednji: ker se telo glede na interakcije z okoljem nenehno spreminja in ga okolje sooblikuje, meje naših teles niso jasne določljive. Pomembno se nam je zdelo nagovoriti identiteto ne le na družbeni, ampak tudi biološki ravni. Koža se zdi kot posameznikova meja, toda če se mikrobiomi premešajo z okolico, kje se potemtakem posameznik začne in konča, glede na to, da si s sosedom deliva iste mikrobe? Zanimivo bi si bilo predstavljati identitete, ki ne bi bile vezane na spol, starost in podobno, ampak na kulture mikrobiomov, ki sestavljajo različna telesa. Moje telo bi lahko bilo razdeljeno na več različnih fluidnih identitet, število katerih bi nihalo glede na življenjske razmere. Glede na mikrobiome bi tako pozimi imela enajst identitet, poleti pa bi brstela v triindvajsetih.

Mycophone _unison ste z istima sodelavcema razvili v projekt Myconnect, za katerega ste na lanskem festivalu Ars electronica v Linzu prejeli nagrado častna omemba in v katerem ste v povratno zanko povezali človeka in glivo.

Osredotočili smo se na vprašanje simbioze, ki je pogosto prisotna med glivami in rastlinami, pri čemer smo želeli raziskati možnost vzpostavitve simbioze med glivo in človekom ter tako opozoriti na mrežo soodvisnosti od okolja, v katero je vpeto vsako človeško telo. Projekt Myconnect, ki obiskovalcu omogoča čutno, potopitveno in haptično izkušnjo simbioze, temelji na povratni zanki, ki se vzpostavi med srčnim utripom obiskovalca in upornostjo podgobja, pri čemer oba vplivata na dogajanje v instalaciji. V procesu simbioze lahko spreten obiskovalec z nadzorom svojega srčnega utripa zavestno vpliva na kroženje signalov in opazuje, kaj prejme nazaj prek vibracijskih motorjev, svetlobe in zvoka. Hkrati lahko povsem telesno ozavesti odvisnost svojega srčnega utripa od impulzov, ki jih prejema od micelija.

Kakšno vlogo ima micelij v gozdu?

Meni izredno ljub primer soodvisnosti gobe in gozda opisuje koncept mikorize – povezave, pri kateri micelij drevesu prek svoje razvejanje hifaste mreže omogoča dostop do večje količine vode in mineralov, drevo pa mu v zameno prek svojega koreninskega sistema posreduje hranila. S količino in kvaliteto prejete hrane micelij prejme informacijo o tem, v kakšnem stanju in kakšnih razmerah živi gozd nad njim, in se na te informacije odzove. V Myconnectu smo pravzaprav zgradili nekakšno tehnološko mikorizo, v katero sta vpeta človek in gliva.

Pred tedni ste v Galeriji Kapelica z instalacijo Syncness obiskovalcem ponudili izkušnjo, da čričkov ne doživljajo kot zgolj poletne blagozvočne zavese, ampak jih skušajo poslušati drugače. Pri tem ste vizualizirali človeški glas in zvočni odziv čričkov, ki nimajo slušnih sposobnosti in človeka zaznavajo prek tresljajev njegovega glasu. Kako so se obiskovalci in črički znašli v medsebojnem sporazumevanju?

Črički vrste Acheta domesticus živijo okoli štiri mesece in običajno začno stridulirati v zadnjem mesecu svojega življenja, ko spolno dozorijo, saj je oglašanje del njihovega paritvenega rituala. Ob vstopu v instalacijo Syncness, ki sem jo zasnovala s programerjem Slavkom Glamočaninom, se mi je zdel ključen trenutek, ko se obiskovalec pred mikrofonom vpraša, kako čričke pravzaprav nagovoriti. Kako nagovoriti drugega, ki ni puhast in dlakav, zaradi česar je do čričkov težje vzpostaviti empatičen odnos. Že sama odločitev za poizkus komunikacije določa etično držo, ki ni vsem domača. Nekateri obiskovalci so čričke nagovarjali s petjem, drugi s posnemanjem čričkanja, tretji so se oglasili povsem človeško. Ko jih je obiskovalec nagovoril v mikrofon, se je na satelitskem krožniku, ki je bil hkrati projekcijsko platno, izrisala vizualizacija človeškega glasu in hkrati struktura oglašanja čričkov. Pri intenzivni komunikaciji sta se obe strukturi začeli spletati v mrežo, in bolj ko je bila ta intenzivna, bolj povezana in razvejana je bila izrisana mreža. Satelitski krožnik z anteno je opozarjal tudi na to, da se komunikacija med človekom in črički oddaja v vesolje prek oddajnika FM.

Trenutno na vesoljski postaji ISS že potekajo eksperimenti s črički, ki pa na žalost v vesolje prenašajo tudi naš antropocentrični odnos do drugih živih bitij. Pri tem se zastavljata naslednji vprašanji: kako se v primeru srečanja z nezemeljskimi bitji do njih obnašati, kako z njimi vzpostaviti komunikacijo, ko pa ne razumemo niti bitij, ki nas obkrožajo tukaj in zdaj? Za resnična srečanja tretje vrste pravzaprav ne potrebujemo Nezemljanov, ampak se moramo le malce ozreti okoli sebe.

Kako izberete sodelavce, glede na to, da se lotevate različnih tem in področij, za katere so potrebna posebna strokovna znanja?

Predvsem intuitivno in seveda glede na znanja, ki jih projekt zahteva. Z dr. Mirjanom Švageljem in Anilom Podgornikom, s katerima sodelujem od svojega drugega projekta Mycophone _genus in ki včasih nastopata kot soavtorja, včasih kot strokovna sodelavca, smo spletli medsebojno sinergijo, ki jo skrbno negujemo. Izredno rada sodelujem v različnih konstelacijah, saj me vsaka nekaj nauči. Hkrati pa se ogromno naučim med uporabo principa »naredi sam – DIY«, po katerem v svojem ateljeju spajkam elektroniko, sestavljam mehaniko, gojim žive organizme in obračam gumbe na sintetizatorjih zvoka.

Na začetku intermedijske umetnosti so zlasti na področju robotike prevladovali moški, v bioumetnosti, ki se naglo razrašča zadnjih dvajset let, pa tako v mednarodnem kot v slovenskem prostoru prevladujejo umetnice. Zakaj je tako?

Na to, pogosto zastavljeno vprašanje nimam odgovora. Med svojim delom o tem niti ne razmišljam, saj me predvsem fascinirajo različnost in odgovori, ki jih ustvarjamo, pomembni so mi kvalitetni, fascinantni projekti, ki premikajo meje v miselnosti in estetiki. Problematika spola pa se mi razpre, ko se pojavijo razlikovanja in onemogočanja zaradi spola. Zanimivo je dejstvo, da prvi računalniški programerji niso bili programerji, ampak programerke. Z vstopom kapitala, torej s pojavom osebnega računalnika in širšo popularizacijo računalništva v 80. letih, pa so proizvajalci z oglaševanjem začeli nagovarjati le fante. Oglaševalske akcije Appla in Commodore 64, katerih ciljna skupina so bili izključno mladi fantje, so ustvarile generacije geekov, za naključno vznikle geekice pa proizvedle precej bizarne situacije. Spomnim se pričevanja programerke iz ZDA, ki je odraščala v osemdesetih. Starši so kupili računalnik njenemu bratu in ga postavili v njegovo sobo, a kljub temu da se ga sam ni pritaknil, je bilo v njeni družini nezamisljivo, da bi računalnik prestavili v njeno sobo. In ko se je kasneje vpisala na fakulteto za računalništvo, je bila le ena od petih žensk v letniku.

Prav zaradi stereotipa, da je tehnologija predvsem moška zadeva, in zaradi lastnih izkušenj na delavnicah elektronike sva z Ido Hiršenfelder pred štirimi leti na pobudo Luke Prinčiča ustanovili ČIPke, iniciativo za ženske s čutom za tehnologijo, znanost in umetnost.

Iniciativa ČIPke, v katere ime so vpleteni čipi in čipke, je povabljena na svetovni čipkarski kongres, ki bo konec junija v Ljubljani. Kako boste sodelovale na kongresu?

V dogovoru z organizatorko svetovnega čipkarskega kongresa bomo med kongresom na skupinski razstavi v Slovenskem etnološkem muzeju postavile svojo čipkasto instalacijo. Kot vsak naš projekt se bo tudi ta začel z delavnico, ki bo vključevala tehnološki del in tudi čisto klasične klekljarske prijeme. Gre za nov eksperiment, ki nas zelo navdušuje.

Kdo ste ČIPke?

V laboratoriju Rampa na Kersnikovi smo odprle hekerspace – prostor, kjer lahko dekleta in ženske razvijajo in poglabljajo svoj odnos do tehnologije. Udeleženke so različnih generacij, od najstnic do žensk srednjih let, vse naše delavnice pa so polne, da imamo čakalno listo. Fantom dedki od njihovega ranega otroštva v garažah kažejo, kako se spajka, jim razlagajo čipe, delovanje naprav, in ker se puncam običajno to ne zgodi, nimajo enakega predznanja kot fantje. Sama sem prvič spajkala šele pri osemindvajsetih letih na delavnici theremidi zvočil. Ko so se na omenjeni delavnici pred menoj znašli spajkalnik, cin, pcb-ploščica in elektronske komponente, nisem vedela, kaj naj z njimi počnem. A odtlej sem večino svojih inštrumentov, ki jih uporabljam za nastope s Theremidi Orchestra ali kot Agapea, sespajkala sama.

Kako ste ČIPke organizirane, kakšnih vsebin se lotevate?

S ČIPkami smo razvile prav poseben model delovanja, ki ne le širi znanje med ženskami v skupnosti, ampak omogoča tudi njihovo prezentacijo v obliki razstav, koncertov in mentorskih podvigov tako znotraj kot zunaj skupnosti. Naj poudarim, da je skupnost odprtega in fluidnega tipa, vedno pripravljena sprejeti nove firbčne roke in glave.

Pod vodstvom hekerk, medijskih umetnic in programerk organiziramo delavnice, ki se jih udeleži od deset do dvanajst žensk. Na delavnicah se učimo elektronike, programiranja, gojenja kristalov, 3D-tiskanja in drugih spretnosti, katerih rezultate javno predstavimo ob koncu leta na letni razstavi Štrene ali v kakem drugem javnem kontekstu. Organiziramo tudi enodnevne delavnice Čipke do čipke, ki jih mentorsko vodijo same članice skupnosti. Na teh njih si članice skupnosti ponavadi pridobivajo prve mentorske izkušnje in koncipirajo svoje lastne delavnice, ki jih kasneje izvajajo tudi izven skupnosti; zelo plodno smo sodelovale s festivalom Pixelpoint in z Roglabom. Vsak prvi ponedeljek v mesecu pa sva z Ido Hiršenfelder na voljo skupnosti za mentorske posvete o skupinskih ali individualnih projektih.

Vselej razmišljamo ne le o tem, katero tehnologijo bomo uporabile, ampak tudi kontekstualno, vsebinsko. Na primer, tema delavnice, ki jo je vodila v ZDA živeča japonska umetnica Keiko Uenishi, je bila zid. Udeleženke so na obe strani zidu pritrdile različna vezja in nato vzpostavljale povezave in odzive, pri čemer je šlo za to, kako je mogoče prehajati prek omejitev, najsi bodo fizične ali mentalne.

Kakšno izkušnjo pa vam pomeni članstvo v nenavadni glasbeni skupini Theremidi Orchestra, poimenovanem po prvem električnem inštrumentu thereminu, ki ga je leta 1928 patentiral ruski izumitelj Léon Theremin, izvajalec pa igra na thereminovo elektromagnetno polje?

Theremidi Orchestra, ki ima danes osem članov in članic z različnimi ozadji, je bil ustanovljen leta 2011 po že omenjeni delavnici za izdelovanje elektronskih inštrumentov na Ljudmili. Odtlej smo imeli prek trideset koncertov in delavnic, med drugim smo predlani gostovali v newyorškem Eyebeamu, enem najpomembnejših intermedijskih centrov v ZDA. Poleg tega smo izdali album in izdelali tri komplete inštrumentov DIY. Delovanje v tako kompleksni skupini je zame zelo pomembna izkušnja, saj sem skozi skupinsko dinamiko začela razmišljati o pomenu in načinu komunikacije. Tudi pri mojih umetniških projektih se mi zdi pomembno, da poleg besede, obiskovalcem ponudim ambient in izkušnjo. Vsakomur lahko posreduješ koncept, izkušnje pa ne.

V svojih instalacijah tudi sicer izpostavljate senzorično izkušnjo.

Človek ni le intelektualno bitje, ampak še marsikaj drugega. Naša telesa nenehno nabirajo informacije iz okolja, pa tudi naše notranjosti. Te, večinoma neosveščene informacije vplivajo na naše razmišljanje in dejanja, in to od povsem banalnih dogodkov, ko nam je vroče ali nas zebe, ko pojemo kaj napačnega in se zato slabo počutimo. Obstaja teorija, da vloga črevesja presega funkcijo presnove, saj v njem nastajajo nevrotransmiterji, zaradi česar je črevesje poljudno poimenovano drugi možgani. Gre za zelo široko področje, ki odpira možnosti različnim raziskavam. Pri projektu Sinergija smo raziskovali, koliko lahko s svojo voljo vplivamo na delovanje možganov, ki ne lebdijo nekje nad telesom, ampak so od njega odvisni.

Sinergijo ste z umetnikom Tadejem Droljcem in nevroznanstvenikom dr. Simonom Brežanom predstavili v dveh fazah. Kakšni so bili izsledki uspešnosti oziroma neuspešnosti sodelovanja dveh partnerjev, ki sta se z EEG-čeladami prebijala skozi različne naloge in pri tem skušala med seboj sodelovati?

Izhodišče projekta je bila komunikacija med partnerjema, ki ni odvisna od besed in se dogaja prek bolj ali manj zavestnega upravljanja z možganskim valovanjem. V tem sinergičnem eksperimentu naj bi udeleženca v nevrokomori sočasno z nadzorovanjem svojega miselnega procesa manipulirala avdiovizualne objekte na zaslonu in poskušala med seboj sodelovati brez jezika. S sodelavcema smo razvili metodologijo za štiri različne naloge: meditacija, računanje, empatija in avdiovizualni objekt.

Sama sem amorfne like, ki sem jih ustvarila med nalogo računanja, lahko ponovila ne tako, da sem se skušala spomniti enostavnih računskih operacij, med katerimi sem na ekranu miselno izrisovala piramido, ampak šele takrat, ko sem si v spomin priklicala, na katerem delu telesa se mi je pojavil določen občutek, ko sem nalogo izvajala prvič.

Podobno izkušnjo imam tudi sama, sicer pa je projekt prinesel več vprašanj kot odgovorov. Ta umetniški projekt omenjeno polje predvsem razpira, naloga znanosti pa je, da zapolni vrzeli in poizkuša dati odgovore. Navsezadnje je lani oktobra na okrogli mizi v okviru Sinergičnega tedna v laboratoriju Rampa tudi nevroznanstvenik, dr. Blaž Koritnik, dejal, da se šele razvija znanstvena metodologija za opazovanje interakcije med posameznikoma z EEG-čeladami.

A ste kljub temu verjetno opazili določene vzorce?

Predvsem smo ugotovili, da je za sinergično sodelovanje potrebna visoka zmožnost koncentracije. Fokus je bil odločilni faktor, ki je posameznikom omogočal zavestno upravljanje z avdiovizualnimi objekti in povečal stopnjo sinergičnega sodelovanja. Med najuspešnejšimi reševalci nalog so bili ljudje, ki v vsakdanjem življenju opravljajo naloge, ki zahtevajo veliko koncentracije, recimo triatlon in meditacija.

Svoje delo večinoma predstavljate v Galeriji Kapelica, vse bolj ste navzoči tudi v mednarodnem prostoru. Kaj se po koncu projekta zgodi z vašimi »živimi« deli, glede na to, da zasebni zbiratelji tovrstne umetnosti ne odkupujejo, med umetnostnimi inštitucijami pa jih odkupujejo le zelo specializirane, kot je Ars electronica center, ki si tako oblikuje stalno zbirko?

Od začetka svoje projekte v enaki meri prikazujemo v Sloveniji in tujini. Projekti so zasnovani in razviti v sodelovanju z različnimi domačimi producenti, kot so Galerija Kapelica, Ljudmila, Kibla, nato pa uberejo pot po razstavah. Razstave so časovno omejene in dela postavljena ter vzgojena za čas razstave, torej za največ mesec ali dva. Če bi želeli umetniška dela, ki se ukvarjajo z živimi sistemi, ohranjati dlje pri življenju, bi potrebovali usposobljeno osebje in drugačne produkcijske razmere. Seveda pa je možno takšna umetniška dela dokumentirati in jih tudi kot dokumentacijo razstaviti. Včasih je zaradi narave umetniškega dela, finančnih omejitev in logističnih zmožnosti razstavnih prostorov to tudi najbolj smiselno.

Kaj pa po koncu razstave napravite z »živim materialom« oziroma »sodelavci«, kot so bili črički?

Vsak »živ material« seveda odnesem domov. Tako se je pred kratkim zgodilo tudi s črički, ki so se preselili v moj atelje, kjer so dobili novo domovanje ob petih mačjih sostanovalcih.