Portret tedna: Policist med stavko

Radivoj Uroševič, leta 1991 se je kot policist domžalske policijske postaje boril oklepnim enotam JLA pri Trzinu.

Objavljeno
20. november 2015 13.51
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Policija stavka. Predsednik Policijskega sindikata Slovenije Radivoj Uroševič – modro uniformo je oblekel leta 1986, po šolanju v Tacnu – je stavko napovedal v občutljivem trenutku. Sešteli sta se dve krizi. Humanitarna, ki se je napovedovala nekaj mesecev in je z vso silovitostjo izbuhnila pred mesecem dni, s prihodom drugega vala beguncev, in varnostna, ki je stara teden dni, ko je Pariz pretresla serija terorističnih napadov. Ne vemo, ali je Evropa res v vojni. A Uroševič vojno pozna. Leta 1991 se je kot policist domžalske policijske postaje boril oklepnim enotam JLA pri Trzinu. Ko je napovedal stavko, je bilo jasno, da zaradi humanitarne krize država brez policije ne more delovati. Ko se je stavka začela, je bila situacija zaradi razglasitve izrednih razmer v Franciji in povečane stopnje pripravljenosti v vsej Evropi še bolj negotova.

Ko se je stavka začela, je predsednik vlade Miro Cerar sindikate napadel. Da so neodgovorni. Da izsiljujejo. Da je ogorčen in zgrožen. Vprašanje je, ali bi izkušen vrhunski politik ob začetku stavke porabil toliko municije, kot je je Cerar. Predsedniki vlade ob začetku socialnega konflikta navadno stojijo ob strani in v ogenj pošljejo nižje kadre vladne hierarhije. Konec koncev, predsednik vlade si z ostrimi izjavami ne sme zapirati pogajalskih vrat – razen če je Cerar sklenil, da bo šel po poti Margaret Thatcher, ki je zlomila stavko britanskih rudarjev, ali po poti ameriškega predsednika Ronalda Reagana, ki je zlomil stavko ameriških kontrolorjev poletov.

A tudi sindikalisti so loputali s pogajalskimi vrati. »Tudi mi smo zgroženi, da je predsednik vlade šele danes ugotovil, da policija stavka. Vse od aprila mu pošiljamo vabila na sestanek, kjer bi se pogovorili o razmerah v slovenski policiji in naših zahtevah. A se predsednik ni odzval,« je ogovoril Uroševič. Skupaj z Zoranom Petrovičem, predsednikom drugega, konkurenčnega policijskega sindikata, sta predsednika vlade pozvala, naj se opraviči za laž, ki jo je izrekel. Predsednik vlade je namreč trdil, da je slovenska policija edina evropska policija, ki v kriznih razmerah stavka, voditelja sindikatov pa sta javnosti zagotovila, da so letos že stavkali policisti na Nizozemskem, stavko pa so napovedali tudi francoski policisti. S Petrovičem pa sta pred stavko, v kateri biva vlada Republike Slovenije, prinesla hranilnik v obliki prašička. Za miloščino.

Hkrati z zahtevo po opravičilu so sindikati predsedniku vlade očitali, da so plače slovenskega policista, če upoštevamo povprečno plačo v državi in povprečne plače v evropski okolici, občutno nižje. V primerjavi s povprečno plačo v drugih evropskih državah je delo slovenskega policista za tretjino manj cenjeno kot v evropski okolici, trdijo sindikati. Trdijo, da jim je vlada kot delodajalec ostala dolžna.

Stavkovna pravila od policije sicer zahtevajo, da ta tudi med stavko skrbi za varnost državljank in državljanov ter za javni red in mir. Policisti med stavko ne smejo ustaviti varnostnega stroja. A kljub omejenim stavkovnim pravicam bi bilo sprenevedanje nesmiselno. Pri policijski stavki ne gre zgolj za to, da nepopularni policijski radarji ne bi beležili malih vozniških prekrškov. Tudi ne gre za to, da bi policija na mejah delala nekoliko počasneje. Policija stavka v državi, v kateri je bil pred tedni zaradi visokega begunskega vala in angažiranja policistov na meji odpovedan nogometni derbi, ker policistov, ki bi krotili razposajene navijače Olimpije in Maribora, enostavno ne bi bilo dovolj. Nogometni derbi bo tako to soboto – v razmerah, ki so še bolj nenavadne kot oktobra, ko je bil odpovedan.

Uroševič – tudi njegov oče je bil policist – velja za pragmatičnega sindikalista. Modro uniformo je pred petnajstimi leti zamenjal za civilno obleko kamniškega kriminalističnega policista. Kot sindikalist je vodil strujo, ki je bila bolj kot zaostrovanju sindikalnega boja naklonjena pogajanjem. A opozarjanja na nevzdržen socialni položaj policistov in pogosto ogroženost slabo opremljenih policistov niso zalegla. Zdelo se je, da je policijski sindikat kot policist brez palice. Brez pendreka. Korenčka pa v pogajanjih tudi niso imeli.

Zaradi trenutka, v katerem se je stavka začela, pa se vendarle zastavljajo vprašanja o političnem kontekstu. Policijski sindikat bi po terorističnih dejanjih v Franciji stavko zaradi povsem spremenjenih varnostnih okoliščin lahko odpovedal ali prestavil. A se za to dejanje sindikat ni odločil. Uroševič si je v letih, ko je vodil policijski sindikat, privoščil en izlet v politiko. Leta 2005 je v javnosti nastopil s pobudo o spremembi ustave, ki bi tudi policistom dovolila članstvo v političnih strankah. Prepričan je bil, da bi se s to možnostjo policisti izenačili z drugimi državljani. Hkrati pa je trdil, da le romunski in madžarski policisti nimajo pravice, da bi bili strankarsko organizirani. V javnosti je tedaj nastopal z oceno, da notranji minister Dragutin Mate pobudo razume in podpira. Res pa je, da pobuda ni imela nobenega praktičnega učinka. Ustava je ostala nedotaknjena.

V prostem času je Uroševič čebelar. Ukvarja se z marljivimi živalicami, ki imajo v genotip zapisan osupljivo visok kolektivni intelekt.

Brez visokega kolektivnega intelekta bo spor med vlado in policijo težko končati.