Tiskane izdaje
Pri ustanovnem kongresu stranke
Glas za otroke in družine sta si daleč največ medijske pozornosti ter nelagodja in tudi posmeha na družabnih omrežjih prislužila eksplicitni katoliški ambient in cerkveno sporočilo dogodka. Bistveno manj pozornosti pa je pritegnila »prisotnost« Janeza Evangelista Kreka, tako v podobi kot tudi vsaj delno v programskem dokumentu Primčevega gibanja (Deklaracija upanja), iz katerega izhaja nova stranka. Oboje si zasluži komentar.
Stranke s tako eksplicitnim katoliškim poslanstvom na Slovenskem v zadnjih petindvajsetih letih še ni bilo. Ob prisotnosti podobe Janeza Evangelista Kreka pa se zastavlja vprašanje, ali se ob 100-letnici Krekove smrti morda obeta poskus aktualizacije njegove dediščine, za katero se desnica do zdaj praktično ni zanimala.
Kljub temu da smo imeli v Sloveniji od uvedbe parlamentarizma več strank, ki so se po zahodnoevropskih zgledih imenovale krščanske, lahko brez posebnega pridržka rečemo, da je bila pri njih religija bolj ko ne za okras, s katero so si hotele ob volitvah zagotoviti podporo cerkvenih krogov. Presečišče med desnimi politiki in cerkvenimi funkcionarji so bile praviloma organizacije, katerih zgled je Zbor za republiko, pozabiti pa ne smemo na podjetja in medije, čeprav so najambicioznejši projekti, kot je bil denimo Slovenec, žalostno pogoreli. Liberalne novinarke in novinarji ter komentatorji so bili na Slovenskem zadnjih 26 let zelo zaposleni z razkrinkavanjem teh presečišč, v katerih so praviloma videli grožnjo za sekularizem, ki ga sicer zapoveduje ustava. Dobra stvar ob ustanovitvi stranke Glas je v tem, da bodo morali poslej novinarji in komentatorji tako ali drugače prenehati s tovrstnim razkrinkavanjem. Zdaj imamo namreč stranko, ki eksplicitno priznava skoraj vse, kar so si publicisti tako trudili dokazati. Med stališči Glasu in vodilnimi možmi iz RKC ni nobene razlike. Bog, družina in domovina – preobrazba slovenske družbe po eksplicitno katoliških načelih.
Ustanovitveni kongres Glasu se je začel z mašo, se nadaljeval z molitvijo in se sklenil z afirmacijo družine, ki je v sodobnem katolicizmu ključna. Prav lahko bi ponosno dejali: da, smo klerikalci, imate s tem težave? Slovenski katoliški cerkvi se je po dolgoletnem angažmaju v civilni družbi, ob pomoči veteranov desnih strank, končno posrečilo ustanoviti lastno stranko, ki v vsem odraža njeno ideologijo in tudi materialne interese. Začeli so v civilni družbi – džungli raznih društev, javnih shodov, ad hoc iniciativ, spletnih portalov in podjetij, zdaj pa s politično stranko bolj neposredno kot kadarkoli (bolj kot s Podobnikoma, Janšo, Peterletom in Bajukom) pretendirajo tudi na državno oblast. Zdaj je najboljša priložnost, da se kritika in pozornost iz domnevnega neizmernega cerkvenega pohlepa in črnega totalitarizma končno premakne na sistem, ki katoliški cerkvi potencialno omogoča tak vzpon, tj. na civilno družbo. V Sloveniji še vedno živi mit o civilni družbi iz 80. let prejšnjega stoletja, ki slednjo slika kot nekakšno kraljestvo svobode, naprednjaštva, kritike in neodvisnosti od umazane države in njene oblasti.
Osnova tega mita je bil v 80. letih realni interes novih družbenih gibanj in nekaterih družbenopolitičnih organizacij, da si pridobijo kar največ avtonomije v odnosu do zveze komunistov. Ker je to obdobje nepreklicno mimo, je skrajni čas za bolj sofisticirano predstavo o civilni družbi, ki pa razkriva tudi njene mnogo bolj temne plati. Marksistična družbena teorija civilne družbe, poenostavljeno rečeno, pojasnjuje, da nosilci državne oblasti ne morejo vladati, če nimajo ustrezne podpore v džungli civilne družbe, ki je prav zato izrazito neprijazen kraj, kjer potekajo hudi boji. Zato je tako pomembno, kdo obvladuje medije, sindikate, podjetja v državni lasti, veteranske organizacije, po kakšnem ključu se obnavlja akademski kader na inštitutih in univerzah, po kakšnem ključu se delijo sredstva za financiranje društev itd. Obvladovati, materialno in ideološko, tj. določati vsebino in smisel tem organizacijam, pomeni prvi korak k oblasti. Natančneje, to obvladovanje je že samo na sebi neka oblast.
Paradoks moderne države
Sekularizem ni nič drugega kot to, da lahko katoliška cerkev sodeluje pri oblasti le, kolikor se za to potrudi v civilni družbi in skozi civilno družbo. Ali lahko mobilizira dovolj organizacij in medijskih vsebin, ki ustvarjajo videz koristnosti njenih stališč za celotno družbo? Seveda je Cerkvi v modernih meščanskih državah naložena vrsta zakonskih omejitev, vendar pa še mnogo, mnogo več načinov, kako jih obide in posredno širi svoj vpliv. Meščanske revolucije so v Evropi v 19. stoletju Cerkev vrgle iz položaja samoumevnega deležnika pri državni oblasti, iz politike in participacije pri oblasti v širšem smislu pa nikoli. Natančneje, to so – poleg jakobincev – storile zgolj socialistične revolucije. Obdobje socializmov je bilo edino obdobje, ko je bila katoliška cerkev zgolj ustanova, ki je v najboljšem primeru lahko sledila izključno evangelijskemu poslanstvu. Zato so jalovi prav vsi moralistični očitki Cerkvi, da se briga samo za denar in oblast, da pa ji za evangelij ni mar. V moderni meščanski družbi dosti drugače tudi ne more funkcionirati, ne glede na njeno morebitno moralno sprevrženost. Drugačno, »evangelijsko« delovanje bi bilo za ustanovo s takim orjaškim simbolnim in nemalokrat tudi dejanskim kapitalom popolnoma iracionalno. Seveda moramo reči, da je katoliški verouk v šolah popolnoma nesprejemljiv, a verouk se v primerjavi s potencialom civilnodružbenih cerkvenih organizacij, ki posredno ali neposredno pritiskajo na sekularne ustanove in v njih večajo svoj personalni vpliv, kaže kot prav nedolžna zadeva. Moja stara starša, na primer, nista prenesla klerikalizma, saj sta v njem videla vzpon domačega fašizma še pred okupacijo leta 1941, toda o šolskem verouku sta vedno govorila nenavadno prizanesljivo, celo nostalgično, ker ga – tako kot vseh drugih dolgočasnih šolskih predmetov – nista jemala preveč resno.
Tu se znajdemo pred »paradoksom« moderne meščanske države: po eni strani takega cerkvenega aktivizma zavoljo ustavno varovanih svoboščin ni mogoče preprečiti, po drugi strani pa je tako delovanje nedvomno velika grožnja za svobodo in dostojanstvo ljudi: uspeh Primčevega projekta pomeni hudo grožnjo za emancipacijo žensk in moških ter spolnih manjšin. Iz tega sledi dvoje: Cerkev na Slovenskem, in tudi drugod, je treba presojati kot politično organizacijo, s čimer bomo prišli do širšega razumevanja politike in oblasti, ki ni omejena na parlamentarizem ter na izvršilni in represivni aparat; treba je razkrivati še druge »paradokse« meščanske civilne družbe, v prvi vrsti nesvobodo na delovnem mestu, kjer kljub sindikatom (civilnodružbenim organizacijam) vlada strah in teror kapitalistov, ne glede na obliko lastnine.
Vprašanje emancipacije nas na tej točki pripelje do morebitne ponovne aktualizacije Kreka. Koliko se bo s Krekovo dediščino dejansko poskušala ideološko okoristiti Primčeva stranka, je sicer še prezgodaj reči, vendar pa že zdaj vse kaže na to, da so si nadeli napačne čevlje. Medtem ko je Glas najbolj zaskrbljen zaradi človekove domišljavosti, da se igra Boga (kar zadeva ljudi na družbenih in političnih položajih), je Kreka najbolj skrbelo, kako gospoduje nad človekom in njegovim delom denar, čemur je rekel kapitalizem. Tako v Socijalnem načrtu slovenskih delavskih stanov (1895) zapiše, da je zato »naš socialni boj naperjen v prvi vrsti proti kapitalizmu […]«. Usoda tradicionalne in patriarhalne družine, ki je bila tudi za Kreka sveta, je bila odvisna od uspešnega odpora proti temu sistemu, ne pa preprosto od moralističnega obračuna s človekovo domišljavostjo. Iz te razlike v izhodišču, ki loči Kreka in Primca (in tudi slovensko Cerkev), je treba presojati programske dokumente (Deklaracija upanja) nove katoliške stranke na Slovenskem. Jasno je sicer, da Kreka zaradi drugačnih zgodovinskih okoliščin ni mogoče neposredno posnemati, takrat je bila slovenska družba še bistveno kmečka, mogoče pa je razmišljati o analogni socialno aktivistični gesti. Konservativna in katoliška, a hkrati radikalna protikapitalistična doktrina, ki bi ponudila, vsaj navidezno, alternativni razvojni model, bi bila v Sloveniji verjetno uspešna.
Prva pomoč
Primčeva stranka zaradi svojega moralističnega izhodišča ne ponuja nobenega alternativnega socialnega modela, zato so tudi vsi elementi iz njihovih programskih dokumentov, ki na videz spominjajo na krekovstvo (zahteva po pravični plači, zadružništvo v kmetijstvu in povezovanje obrtnikov in majhnih podjetnikov, veliko različnih oblik socialne pomoči itd.), zgolj korekture k obstoječemu neoliberalnemu modelu, katerega v ničemer ne izzivajo. Nasprotno. So prva pomoč, ki naj ljudem, prizadetim od tega sistema, omogočijo, da so konkurenčni na trgu.
Ni naključje, da Primčevi zagovarjajo vavčerski sistem visokošolskega študija (komercializacija visokega šolstva), širitev koncesij v zdravstvu (privatizacija) in demonopolizacijo dejavnosti centrov za socialno delo, kar bo nedvomno obogatilo »civilno družbo«, tj. okrepilo tiste akterje, ki bodo lahko prevzeli nase nekdanje storitve države blaginje, s čimer se bosta povečali tudi njihova družbena moč in oblast. Ni težko prepoznati pretendentov. Socialna država kot prva pomoč, ki jo zagovarja Glas, je neoliberalni koncept. Prav nič nima skupnega s starim socialdemokratskim oziroma socialističnim konceptom socialne države, kjer je le-ta pomenila obširno sfero skupnega dobrega, ki človeku omogoča svobodnejše življenje, tako pri izbiri poklica, partnerja, načrtovanja, vzdrževanja družine in tudi spolne identitete, zlasti pa mu omogoča, da je družbeno aktiven. Socialna pomoč, ki jo ponuja neoliberalna država, pa po drugi strani v najboljšem primeru obvaruje človeka, da ne potone – da ne postane varnostni problem – in da lahko še naprej sodeluje v boju vseh proti vsem znotraj civilne družbe. Politični katolicizem in neoliberalizem na Slovenskem korakata skupaj.
***
Dr. Lev Centrih je zgodovinar in sociolog.
