Iz arhiva Sobotne priloge: Politični zaporniki so naprodaj

Pedro Agramunt je zakuhal enega najhujših političnih škandalov v Strasbourgu. Zakaj Ivo Vajgl brani korumpirani režim v Bakuju?

Objavljeno
26. maj 2017 15.41
Branko Soban
Branko Soban

Kaj imajo skupnega sirski predsednik Bašar al Asad, predsednik Azerbajdžana Ilham Aliyev in ruski ultranacionalist Leonid Slucki, predsednik odbora za zunanjo politiko v dumi? Povezuje jih njihov španski prijatelj, desničarski senator Pedro Agramunt, ki je s svojim ravnanjem zakuhal enega najhujših političnih škandalov v Strasbourgu. In v živo dokazal, kako korumpiran je pravzaprav že kar dobršen del današnje evropske politike.

Zgodba je po svoje dokaj zapletena in ima že kar nekajletno brado. Toda sodu je pravzaprav izbil dno kar sam Pedro Agramunt, zdajšnji 65-letni predsednik parlamentarne skupščine Sveta Evrope (PACE), ki je marca, skupaj s še nekaterimi poslanci iz Belgije, Španije, Italije, Srbije in Rusije, obiskal sirskega predsednika Asada. V Damask so leteli iz Moskve, z letalom ruskega obrambnega ministrstva.

V Strasbourgu so bili ob novici šokirani. Še zlasti zato, ker so ruski mediji, ki so iz tega naredili velik propagandni šov, zapisali, da je Pedro Agramunt sirskega diktatorja obiskal kot predsednik PACE. Organizacije torej, ki odločno obsoja Asadove pokole nad civilnim prebivalstvom. Pedro Agramunt je na aprilskem zasedanju PACE priznal, da je bila pot v Damask napaka, ki si je ne bi smel privoščiti. Tudi zaradi ruskih manipulacij, za katerimi je med drugim tičal njegov veliki moskovski prijatelj, že omenjeni Leonid Slucki. In hkrati dodal, da v Damask seveda ni potoval v imenu Strasbourga, ampak izključno kot španski senator iz Valencie. Tja je torej letel napol zasebno.


Poziv Pedru Agramuntu, naj odstopi kot predsednik parlamentarne skupščine Sveta Evrope.

Njegova opravičila in javno posipanje s pepelom (na enournem zaslišanju na plenarnem zasedanju) velike večine poslancev iz vse Evrope seveda niso prepričala. Zato so odločno zahtevali njegov odstop. A ne le zaradi Damaska. Še veliko bolj kot Damask so namreč strasbourško Palais de l'Europe, kjer je doma Svet Evrope, razburkali italijanski tožilci, ki so konec lanskega leta stopili na prste italijanskemu poslancu Luci Volonteju, nekdanjemu vodji poslanske skupine Evropske ljudske stranke (EPP) v PACE.

Dva milijona za lobiranje

V njegovih predalih so namreč našli dokumente, ki so dokazovali, da je iz Bakuja v času od decembra 2012 do konca leta 2014 na svoj račun prejel nič manj kot 2,39 milijona evrov. To je bilo plačilo za njegovo lobiranje in obrambo Azerbajdžana pred nadležnimi resolucijami, ki so režim v Bakuju obtoževale nedemokratičnega ravnanja, goljufij na volitvah, zapiranja in tudi ubijanja novinarjev in političnih nasprotnikov ter drugih podobnih nečednosti. Drobni Luca Volonte, ki je imel v Strasbourgu vedno naoljene lase, je greh posredno priznal in zdaj doma čaka na razplet sodnega procesa v Milanu.

Toda problem je, da azerbajdžanskega umazanega denarja za tovrstne usluge ni prejemal samo Luca Volonte, doma iz Saronna, kjer izdelujejo znani liker amaretto, ampak so evri očitno padali tudi v denarnice nekaterih drugih evropskih poslancev. Dokaze za to bo seveda treba še najti. Toda zadnjih deset let je kot eden največjih zagovornikov Azerbajdžana v Svetu Evrope slovel prav Pedro Agramunt, ki je bil nekaj časa celo poročevalec (rapporteur) za to državo in je zato zelo pogosto (že tudi pred tem imenovanjem) potoval v Baku.

V njegovih poročilih ni bilo nikoli zaslediti niti kančka kritike režima Ilhama Aliyeva. Kakor da ne bi nikoli slišal, kaj ta počne s svojimi nasprotniki in da njegova družina, skorumpirana do obisti, obvladuje vse naftne posle v državi. Tudi zato so pri Evropski pobudi za stabilnost (ESI), think tanku, ki ima svoje urade v Berlinu, Bruslju in Istanbulu in ki se že vrsto let zelo podrobno ukvarja z azerbajdžansko kaviarsko diplomacijo, njegova poročila razglasili za politično mojstrovino brez primere. Pravo stanje stvari je bilo v njegovih zgodbah iz Azerbajdžana namreč vselej obrnjeno povsem na glavo.

Njegova poročila so bila v popolnem nasprotju z dokumenti, ki jih je pred tem pisal Švicar Andreas Gross, ki je žal odšel iz švicarske politike in s tem tudi iz Sveta Evrope. O parlamentarnih volitvah leta 2003 je kot mednarodni opazovalec dejal, da so bile katastrofalne. »Avtoritarna oblast ponižuje volivce in popolnoma nadzoruje volilne komisije. Mediji favorizirajo kandidate vladajoče stranke. Takšna praksa je nedopustna …« je takrat zapisal Gross. O volitvah dve leti kasneje pa je dejal, da so bile še slabše od prejšnjih. »Dogajalo se je najhujše, kar se je lahko. Vladajoča elita na ta način ubija demokratično voljo v ljudeh. Nihče več ne verjame, da se v tej državi še lahko zgodi kaj pozitivnega …«

Ena država, dve poročili

Agramuntovo poročilo iz leta 2013 o spoštovanju obveznosti, ki jih od Azerbajdžana zahteva članstvo v Svetu Evrope in ki ga je napisal skupaj z Maltežanom Josephom Debonom Grechom, je v nasprotju s kritičnim Andreasom Grossom nekaj let pred tem ponujalo povsem drugačno branje. Kakor da bi šlo za dve popolnoma različni državi. Agramunt in Grech sta sicer resda govorila o »napredku, ki da ga je Azerbajdžan naredil na nekaterih področjih, predvsem v pravosodju, in o dobrem sodelovanju oblasti v Bakuju s Svetom Evrope«, zamolčala pa sta kajpak bistvene probleme.

Čeprav je njuno poročilo obsegalo skoraj 40 strani, v njem skorajda ni bilo niti črke o (ne)poštenih volitvah, o večstrankarskem sistemu, ločitvi vej oblasti, lokalni demokraciji, ukinitvi mučenja v zaporih, o svobodi govora in združevanja, o svobodi veroizpovedi in zaščiti manjšin. O temah torej, na katerih temelji članstvo v Svetu Evrope. Nekaj zagat sicer sta omenila, a sta jih naprtila kar nevladnim organizacijam, ki da »ne razumejo narave parlamentarnega nadzora«. In pa sosedom, predvsem Rusiji, Iranu in Armeniji, ki da precej negativno vplivajo na stanje v državi …

Leto 2013 je bilo nekakšna prelomnica v zgodovini Sveta Evrope. Brez takratnega dogajanja italijanski poslanec Luca Volonte bržkone nikoli ne bi stopil pred sodnike. Na zanj (in upati je, da kmalu tudi za vse druge njegove pajdaše) usodnem januarskem zasedanju PACE, ki sem ga v živo spremljal, tako kot tudi vsa pred tem in po njem, na dnevnem redu namreč ni bilo le poročilo Agramunt/Grech, ampak je svoj prispevek o Azerbajdžanu pripravil tudi nemški poslanec, socialdemokrat Christoph Strässer, pravnik in velik bojevnik za človekove pravice. A njegova tema je bila seveda popolnoma drugačna. Govoril je namreč o političnih zapornikih v Azerbajdžanu. In zaradi tega njegovega poročila se je v Evropi tedaj vnela pravcata diplomatska vojna …

Napad na Nemca Strässerja

Napad na Christopha Strässerja, ki je trdil (na podlagi podatkov iz azerbajdžanskih opozicijskih krogov), da je v tamkajšnjih zaporih okrog sto političnih zapornikov, je bil tistega dne v Strasbourgu naravnost silovit. Po njem je padalo z vseh strani. In malodane iz vseh zahodnih držav. Tudi z najnižjimi udarci. Baku mu je v pripravah na to zasedanje kar trikrat zavrnil prošnjo za vizum, čeprav je tja odhajal kot poročevalec Sveta Evrope, toda nekateri poslanci, Robert Walter iz Velike Britanije in Thierry Mariani iz Francije na primer, so ga kljub temu splošno znanemu dejstvu denimo zbadali, kako lahko piše poročilo o tej temi, če pa sploh ni bil v Azerbajdžanu. In svoje je dodal tudi Pedro Agramunt, ki je v razpravi pribil, da je v zaporih zdaj en sam (politični) zapornik, pa še tega da bodo, kot so mu obljubili, izpustili v kratkem. Vsi drugi pa da niso politični zaporniki, saj da gre zgolj za navadne zločince, teroriste, tatove in korumpirance. Tako danes o (zaprtih) političnih nasprotnikih in novinarjih denimo govorita tudi Recep Tayyip Erdoğan in Vladimir Putin …

Strässerjevo poročilo je takrat v resnici padlo, kar je bil za vse tiste, ki so do takrat še verjeli v človekove pravice, svojevrsten šok. Tudi zame. Ali se kaj takšnega v resnici lahko zgodi v Evropi 21. stoletja, sem se takrat spraševal v Palais de l'Europe. Proti resoluciji je glasovalo 125 poslancev, 79 jih je dvignilo roko za, 20 pa se jih je vzdržalo. To je bila velika zmaga za Azerbajdžan in strahoten poraz za Evropo. To so azerbajdžanski poslanci po glasovanju zelo jasno povedali. »Glasovanje je dokaz, da to ni Strässerjev Svet Evrope, ampak Svet Evrope Azerbajdžana!« je brez dlake na jeziku takrat izjavil Elhan Suleymanov, ki je zelo blizu družini Aliyevih.

Razplet je pokazal, da je Azerbajdžan izjemno odločno lobiral za to veliko zmago. Na zasedanju v Strasbourgu so se namreč tistega usodnega dne (23. januarja 2013) pojavili poslanci, ki jih dotlej nikoli ni bilo videti. Zanimivo je tudi, kdo je glasoval za Azerbajdžan. Na zasedanju so bili prav vsi ruski poslanci in vsi so podprli Baku. Tako je storilo tudi 10 Turkov, 9 Špancev (med njimi Agramunt), 9 Italijanov, po 7 Britancev in Francozov … Na drugi strani je 11 Nemcev iz vseh političnih skupin podprlo Strässerja. Razen šefa delegacije Axela Fischerja, ki se je vzdržal. Podprli so ga tudi malodane vsi Skandinavci, vsi Balti, vsi Švicarji …

                     Pismo, ki ga je Ivo Vajgl poslal kolegom iz Slovenije, kako naj glasujejo.

Kaj pa Slovenci? Na tistem zasedanju so Slovenijo predstavljali Romana Tomc kot voditeljica delegacije, poleg nje pa so bili v Strasbourgu še Roman Jakič, Andreja Črnak Meglič in Polonca Komar. Toda v takratno dogajanje se je začuda vpletel tudi poslanec evropskega parlamenta Ivo Vajgl, ki je slovenskim poslancem prek svoje takratne mlade asistentke in s posebnim dopisom svetoval, naj ne glasujejo za poročilo Christopha Strässerja, saj da je izrazito subjektivno obarvano in je bolj izraz osebnega negativnega stališča avtorja do te države kakor pa dokument, ki lahko prispeva k želenemu cilju … Hkrati je seveda predlagal, naj podprejo poročilo Agramunta in Grecha. Zakaj je bil proti poročilu o političnih zapornikih v državi, kjer je sicer bil kar nekajkrat, je težko razumeti, toda dejstvo je, da so ga slovenski poslanci v glavnem poslušali. Trije namreč sploh niso glasovali, tisti edini, ki je, pa se je vzdržal.

Pogrom v Bakuju

Po tej veliki zmagi Azerbajdžana v Strasbourgu se je v Bakuju začel pravi pogrom. Režim je namreč s tem glasovanjem tudi uradno dobil dovoljenje za silovit obračun z nasprotniki. Oblasti so pri priči aretirale osem članov združenja Nida, neodvisnega mladinskega gibanja, ki je organiziralo proteste proti korupciji v vojski. Ilkin Rustamzade je še zdaj v zaporu. Za zapahi se je čez noč znašel tudi Ilgar Mamadov, ki je nameraval kandidirati na predsedniških volitvah 2013. Evropsko sodišče za človekove pravice pravi, da gre za politično motivirano aretacijo, in je zato zahtevalo njegovo osvoboditev. Toda Mamadov, ki je bil obsojen na sedem let, je še vedno v zaporu.

Za rešetke so posadili tudi opozicijskega aktivista Anarja Mamadlija, ki je Strässerju takrat pomagal sestavljati seznam političnih zapornikov. Svet Evrope mu je leta 2014 dodelil nagrado Vaclava Havla, a je bil kljub temu osvobojen šele marca lani. Zaprli so tudi eno najbolj znanih preiskovalnih novinark Khadijo Ismayilovo, ki je razkrivala korupcijske posle v družini vladarske hiše Aliyevih. Zdaj je že skoraj leto dni na svobodi. Aktivisti pravijo, da je v Azerbajdžanu še vedno okrog 150 političnih zapornikov. Kje so torej zdaj tisti, ki so takrat s takšno strastjo glasovali proti Strässerjevi resoluciji?

Azerbajdžanska vladajoča nomenklatura je takrat v resnici storila vse, da bi ta resolucija padla, saj bi država v Evropi zaradi tega kaj lahko dobila črno piko, kar ne bi bilo ravno najbolje za sklepanje donosnih naftnih in plinskih poslov. Ključno vlogo v tem lobiranju je, kot je pokazal razplet dogodkov, res odigral prav Luca Volonte. Skupaj z njim pa še nekateri drugi evropski poslanci, ki pa jih bo šele treba razkrinkati. Upati je, da bo to zgodbo, ko mu bo na sodišču res šlo za nohte, pomagal razvozlati kar sam Volonte.

Italijanove »poslovne povezave« z Bakujem so se začele leta 2011. Njegov finančni partner je bil Elhan Suleymanov, glavni azerbajdžanski lobist v Evropi, sicer tudi član azerbajdžanske delegacije v Strasbourgu, vlogo kurirja z denarjem pa je opravljal Muslum Mamadov. Takrat je Christoph Strässer namreč že začel svojo bitko z Bakujem. Odbor za pravne zadeve PACE ga je leta 2011 izbral za poročevalca o političnih zapornikih v Azerbajdžanu. V Bakuju so sklenili, da ga je treba za vsako ceno ustaviti. In tudi ponižati, kar jim je z veliko pomočniki iz vseh koncev Evrope potem tudi res uspelo.

Luca Volonte je prvo pošiljko denarja dobil 14. decembra 2012. Šlo je za 100.000 evrov. Na božični večer kakšnih deset dni kasneje je prišlo še 220.000 evrov. Ti transferji so se potem vlekli do konca leta 2014. Skupaj je bilo nakazanih 2,390.000 evrov. Tožilstvo je našlo vse bančne dokumente. Toda vse kaže, da je bilo precej denarja izplačanega tudi na roko. Mimo bank, saj je Volonte Suleymanovu v enem od pogovorov denimo glasno naročal, v kakšnih bankovcih naj mu prinesejo »nagrado«.

Denar iz davčnih oaz?

Denar je prihajal čez Hilux Services LP, podjetje s sedežem v Glasgowu, ki pa si je takoj po razkritju afere z Volontejem spremenilo ime, v dokaj nenavadno šifro SL012732. Lastnici Hiluxa sta bili sicer dve družbi, ki sta registrirani na Deviških otokih. Denar so nakazovali čez različne banke. Največ čez Danske Bank v Estoniji. Preiskava je pokazala, da je Hilux čez ta račun v Estoniji od konca leta 2013 do konca leta 2014 nakazal več kot milijardo evrov, kar pomeni, da je bilo »nagrajenih« poslancev in lobistov Azerbajdžana v Evropi veliko več kakor pa samo Luca Volonte.

Arif Mamadov, nekdanji azerbajdžanski diplomat v Strasbourgu, zdaj pa disident, je v teh dneh denimo izjavil, da je imela azerbajdžanska delegacija v Svetu Evrope na voljo 30 milijonov evrov za lobiranje in podkupovanje. Kar je po svoje potrdil tudi švedski poslanec Tobias Billström v PACE in nekdanji minister v švedski vladi, ki je v Strasbourgu izjavil, da mu je kar nekaj »kredibilnih« poslancev potrdilo, da so jih azerbajdžanski kolegi poskušali podkupiti. Ne le s kaviarjem, dragimi preprogami, računalniki in prostitutkami, ampak tudi z denarjem.

Italijanska televizija RAI je novembra lani predvajala izvrstno dokumentarno oddajo z naslovom Kaviarska demokracija, v kateri je nastopal tudi Luca Volonte. Ta je pred kamerami (in tudi pred sodniki) sicer priznal, da je iz Bakuja dobival denar, a naj bi si ga zaslužil izključno s svetovanjem. Tudi v kmetijstvu, s katerim se ni sicer nikoli ukvarjal. Dialogi so bili zato zelo zanimivi. Na vprašanje novinarjev, ali se mu ni zdelo nič nenavadnega, da je denar na njegovo podjetje LGV in fondacijo Novae Terrae prihajal iz Sejšelov, Belizeja, Deviških otokov, je odgovoril, da ni nikoli pomislil, da se za tem morda skriva kaj slabega. Saj da vselej zaupa ljudem, s katerimi ima opraviti …

Podobno je v oddaji odgovarjal tudi Sergio Divina, poslanec Severne lige in član italijanske delegacije v PACE. Ko so ga vprašali, kako je lahko glasoval proti dokumentu o političnih zapornikih v Azerbajdžanu, ko pa je tam iz političnih razlogov zaprtih najmanj sto ljudi, med njimi tudi veliko novinarjev, je Divina gladko odvrnil: »Ne bi bilo slabo, če bi tudi v Italiji novinarje sem ter tja zaprli za kakšen mesec …«

Konservativec starega kova

Luca Volonte ni več član parlamentarne skupščine Sveta Evrope, Pedro Agramunt, njegov veliki zaveznik in dolgoletni politični partner v Evropski ljudski stranki, pa je še vedno v Strasbourgu. Zdaj je že drugo leto celo predsednik PACE. Mandat mu poteče januarja prihodnje leto. Toda kljub temu je že več kot sto poslancev podpisalo zahtevo, naj odstopi, saj njegovo početje ni v skladu z integriteto poslanca in poslanstvom organizacije, ki jo vodi. S to zahtevo se strinja tudi nekdanji dolgoletni član PACE Švicar Andreas Gross, ki Agramunta, poslovneža iz Valencie, zelo dobro pozna.

»To je zelo bogat konservativni politik starega kova. Povezuje se izključno z oblastjo, ne glede na njeno ideologijo. Nikoli ni resno kritiziral nobene oblasti. Tudi tiste v Bakuju ne, čeprav je jasno, da gre za naftno despotijo, ki nima nič skupnega z vrednotami, na katerih je zrasel Svet Evrope. Ko je bil opazovalec na volitvah v Azerbajdžanu, ga nikoli ni zanimal popolnoma nedemokratični kontekst tega procesa. Volitve je vselej zreduciral le na nekakšno enodnevno tehnično tekmovanje. Pedro Agramunt v resnici personificira vse probleme in hibe parlamentarne skupščine Sveta Evrope, kjer zdaj sedi veliko ljudi, ki popolnoma ignorirajo temeljne vrednote, ki bi jih ta inštitucija morala braniti. Vselej ga je zanimala samo oblast, toda na vseh pozicijah, ki jih je imel, še nikoli ni prišel na dan s kakšno res dobro idejo in projektom, kar je včasih presenečalo celo njegove najtesnejše politične prijatelje,« je o Agramuntu dejal Andreas Gross.

Biro, širše vodstvo parlamentarne skupščine, mu je že konec aprila izrekel nezaupnico in mu prepovedal vsakršne javne nastope v imenu PACE. Toda Pedro Agramunt kljub tej potezi (še) ne razmišlja o odstopu. Iz Strasbourga je celo slišati namige, da naj bi zdaj tožil biro in da ga pri teh namerah vse bolj podpira tudi špansko zunanje ministrstvo, ki mu po izbruhu afere sicer ni bilo preveč naklonjeno.

Zrcalo korupcije

Dejstvo je, da je Pedro Agramunt v resnici svojevrstna zrcalna podoba Evrope, v kateri živimo. Evropske inštitucije so nove, neodvisne države z Vzhoda Evrope v svoj objem sprejele tudi zato, da bi jih spremenile in naučile demokracije. Toda zgodilo se je ravno nasprotno. Namesto da bi se spremenil Vzhod, se je začel spreminjati Zahod, ki je z neznosno lahkoto podlegel sladkemu petju siren denarja in korupcije z onega konca Evrope. S korupcijo so namreč zdaj okuženi že vsi po vrsti. Po vsej Evropi.

Malteška blogerka Daphne Caruana Galizia je, kot piše Economist, denimo razkrila, da je Michelle Muscat, žena malteškega premiera Josepha Muscata, na račun svojega podjetja nedolgo tega dobila milijon dolarjev. Denar je menda nakazala Leyla Aliyeva, hči predsednika Azerbajdžana. Znano je namreč, da gre čez Malto, ki zdaj predseduje Evropski uniji, veliko finančnih poslov, ki jih za svoje potrebe opravlja družina Aliyevih …