Tiskane izdaje
Namesto da bi se pozanimali za pobude in predloge »shodnikov«, se je večina vodstev političnih strank in velika večina članic in članov državnega zbora znova zatekla v samozadostno ignoranco in strankarski narcisizem. Večina je manifestacijo razumela kot motnjo vsakdanje politične rutine in ne kot javno izraženo skrb raziskovalk in raziskovalcev slovenskih univerz in inštitutov. To se je dokončno pokazalo tudi na septembrski seji odbora DZ za izobraževanje, znanost, šport in mladino, še prej pa na srečanjih organizacijskega odbora Shoda za znanost s posameznimi poslanskimi skupinami.
Razen v poslanskih skupinah strank SD in Levica v preostalih klubih niso vedeli niti tega, da v Sloveniji (za razliko od drugih držav EU28) ne poznamo stabilnega financiranja znanosti. Vrhuncu neznanja in nerazumevanja pa smo bili priča na zadnji seji tega odbora, na kateri je velika večina članic in članov glasovala proti predlogom organizacijskega odbora oz. izglasovala zgolj splošni sklep o povečanju sredstev za znanost. To je razmeroma neobvezujoč sklep, po katerem slovenska vlada predlogom raziskovalk in raziskovalcev zadosti že, če njihovi dejavnosti, torej raziskovanju, znanosti, nameni en sam samcat evro dodatnih sredstev.
Organizacijski odbor je poslankam in poslancem odbora za izobraževanje, znanost, mladino in šport predlagal konkretne številke, in sicer 20 milijonov evrov dodatnih sredstev v okviru letošnjega rebalansa, za leto 2018 pa dodatnih 40 milijonov evrov. Glede na to, da se je večina članic in članov zatekla k sklepom, ki vlade v resnici ne zavezujejo k ničemur, je mogoče sklepati, da poslanke in poslanci državnega zbora (še vedno) niso avtonomni predstavniki volivk in volivcev, temveč zastopajo zgolj partikularne, trenutne, ozke, klientelne ... interese svoje politične skupine. Predvsem pa so pokazali, da ne vedo, kako razumejo raziskovanje njihove kolegice in kolegi v drugih državah EU.
Prepričan, da je med njimi vendarle nekaj takih, ki jih zanima položaj znanosti v državah, po katerih se radi zgledujemo, in ker je raziskovalne rezultate treba »meriti« tudi na podlagi razmer, v katerih so nastali, sem se odločil za primerjavo z Nemčijo in Avstrijo. Poleg aktualnih številk me je zanimalo, kako gleda na znanost tamkajšnja politična javnost. Ali morda tudi v Berlinu in na Dunaju menijo, da raziskovalke in raziskovalci nimajo kaj početi zunaj svojih kabinetov in laboratorijev. Se morajo tudi tam raziskovalci izogibati določenim sredstvom in stanovskim (sindikalnim) zastopnikom njihovih interesov?
Začnimo z Nemčijo
Primerjava z razmerami, v katerih delajo kolegice in kolegi v državi, katere vlado (prav tako) vodi bivša znanstvenica, je za nas – kljub upoštevanju razlik v BDP! – porazna. Raziskovalke in raziskovalci med Passauom in Kielom so se namreč med prvimi odzvali pozivu za Shod za znanost. Ne da bi za sekundo pomišljali, »kje je njihovo mesto«, so se s slogani Rettet die Aufklärung (Rešite razsvetljenstvo) in Freiheit der Wissenschaft (Svoboda znanosti) množično podali na ulice, njihovo ministrstvo za izobraževanje in znanost, vlada in mediji pa so hiteli pojasnjevati, da »nemški znanosti še nikoli ni šlo tako dobro kot sedaj«. In ne boste verjeli: to je res!
Proračun nemških univerz se je v desetih letih dvignil za 43 odstotkov, odstotek zunajproračunskih sredstev pa za 93! Pred časom (27. septembra 2017) je ministrstvo za nameček dodalo še 385 milijonov za projekte s krovnim naslovom Strategije za odličnost (Exzellenz Strategien). Od leta 2005 so vse nemške dežele zavestno povečevale delež financiranja znanosti, zvezna vlada pa ga je podvojila! Še največ zavisti zbuja podatek, da je zvezno računsko sodišče pozvalo družbi Max Planck in Helmholtz (Max Planck Gesellschaft, Helmholtz Gemeinschaft), naj vendarle začneta porabljati Bugwelle – nakopičene 1004 milijone evrov. Prav ste prebrali: prosijo jih, da naj že vendar začnejo porabljati dobro milijardo »nerazporejenih« sredstev. Vsakogar, ki bi hotel to situacijo primerjati s skromnimi prihranki slovenskih inštitutov, prosim, da si pred tem ogleda nemški način dodeljevanja raziskovalnega denarja.
In primerjave še ni konec. Število znanstvenic in znanstvenikov se je v Nemčiji v zadnjih desetih letih povečalo za 50 odstotkov!
Še bolj porazna je primerjava vlog nemških in slovenskih raziskovalk in raziskovalcev pri nastajanju in oblikovanju razvojnih strategij in zakonov. Poznavalci ugotavljajo, da v Nemčiji ne sprejmejo nobenega zakona brez predhodnega posveta s pristojnimi strokovnjaki. A to se ne dogaja prek zasebnih institucij, espejev in avtorskih pogodb posameznih »poznavalcev«, temveč prek pristojnih inštitutov. Sodeč po navedenem članku, je znanost prisotna »vsepovsod« – v razpravi o okolju, gospodarstvu, izobraževanju, zdravstvu, sodstvu, raziskovalke in raziskovalci so zaželeni gostje pogovornih oddaj o družbeno aktualnih temah in prisotni v medijih nasploh. Da ne omenjamo razprave o pravicah istospolnih partnerjev, v kateri so na podlagi izsledkov dolgoročnih raziskav dokazali, da so otroci istospolnih partnerjev prav tako srečni in zdravi kot otroci, ki odraščajo v tradicionalnih družinah. In končno, nemške javnomnenjske raziskave kažejo, da tamkajšnji znanstvenice in znanstveniki uživajo 60 odstotnih točk več podpore kot politiki (znanstveniki 79 in politiki 19 odstotkov).
Podobno velja za Avstrijo
Shoda za znanost na Dunaju so se v prvi vrsti udeležili predsednik države in cela plejada javnih osebnosti. Znanstvenicam in znanstvenikom so se množično pridružili tudi umetniki in iz pohoda za znanost naredili pohod za ustvarjalnost.
Točno pol leta zatem je avstrijsko zvezno ministrstvo za znanost, raziskovanje in gospodarstvo objavilo novico, da bodo v naslednjem srednjeročnem obdobju samo za medicinske raziskave in z njimi povezano izobraževanje v naslednjih osmih letih namenili dodatnih 339,4 milijona evrov. Dva slovenska letna proračuna za raziskovanje bodo naši severni sosedi vložili samo v eno znanstveno področje.
Še več, z zveznim skladom za nepremičnine in medicinsko univerzo na Dunaju bodo do zimskega semestra 2025 zagotovili 35.000 kvadratnih metrov prostora za večino predkliničnih raziskav in izobraževanje. V neposredni bližini obstoječega medicinskega kampusa AKH (Allgemeine Krankenhaus) bo sčasoma zrasel kompetenčni center za temeljne raziskave in izobraževanje oz. nacionalno središče za znanosti o življenju. Na enem mestu bo združenih 744 raziskovalk in raziskovalcev iz centrov za psihologijo, farmakologijo, anatomijo, celično biologijo, patobiologijo, genetiko, medicinsko fiziko, biomedicinsko tehniko in inštituta za preučevanje rakavih obolenj.
Poleg predavalnic in seminarskih prostorov, delavnic in večinskih laboratorijev za študente bodo načrtovana sredstva omogočila tudi vzpostavitev ustrezne raziskovalne infrastrukture, nakup velike raziskovalne opreme za raziskave na področju elektropsihologije, masne spektrometrije, DNK citometrije (metoda za zgodnjo diagnosticiranje malignih tumorjev na podlagi meritev vsebnosti in dednih substanc v njihovih celicah) in rastrske elektronske mikroskopije, vključno z možnostmi za jemanje vzorcev tkiv. Markus Müller, rektor dunajske univerze za medicino, pa si ob načrtovanem mreženju in združevanju moči v okviru novonastalega Med Campusa obeta tudi intenziviranje interdisciplinarnega sodelovanja raziskovalk in raziskovalcev.
O upravičenosti naložbe niso prepričani samo na ministrstvu, ki že v svojem imenu namenoma izpostavlja znanost in raziskovanje, temveč tudi vodja zveznega sklada za nepremičnine. Vsi skupaj pa podlegajo volji zveznega parlamenta, v katerem verjetno nikomur ne pade na misel, da bi gledal na raziskovanje kot na neprioritetno dejavnost. Kdo ve? Morda pa poslanec madžarske manjšine, šest poslancev SMC, štiri poslanke in poslanci SDS, dva poslanca Desusa in ena poslanka NSi vedo več kot njihovi nemški in avstrijski kolegice in kolegi?
»Naš prednostni cilj je, da bi imeli pacienti čim prej čim več koristi od temeljnih raziskav,« je razložil Markus Müller. Z mreženjem in združevanjem moči v okviru Med Campusa na Mariannengasse se bo intenziviralo interdisciplinarno sodelovanje in boljše komuniciranje med raziskovalkami in raziskovalci, po drugi strani se bo predklinična obravnava prostorsko približala klinikam splošne bolnišnice.
In v Sloveniji?
Za podporo Shodu za znanost se je (formalno) izrekla ministrica za izobraževanje, znanost in šport, manifestacijo je javno podprl predsednik Levice, predsednik državnega zbora pa se je pomešal med shodnike na ploščadi pred parlamentom. Čeprav bistveno več kot pred leti, je bila to žal bleda senca podpore, ki so je bili deležni pohodniki v Nemčiji in Avstriji. Prijetno presenečenje so raziskovalkam in raziskovalcem pripravili novinarke in novinarji osrednjih državnih in regionalnih medijev, ki so spremljali dogajanje do nesrečne seje pristojnega odbora.
Razlika med njimi in nami je verjetno samo v anticipaciji pričakovanih sklepov. Za nas presenetljiv rezultat glasovanja so nekateri od njih verjetno kar pričakovali in s tem dokazali, da bistveno bolje poznajo slovenske »igre prestolov«. Verjetno so od začetka vedeli, da nasprotniki neumnosti, nevednosti in ignorance ne morejo že v prvi sezoni premagati nesmrtne omejenosti političnih spletkarjev. Podobno kot v Igri prestolov namreč tudi v slovenski različici ne gre samo za posameznike, temveč za celotne dvore, ki jih svetle izjeme, kot so Mirjam Bon Klanjšček, Luka Mesec, Janko Veber in peščica drugih, še dolgo ne bodo mogle preglasiti. Glede na to se slovenskim raziskovalkam in raziskovalcem, ki ne služijo neposrednim koristim »gospodarstva«, še naprej ne obeta nič dobrega. Pa ne samo njim. Poslanke in poslanci, ki ne poznajo osnovnih načel sodobne družbene pogodbe, ne morejo služiti niti tistim, ki so jih izvolili kaj šele dobrobiti celotne skupnosti. Poslanke in poslanci, ki ignorirajo osnova načela du contrat social ne vedo, da države katerih javna služba preneha biti prva skrb državljanov (Rousseau), ni prav daleč od propada.
Poleg tega primerjava z Avstrijo in Nemčijo jasno pokaže, da večina poslank in poslancev DZ, večina članic in članov vlade in večina ljudi, ki so od njih tako ali drugače (politično) odvisni, ne razume, da v EU znanost ne pomeni samo razvoja, temveč tudi preživetje. Izgovor, da smo žrtve preteklega ravnanja ali perifernega položaja, je po dogajanju v Estoniji in na Češkem enako nesmiseln, kot je nesmiselna trditev, da »absorpcijske zmožnosti« slovenskih univerz in inštitutov ne omogočajo občutnega povečanja sredstev za znanost.
Oto Luthar je član organizacijskega odbora
