Tiskane izdaje
Beležimo petodstotno gospodarsko rast, stopnja brezposelnosti je tako rekoč vsak mesec nižja, hkrati pa imata dve tretjini zaposlenih manj kot povprečno plačo in se zdi, da nobena družbena skupina
Naš trg dela danes je ...
... bistveno drugačen, kot je bil leta 2013, ko sem nastopila mandat. Marca 2013, ko sem prisegla kot ministrica, smo imeli 125.000 brezposlenih, ključen problem znotraj te številke so bili mladi. Tudi s pomočjo evropskih sredstev smo neposredno zaposlili 26.000 mladih, to je več kot eno celo generacijo. Danes je situacija zelo drugačna. Imamo 85.000 registriranih brezposelnih, pri mladih pa se je število več kot prepolovilo, in sicer na približno 17.000.
Zdaj izstopa predvsem problem pomanjkanja delovne sile, zlasti tiste s potrebnimi veščinami. Brezposelnost je vedno bolj dolgotrajna in zadeva predvsem starejše in tiste z nizko izobrazbo. Za Slovenijo je značilno, da delavec že pri petdesetih letih velja za starejšega, kar kaže, da je problem v družbi in njenem razumevanju pa tudi v podjetjih in samopercepciji ljudi. Z aktivno politiko zaposlovanja želimo to spremeniti. Opozarjam, da gospodarska rast in ugodne razmere ne smejo biti razlog za omejevanje sredstev za aktivno politiko zaposlovanja. Zdaj je idealen čas za reševanje težkih strukturnih problemov našega trga dela.
Namenjati denar za aktivno politiko zaposlovanja, ko delovne sile manjka, je slišati nekoliko paradoksalno.
V prejšnjem obdobju gospodarske rasti med letoma 2004 in 2008 je šla rast predvsem na račun gradbeništva in zaposlovanja tuje delovne sile. Takrat je bilo 60.000 brezposlenih in teh nismo reševali, ker smo verjeli, da bo trg dela vse rešil sam. Pa se to seveda ni zgodilo. Ko imaš strukturna neskladja na trgu dela, je nujno posredovanje države. Prej so bili prioriteta predvsem mladi, zdaj pa so ukrepi usmerjeni k starejšim. Dvig zaposlenosti starejših je ključen. Veliko si obetam od programa ASI – Celovita podpora podjetjem za aktivno staranje zaposlenih, kjer ima javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad na voljo 30 milijonov evrov za pomoč podjetjem. Brez prilagoditve delovnih mest in načina dela bomo dejansko težko delali dlje. Slovenski delavci so v primerjavi z evropskimi bolj obremenjeni s stresom, več je izgorelosti. Treba je spremeniti logiko. Človeka, delavca, moramo začeti gledati kot kapital za podjetje na dolgi rok, ne kot nekoga, ki ga zgolj kratkoročno izrabimo.
Leta 2008 je bilo okrog 60.000 brezposelnih, zdaj jih je približno 85.000. Torej še nismo na predkrizni ravni.
Številka še ni dosegla predkrizne, ker so problemi, ki so bili takrat, ostali, na njih pa so se dodali novi. Zelo natančno smo pogledali, kaj je v tej številki 85.000. Tisti, ki imajo potrebne veščine, se zaposlijo izjemno hitro. Okoli polovica je takih, ki so zaposljivi z intenzivnimi ukrepi aktivne politike zaposlovanja. Preostali, predvsem zaradi zdravstvenih in drugih težav, pa imajo take ovire, da po presoji zaposlitvenih svetovalcev trenutno niso zaposljivi. Za take, ki imajo bolj kompleksne težave in so zelo oddaljeni od trga dela, smo uvedli programe socialne aktivacije, s katerimi želimo dolgotrajnim prejemnikom socialnih transferjev pomagati, da se približajo trgu dela. Z dolgotrajnejšimi, bolj poglobljenimi programi socialne aktivacije, za katere bo šlo v petletnem obdobju okrog 40 milijonov evrov, smo povezali centre za socialno delo in zavod za zaposlovanje. Cilj je, da se približajo trgu dela in da se jih vsaj četrtina od 12.500 vključenih zaposli. Ne moremo namreč pričakovati, da bo nekdo, ki je bil pet, šest ali celo devet let brezposeln in dolgotrajen prejemnik denarne socialne pomoči, takoj sposoben delati za poln delovni čas.
S krizo je postalo zelo pereče tudi vprašanje prekarnosti.
Prekarnost je problem že iz časa izpred krize, in to ne samo naš, temveč tudi globalni. Danes pritiski kapitala in svetovne konkurence, da se dela več, bolje, hitreje in ceneje, puščajo posledice. Prekarnost je težava v vsej Evropi in Slovenija pri tem žal ni izjema. Za oceno problema, predvsem za odpravljanje tega pa je pomembno, kako opredelimo prekarnost. Ali je vsaka zaposlitev, ki ni za nedoločen čas, prekarna? Ko govorimo o zaposlitvah za nedoločen čas, se moramo zavedati, da te nimajo enakega standarda varovanja povsod po Evropi.
Na Danskem, ki velja za urejen delovni trg, ima večina zaposlenih pogodbe za nedoločen čas. A četudi si zaposlen za nedoločen čas, lahko tam hitro izgubiš zaposlitev. V primerjavi s slovenskim standardom za nedoločen čas so razlike. In podobno kot je pri zaposlitvah za nedoločen čas, so razlike znotraj EU tudi pri zaposlitvah za določen čas. Če si v Sloveniji zaposlen za določen čas, imaš vse socialne pravice, plačuješ prispevke za pokojnino, za zdravstveno in starševsko varstvo, za nadomestilo za brezposelnost, pravico imaš do regresa, dopusta in do odpravnine. Težko rečemo, da je vse, kar ni zaposlitev za nedoločen čas, že v osnovi prekarnost. Zame je osnovni element prekarnosti, da ta dela ne zagotavljajo primerne ekonomske, socialne in pravne varnosti. V Sloveniji so po mojem mnenju prvi problem prisilni espeji ali opravljanje dela po civilnopravni pogodbi oziroma študentsko, ko bi morala biti sklenjena pogodba o zaposlitvi. Gre za izigravanje pravil. In pri tem bi bil nujen učinkovitejši nadzor.
Vendar je treba upoštevati še en vidik. Po decembrskih podatkih je povprečna bruto plača 1723 evrov. Dokler bo od te povprečne plače nekdo, ki je espe, plačal 363 evrov prispevkov in dobil neto 1360 evrov, medtem ko bo njegov redno zaposleni kolega plačal skoraj 600 evrov prispevkov in bo dobil izplačanih 1127 evrov – torej je razlike med njima več kot 230 evrov na mesec, z višjim bruto zneskom pa ta razlika še raste –, bomo verjetno težko preprečili, da bodo naraščale te oblike zaposlitve.
Po eni strani imamo torej problem pomanjkanja nadzora, po drugi pa tega, da je z vidika posameznika nekaj bistveno bolj ugodno. Prekarnost bomo zmanjševali tako, da bomo zagotovili pravno, socialno in ekonomsko varnost vsem oblikam dela. Danes je ključen problem espejev ta, da ne morejo na bolniško, kar je res nesprejemljivo. Mnogi bi bili pripravljeni plačevati toliko, kot plačajo redno zaposleni, če bi jim omogočili tudi enake pravice. Tu bomo kot družba morali narediti korak naprej. Tudi z vidika solidarnosti med aktivno populacijo je to pomembno.
Prekarnost bomo zmanjševali tako, da bomo zagotovili pravno, socialno in ekonomsko varnost vsem oblikam dela. Danes je ključen problem espejev ta, da ne morejo na bolniško, kar je res nesprejemljivo. Mnogi bi bili pripravljeni plačevati toliko, kot plačajo redno zaposleni, če bi jim omogočili tudi enake pravice. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Kakšna bo pokojnina tistega, ki pri 1723 evrov bruto plačuje minimalne prispevke? Po mojem mnenju je država dolžna vzpostaviti tak regulativni okvir, da je pravičen, krepi solidarnost med različnimi skupinami in da na koncu vsi transparentno vemo, koliko bomo plačali in koliko bomo dobili, ter da vsi dobimo dostojno višino pokojnine.
Šokantno je, kako je država v preteklosti dopustila – zdaj na srečo to ni več dovoljeno –, da kmetje plačujejo zgolj za ožji obseg pravic znotraj pokojninskega sistema. Država jim je dala možnost individualne odločitve in večina jih je to možnost izkoristila, da so plačevali po 47 evrov na mesec, medtem ko delavec na minimalni plači prispeva 220 evrov na mesec. Zato ima danes ta kmet zgolj 220 evrov pokojnine. Tak sistem ni dober za posameznika niti za družbo kot celoto.
Kaj je rešitev?
Osebno ne verjamem, da je odgovor, kot predlagajo nekateri, da preprečimo možnost espejev. To v družbi, ki je vedno bolj fleksibilna, dinamična in v kateri je vedno več svobodnih poklicev, ni sprejemljivo. Je pa naloga politike kot ključnega regulatorja, da vzpostavi sistem, ki zagotavlja, da vsi prispevamo v skladu s svojimi zmožnostmi in na koncu dobimo tudi primerno, dostojno višino prejemkov.
Politika pa potrebuje zaupanje za te spremembe. Če ne bo pripravljenosti in bomo te sisteme peljali naprej take, kot so, bomo kot družba in posamezniki znotraj nje dejansko izgubljali. Vsi pokojninski in drugi sistemi socialnega zavarovanja so bili postavljeni v začetku 19. stoletja, ko je bila popolnoma drugačna struktura trga dela in je bilo življenjsko obdobje bistveno krajše, kot je danes. Temu moramo slediti in narediti globlje spremembe, problem pa je, da politika nima zaupanja.
Razdvojenost v družbi je velik problem. V politiki bi bilo izjemno pomembno, če bi vedno imeli v ospredju, kaj je naš skupni interes, ne pa parcialni interesi posameznikov ali posameznih družbenih skupin. Če bi bila skupnost glavno vodilo, mislim, da bi veliko lažje dosegli soglasje o kateri koli temi. In če bi mi med sabo to dosegli, bi tudi ljudje imeli večje zaupanje v politiko.
Napovedovali ste reformo trga dela. A je ni bilo.
Slovenija je izjemno konsenzualna družba. Naše spremembe je treba voditi odgovorno. Veliko ur sem presedela s socialnimi partnerji in različnimi deležniki, ko smo se poskušali uskladiti. Pri zakonu o delovnih razmerjih smo odgovorili na ključne izzive – vpeljali smo ukrepe, da delavce čim prej aktiviramo, naslovili smo vprašanje manj izobraženih in možne zanke neaktivnosti. Pri inšpekciji dela smo storili korake, da bo lahko učinkovitejša, ko ugotovi, da gre za prikrito delovno razmerje.
Glede zakona o delovnih razmerjih sem dolgo časa iskala kompromis, na koncu pa je bilo strinjanje tako sindikatov kot delodajalcev, da v tem trenutku soglasje glede večje fleksibilnosti ni mogoče. Vprašanje je, ali bi uvajanje fleksibilnosti ob tako nizki stopnji zaupanja in ob tem, da se prerekamo o dvigu minimalne plače, doseglo svoj namen. Čeprav je socialni dialog izjemno težak, je druga pot za Slovenijo mnogo bolj destruktivna. To izkušnjo imam osebno. Vem, kako je, ko so sprejeti zakoni zavrnjeni na referendumu. Na koncu smo vsi izgubili, predvsem družba, politika je še najmanj.
Razlika med minimalno in povprečno plačo je bila že pred dvigom med najnižjimi v Evropi. Ali ni v bistvu večji problem, da skoraj tri četrtine zaposlenih ne prejema niti povprečne plače?
Ko govorimo o višini minimalne plače in tudi minimalnega dohodka za tiste, ki nimajo drugega vira preživetja, je ključen problem višina povprečne plače. Ker se nanjo vse odmerja, tudi povprečna pokojnina, in je na koncu vse posledica aktivnosti na trgu dela, v povezavi z gospodarskim sistemom.
Po novem je minimalna plača 638 evrov neto, povprečna pa, če odštejemo samo prispevke, 1127 evrov. Dve tretjini zaposlenih ima plače v tem razponu. To je ključen problem Slovenije. Treba se je vprašati o dohodninskih razredih in koliko je pri nas obremenjeno delo. V Sloveniji so razlike v dohodkih iz dela med najnižjimi v Evropi, po drugi strani pa se krepi nezadovoljstvo ljudi, ker so razlike v premoženju vedno večje. Krepi se občutek nepravičnosti in nezaupanja do politike, na kar vplivata tudi korupcija in klientelizem. Čeprav je Slovenija peta v EU po indeksu socialne pravičnosti, pri plačni vrzeli med moškimi in ženskami smo drugi, po kakovosti življenja za družine smo tudi v vrhu, je ogromno nezadovoljstva in nezaupanja.
Ali lestvice kažejo narobe ali mi, prebivalci, gledamo napačne stvari?
Temeljni problem je, da imamo ekscese, ki jih nismo regulirali. Na vseh področjih, predvsem pri procesu privatizacije, je bilo v igri veliko denarja in je družba veliko izgubila. Ko vidimo, da v doglednem času stvari ne pridejo do obsodbe, izgubljamo vero v pravno državo, ki je temeljna za občutek pravičnosti. Pri tem smo padli na izpitu.
Eden ključnih izzivov v prihodnosti bo nov družbeni dogovor in znotraj njega, kako bomo v državi izvajali redistribucijo ustvarjenega. Država blaginje stane. S tem, kar plačamo na različne načine, predvsem prek dohodnine in z različnimi davki, imamo vzpostavljen sistem javnega zdravstva, šolstva, del tega so vrtci in podporne storitve. Bistveno vprašanje je, ali ljudje to še želijo in koliko so pripravljeni plačati. Problem je, da so ljudje vedno bolj nezadovoljni s storitvami, zlasti z javnim zdravstvom, in ne vidijo, da bi za tisto, kar plačajo, dobili primerno kakovost storitev. To je ključen problem za bodoči razvoj države blaginje. In pri tem mora politika vzpostaviti zaupanje, da je sposobna najti rešitve.
Strinjam se, da je treba pogledati, kako so obremenjeni posamezni dohodkovni razredi. Slovenska dohodninska lestvica je izjemno stopničasta in skoraj vsi, ki imajo malo nad povprečno plačo, so že obravnavani kot bogati. Pri prispevkih pa smo na spolzkih tleh. Nižji prispevki namreč pomenijo tudi manj denarja za skupno pokojninsko in zdravstveno blagajno in seveda tudi za pravice iz tega naslova. Tu bi morali ljudem bolj transparentno pokazati, kaj pomeni moje vplačilo in kako je povezano z mojim izplačilom, pri čemer moramo zelo paziti, da ne bomo s tem zmanjševali solidarnosti. Koristno bi bilo, da bi za svoje vzdrževane družinske člane ob dohodninski odločbi dobili izračun, koliko stane obiskovanje 1., 2. ali 3. triade osnovne šole, koliko stane srednja šola in fakulteta. Da dobimo občutek, da niso vse te storitve samoumevne.
Ali ni nekoliko paradoksalno, da govorimo o nižjih obremenitvah, hkrati pa o višjih plačah v javnem sektorju?
Na koncu se lahko prav vsi strinjamo, da je treba plače manj obremeniti, da bomo na koncu imeli neto več, ampak to so tako občutljive stvari. Treba se je pogovarjati o konkretnih številkah. Ljudje imajo pravico, da se odločijo, vendar pri konkretnih številkah in z zavedanjem, kakšne bodo posledice.
Imamo petodstotno gospodarsko rast, ustvarili smo mnogo več kot v preteklosti in večina skupin živi bolje, kot je. Hkrati pa je občutek nezadovoljstva in občutek, da je bilo tisto, kar je bilo ustvarjeno, nepravično razdeljeno, tako zelo močen, kot da so vse družbene skupine nezadovoljne s to prerazporeditvijo. In to je danes izjemen problem.
Ena od skupin, ki se zagotovo počuti prikrajšano, so upokojenci.
Vesela sem, da smo dvignili pokojnino za polno dobo na 500 evrov. Več kot 50.000 ljudi ima zato danes višjo pokojnino. Pomembno je, da so to večinoma ženske. Vemo, da je večji delež revnih med starejšimi, kot je v splošni populaciji, ženske pa so posebej ranljive. Ne smemo pozabiti niti na spremembe pri varstvenih dodatkih. S tem, ko ni več zaznamb na nepremičninah in ko dedičem ni treba več vračati prejetega, raste število prosilcev. V skupini od 66 do 79 let je narasel za 60 odstotkov, pri starejših od 80 let pa še več.
Koliko je zdaj upravičencev?
Še vedno se število vsak mesec poveča za tri odstotke, zdaj jih je okrog 17.000, pred spremembo zakonodaje jih je bilo manj kot 10.000. Pomemben ukrep za zmanjšanje revščine med starejšimi je tudi regres, ki ga bodo letos dobili vsi; tisti z najnižjimi pokojninami 410 evrov, tisti z najvišjimi pa 100 evrov. Uskladitve pokojnin bodo letos prvič višje, in sicer za 3,3 odstotka. To je bil tudi eden od mojih argumentov za dvig minimalne plače. Moramo paziti, da vse družbene skupine participirajo pri delitvi ustvarjenega.
Tisti, ki so delali polno dobo, imajo v povprečju nekaj nad 800 evrov starostne pokojnine. Kar je vseeno malo. Ampak glede na povprečno plačo, ki je 1127 neto, pričakovano. Ko pogledamo vse pokojnine, tudi družinske in invalidske, je pa povprečje okrog 600 evrov. Torej je veliko razlik, zato je pomembno transparentno določanje pravil pokojninskega sistema. Ljudje se žal še vedno upokojujejo takoj, ko je mogoče. Nekaj bo treba storiti v tej smeri. Resda se povečuje delež tistih, ki ostajajo na delovnih mestih tudi po izpolnitvi pogojev, ampak tu imamo še kar nekaj prostora za izboljšanje. Pri nas pa je zanimivo to, da bi vsi šli v pokoj takoj ob izpolnitvi minimalnih pogojev, potem pa bi vsi delali. Ta paradoks je najbrž povezan tudi z odnosom na delovnem mestu, kako so delovna mesta prilagojena starejšim in ali se počutijo, da še lahko prispevajo podjetju. V Sloveniji imamo v primerjavi z drugimi evropskimi državami težave na tem področju.
Kljub rdeči luči finančnega ministrstva ste na vlado vložili predlog za dvig minimalnega dohodka z 297 na 331 evrov.
Naš resor zadeva življenje ljudi od rojstva do smrti. S svojimi ukrepi vplivamo na kakovost življenja vseh prebivalcev. In ključni problem je denar. Proračun ministrstva v skoraj 90 odstotkih predstavljajo pravice. Če se strinjamo z logiko, da naj zagotovimo denar za kakršno koli povečanje ali povišanje oziroma za pokrivanje novih družbenih problemov znotraj sredstev, ki jih imamo, je to zahteva, da eni družbeni skupini vzamemo na račun druge. Jaz se s tem ne strinjam. Dvig minimalnega dohodka pa je absolutno potreben, predvsem za skupino samskih in parov brez otrok. Njihova situacija je mnogo težja kot situacija družin. Pri enostarševskih družinah smo v preteklosti sprejeli številne ukrepe, da smo prišli na neko raven, ko se občasno ljudje zgražajo, ko v medijih objavijo, kako majhna razlika je med nekom, ki ne dela in prejema cel paket socialnih transferjev, in drugim, ki dela za minimalno plačo. Tukaj je seveda tudi problem minimalne plače in teh razmerij, ampak položaj družin je bistveno boljši, kažejo tudi primerljivi podatki, kot je pri samskih osebah brez dela. V zavedanju vsega, kar se dogaja na trgu dela, smo predlagali tisto, kar ocenjujemo, da je nujno, torej dvig denarne socialne pomoči za samske osebe in pare brez otrok. Naš predlog ima za 14 milijonov evrov finančnih posledic, od finančnega ministrstva pa smo dobili odgovor, naj to zagotovimo znotraj svojega proračuna.
Ampak ker je videti, da v zadnjem času denar ni več problem in se zakoni vlagajo po tekočem traku, sem vložila predlog. Vesela sem, da smo na vladi naposled podprli spremembo zakona o socialnovarstvenih prejemkih, nasprotovalo je le finančno ministrstvo, in bodo samski in pari brez otrok kmalu dobili višjo socialno pomoč.
Past neaktivnosti, ki jo je navedlo finančno ministrstvo, pri znesku 331 evrov na mesec ni slišati prav verjeten argument.
Ne, ni. Mi smo se ukvarjali s tem in ne gre za to, da na ministrstvu za delo ne bi prepoznali in ne vedeli, da pri določenih skupinah obstajajo težave, kjer celoten paket, denarna socialna pomoč, otroški dodatki, subvencija za najemnino in za vrtec ter vse drugo, znese toliko, da smo blizu dohodku nekoga, ki dela in je na minimalni plači. Pri samskih osebah in parih brez otrok tega res ne moremo reči.
Hkrati pa je zanimivo še nekaj. Evropska komisija je pred kratkim objavila podatke o minimalnem dohodku v državah članicah in je celo mene presenetilo, da je v večini držav minimalni dohodek krepko pod minimalnimi življenjskimi stroški oz. pragom tveganja revščine. Samo na Danskem je minimalni dohodek nad 50 odstotkov, Slovenija pa je takoj za Dansko, v skupini sedmih držav, ocenjenih kot »srednje radodarnih«, kjer minimalni dohodek znaša med 40 in 50 odstotkov praga tveganja revščine.
Ne glede na to, koliko je kritike, je dejansko praksa razvoja sistemov socialnih pomoči šla v smer, da zagotavljajo žal zgolj eksistenčni minimum. V vsej Evropi imamo dvostopenjski sistem – sistem socialnega zavarovanja, v katero različno vplačujemo glede na dohodek in potem tudi različno dobimo, kar naj bi nam omogočalo, da ohranimo svoj relativni družbeni položaj, sistemi socialne pomoči pa so izjemno subsidiarni, v smislu, da si mora posameznik najprej pomagati sam, potem družina in šele nato država, zato so na neki način izjemno kruti. Je pa prvi sistem socialne pomoči – ne boste verjeli – vzpostavila Elizabeta v 16. stoletju.
Ampak ravno prej ste navedli, da je skoraj 8000 ljudi, ki imajo premoženje, raje živelo z manj kot 480 evri na mesec, kot da bi njihovi dediči vračali od podedovanega. In za njihove varstvene dodatke prispevajo tudi ljudje, ki premoženja nimajo.
V Sloveniji je odnos do nepremičnin neprimerljiv z drugimi državami. Pri nas je bilo leta 2000 kar 86 odstotkov lastniške strukture nepremičnin. Tega ni nikjer v Evropi. Analize so pokazale, da ljudje živijo v revščini in ne zaprosijo za varstveni dodatek, zato je bilo treba sprejeti ukrep, da ga dedičem ni treba vračati. Verjamem, da minister Svetlik nikoli ne bi predlagal vračljivosti, če bi vedel, da bodo ljudje raje živeli v bedi.
S transferji je treba pomagati, ko ljudje nimajo od česa preživeti, bolj od transferne politike pa se moramo preusmeriti v gradnjo sistema različnih storitev, da ljudem pomagamo, da sami pridejo iz svoje situacije.
Socialna aktivacija je del reorganizacije centrov za socialno delo, ki je bila vaša prioriteta, bo pa projekt zaživel precej po koncu mandata.
Politika je reševanje problemov ljudi in družbenih izzivov. Želim si, da bodo, ko bo proces končan, ljudje centre videli bolj kot prostor, kamor gredo po pomoč, so slišani in se jim posvetijo. Socialna aktivacija je na neki način začetek drugačnega načina dela, da gremo na teren in se ukvarjamo z ljudmi. Transferno politiko bomo bistveno spremenili s tem, da uvajamo informativno odločbo, in to bo največja razbremenitev centrov in državljanov. Socialno politiko spreminjamo v mnogo bolj aktivno.
Za projekt reorganizacije ste sklenili svetovalno pogodbo z A. T. Kearney. Zakaj?
Reorganizacija je res izjemen projekt, ki že tri leta intenzivno poteka. Mogoče se sliši enostavno, da se iz 62 centrov naredi 16 območnih centrov, ampak mi smo vzporedno peljali reorganizacijo, socialno aktivacijo in vpeljavo informativne odločbe. To so medsebojno prepleteni procesi, hkrati pa je treba na novo pripraviti vse ustanovitvene akte, prostore, vse sistemizacije, na novo bodo sklenjene vse pogodbe o zaposlitvi. Žal na ministrstvu za delo, pa najbrž niti na nobenem drugem, nismo bili sposobni, da bi tako zahteven projekt, kjer je pomembna tudi časovna komponenta, izpeljali sami. Nimamo ne dovolj ljudi ne znanja za projektno vodenje. Svetovalna pogodba je bila predvsem za to, da smo imeli ves čas podporo pri izpeljavi. Doslej smo za to plačali okoli 181.000 evrov. Res verjamem, da je bila ta svetovalna pogodba potrebna, ker je na koncu naša naloga, da izpeljemo reorganizacijo.
Ste imeli še kake druge zunanje svetovalce?
Nobene druge večje svetovalne pogodbe nismo imeli, ker ni bilo nobenega drugega takega projekta. Morate vedeti, da na ministrstvu tudi vso zakonodajo spišemo sami. Žal pa nam ljudje odhajajo, državna uprava ima svoje težave.
Približno 80 odstotkov javnega sektorja je danes na okopih. Ga podpirate?
Javni sektor izvaja pomembne naloge. Absolutno se ne strinjam s polarizacijo, javni proti zasebnemu sektorju. To je preveč poenostavljeno in vodi v konflikte. Da lahko javni sektor obvladujemo, je pomemben enotni plačni sistem. Vedno so specifike posameznih skupin, vendar je za prihodnost države izjemno pomembno, da ga ohranimo enotnega. Ko je ena poklicna skupina dobila povišanje – pa se ne opredeljujem do tega, ali je bila do tega upravičena ali ne –, druga pa ne, čeprav so v enotnem sistemu vzpostavljena razmerja med njimi, je normalno, da pride do konflikta. Novo pogajalko čaka izjemno zahtevna naloga. V preteklosti se je dopustilo, da se posamezni problemi rešujejo parcialno, in zdaj je treba vse postaviti na skupni imenovalec. Vse, kar se od leta 2008, tudi zaradi krize, ni reševalo, zdaj leze iz lonca.
Najbrž se strinjate, da bo to ena pomembnejših predvolilnih tem.
Da, verjetno bo poleg te še nekaj pomembnih tem, tudi vprašanje družbene redistribucije, neto in bruto plač. Želim si več številk, da se bodo volivci zavedali, med kakšnimi alternativami se lahko odločajo.
Kaj puščate odprto svojemu nasledniku?
Mislim, da bi morali ministrstvu za delo vrniti urejanje dolgotrajne oskrbe. S predlogom zakona, ki so ga pripravili na ministrstvu za zdravje, nihče ni bil zadovoljen. Želela bi si, da bi si naslednja vlada izzive dolgožive družbe bolj postavila kot prioriteto. Verjamem, da je možno sistem dolgožive družbe postaviti tako, da iz njega izhajajo tudi priložnosti, na primer razvoj neprofitnih storitev v zasebnem sektorju, socialnega podjetništva in novih delovnih mest.
Naloga prihodnjega mandata bo sprememba pokojninskega sistema, prehodna obdobja zadnje reforme delujejo, rezultati so dobri, oblikovati pa bo treba spremembe za po letu 2020. Mi smo sprejeli belo knjigo in julija lani s socialnimi partnerji podpisali dogovor o izhodiščih za prenovo pokojninskega sistema, kjer je zapisano, da nista pomembni le vzdržnost in transparentnost sistema, temveč tudi dostojna višina pokojnin. Zagotoviti bo treba, da bodo vse oblike dela vplačevale v ta sistem, da bo potem tudi vsak posameznik imel primerno socialno varnost.
Več storitvenega programa na področju sociale bo potrebnega. Je pa to resor, kjer na začetku misliš, da bo enostavno, ker je gospodarska rast, ampak politik mora reševati probleme ljudi, in tako jih bo tudi moj naslednik.
Si vi želite še štiri leta v tej pisarni?
Biti minister je naporno in pusti posledice tudi na družini in odnosih. Imam dva otroka. Nikoli ne reci nikoli o ničemer, ampak bi bilo treba kar nekaj stvari premisliti. V Ljubljani bom kandidirala za poslanko in to je v tem trenutku moj cilj. Kako naprej, pa bo odvisno od tega, kako uspešni bomo socialni demokrati na volitvah in kakšna bo naša vloga.
