»Polovico vasi so uničili talibi, polovico pa vojska«

Po »umiku« okupacijske koalicije z afganistanskih bojišč je talibsko gibanje okrepilo napade na položaje afganistanskih oblasti. Skoraj celotna država je pogreznjena v državljansko vojno.

V naši enoti je bilo šestnajst policistov. Bili smo nameščeni v Musa Kali. Nekega dne so nas poslali v Sangin, ker so tam potrebovali okrepitve. Ko smo prišli tja, smo se spopadli s talibi. Spopadi so trajali ves dan, do večera. Od šestnajstih policistov je bilo osem mrtvih in šest ranjenih. Dva sta preživela nepoškodovana, z našim poveljnikom vred,« pove 19-letni Tor Džan, poročen, brez otrok, doma iz Musa Kale, glavnega mesta istoimenskega okraja v južni provinci Helmand, provinci, ki je že od začetka evro-ameriške okupacije eno izmed središč talibskega upora.

V spopadu, ki je potekal konec avgusta letos v okraju Sangin, ki se prav tako razteza v provinci Helmand, je bil huje ranjen tudi Tor Džan. Kosi šrapnela, ki so se razleteli iz talibskega izstrelka, so mu prebili trebuh in levo nogo, v bližini kolena. »Ko sem bil ranjen, sem še dva dni čakal na bojišču. Dva dni. Niso me mogli evakuirati. Čakali smo na prevoz. V tistem času so mi zagotovili le prvo pomoč,« se najtežjih trenutkov v življenju spominja mladi policist. Prve pomoči mu nista ponudila njegova preživela kolega ali policisti iz kake druge enote, ampak člani afganistanske vojske, ki so ga našli na bojišču. »Naš poveljnik je zbežal z bojišča. Vsi so zbežali,« pove Tor Džan, medtem ko nemočno leži na bolniški postelji, z razgaljenim trebuhom, po katerem se – natančno po sredini – vleče kakšnih dvajset centimetrov dolga brazgotina.

V času, ki ga je preživel v bolnišnici, se je Džanovo razočaranje nad poveljnikom spremenilo v odkrito jezo. »Naš poveljnik se mi gnusi. Odkar sem v bolnišnici, me ni niti enkrat poklical, da bi vprašal, kako je z mano. Nihče od nadrejenih me ni poklical, da bi se pozanimal, ali sem še živ.« Zato se Tor Džan, ki je v policiji preživel približno leto dni, ne želi več vrniti v službo, v kateri je vsak dan postavljal življenje na kocko za približno 170 evrov mesečne plače.

Nismo imeli izbire

V letošnji poletni bojni sezoni je Helmand znova postal eno izmed osrednjih bojišč afganistanske vojne. Po »umiku« tujih sil so talibi začeli izvajati obsežne napade, katerih namen je v celoti zasesti severne helmandske okraje, Musa Kalo, Navzad, Sangin, Kadžaki, Nahri Siraž in Mardžo. Najhujši spopadi so potekali v Sanginu. V drugi polovici avgusta je guverner province Mohamed Naim dejal, da je bilo v spopadih od sredine junija naprej v Sanginu ubitih 900 ljudi – 270 članov afganistanskega represivnega aparata, 400 domnevnih talibov in 230 civilistov. Boji še vedno potekajo. Po pričevanju domačinov so sredi septembra talibi že zavzeli glavno mesto okraja, a kasneje naj bi vladne sile s protiofenzivo znova prevzele nadzor nad tistim območjem. Podobno se je zgodilo v Musa Kali, kjer so talibi prav tako napadli glavno mesto okraja, a naj bi bil njihov napad odbit.

»V preteklih letih je bilo naše območje vedno polje boja. Enkrat so ga nadzorovali talibi, enkrat vlada. Tam so vedno potekali spopadi, a junija so se razmere še poslabšale. V naši vasi je imela policija nadzorne točke, zato so talibi napadli vas. Boji so potekali junija in julija. Nismo imeli izbire, morali smo zbežati,« pove 35-letni Aslam Kan, vodja skupine, ki šteje približno sto družin, ki so letos poleti zapustile svojo vas v Sanginu. Zatekli so se na vzhodno obrobje Kabula, v razcapane šotore in hišice iz posušenega blata, ki so jih postavili na peščeno ravnico za bolnišnico Mule Tarahila.

»V naši vasi je bilo ubitih najmanj deset ljudi. Veliko je bilo ranjenih,« zatrdi Aslam Kan, medtem ko sediva v osrednjem šotoru šotorišča, obkrožena s številnimi njegovimi sovaščani. Poleg naju sedi 28-letni Mohamed Nur, Kanov sovaščan, ki je v bombardiranju tujih sil izgubil tri družinske člane – očeta in dva brata. »Ko so talibi zasedli našo vas, so tujci bombardirali,« zatrdi Mohamed Nur. Za njim se opogumijo tudi drugi sovaščani, ki sedijo v naši bližini, in začnejo kazati posledice, ki jih je vojna pustila na njihovih telesih. Eden izmed mož dvigne desno hlačnico in pokaže opornico, ki objema njegovo nogo. Nato dvigne še levo roko, na kateri manjka en prst. Poleg njega stoji še en mož in prav tako dvigne desno hlačnico, pod katero se razgali od opeklin iznakažena noga.

Zaradi vse intenzivnejših spopadov se je letos poleti sprožil nov razselitveni val iz Helmanda. Ker so se spopadi preselili na tamkajšnja naseljena območja, se je povečalo tudi število razseljenih. V razselitvenem valu, ki se je sprožil junija in julija letos, ko je v helmandskih severnih okrajih potekal prvi krog spopadov, so raziskovalci Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) identificirali nekaj več kot 10.000 novih razseljencev, ob tem pa dodali, da jim zaradi varnostne situacije ni uspelo preveriti vseh lokacij, od koder so prejeli poročila o prihodu razseljencev. Velika večina teh razseljencev se je zatekla v Laškar Gah, glavno mesto province, in v okraj Gerešk. Manjše število razseljencev, nekaj več kot 600 ljudi, je odšlo v bližnjo provinco Kandahar. Približno enako število civilistov pa se je odločilo za daljšo pot na sever v Kabul, kjer so se naselili na treh lokacijah.

Vsi so uničevali po malo

Po prenosu odgovornosti za zagotavljanje »varnosti« iz okupacijskih sil na afganistanski represivni aparat so se boji na afganistanskih bojnih poljih povečali. Vojaki okupacijske koalicije so se skoraj povsem umaknili s terena; osredotočeni so na manjše operacije, ki jih izvajajo njihove posebne enote, ter na izvajanje nadzora in napadov z zračnimi silami, predvsem z brezpilotnimi letali. Tako so člani afganistanskega represivnega aparata postali odgovorni za terensko bojevanje proti uporniškim silam. S tem konflikt, ki nima več nobene zveze z »bojem proti terorizmu«, še naprej poteka kot državljanska vojna, v kateri se kolaborantske sile, ki jih držijo pokonci predvsem ameriški denar in vojaška asistenca, borijo proti svojim rojakom, članom odporniškega gibanja. Po »umiku« tujih sil so se spopadi preselili na naseljena območja, saj opogumljeni talibi včasih merijo na zavzetje posameznih naselij.

Tako kot v preteklih letih tudi letos Kandahar, južna provinca, ki meji na Helmand, ostaja eno izmed osrednjih bojišč. Velik del talibskih napadov je usmerjen na ključno prometno žilo, ki na zahodni strani te province vodi proti Helmandu, na vzhodni strani pa se vije proti Kabulu. »V Kandaharju že zadnja tri leta potekajo hudi spopadi. Okraja Mijanišin in Gorak sta zunaj vladnega nadzora. Mijanišin je povsem v rokah talibov, tam ni vladnih sil. V Goraku je minimalna navzočnost vlade. Vladne sile so nameščene le v glavnem mestu tistega okraja,« pove Kalid Paštun, poslanec iz Kandaharja. Letos se nadaljujejo tudi spopadi v dveh strateško pomembnih okrajih, Žeri in Pandžuaji, ki ležita tik ob Kandaharju, glavnem mestu istoimenske province. Ker se skrajna vzhodna robova obeh omenjenih okrajev raztezata le kakšnih 20 kilometrov od provincijske prestolnice, rojstnega mesta talibskega gibanja, bi padec teh okrajev v talibske roke dodatno ogrozil prestolnico. »Tam vedno potekajo spopadi. A vladne sile so navzoče. Nadzorujejo večino ozemlja. Tam smo tudi rekrutirali člane lokalnih plemen za boj proti talibom,« pove Paštun, nanašajoč se na arbaki, vaške straže, nekakšne paravojaške enote, ki sicer formalno spadajo pod pristojnost notranjega ministrstva. V okraju Žeri naj bi bilo v vaške straže vključenih okrog 600 vaščanov, ki od vlade prejemajo orožje in nekaj več kot sto evrov mesečne plače. Poleg omenjenih okrajev ima vlada težave pri vzdrževanju nadzora tudi v južnem okraju Šobak, ki se razteza tik ob meji s Pakistanom, in okraju Maruf, ki leži na skrajnem vzhodnem delu province.

V okraju Žeri, skozi katerega se vije cesta, ki povezuje Kandahar in Laškar Gah, so bili letos poleti spopadi – med drugim – tudi na območju, kjer ležita vasi Sangisar in Sijačuaji, od koder je približno 50 družin zbežalo na periferijo Kabula. Prvi val družin je na kabulsko peščeno ravnico, ki se razteza za bolnišnico Mula Taharil, prispel sredi avgusta, drugi val pa na začetku septembra. Ko o razmerah na območju, od koder so zbežale žerijske družine, povprašam 28-letnega malika Aladada, neformalnega predstavnika teh družin, pove, da ko napadejo talibi, odženejo vladne sile in nadzorujejo vas. »Potem napadejo vladne sile in one nadzorujejo vas. Polovico vasi so uničili talibi, polovico pa vojska. Vsi so uničevali po malo. Zdaj je že skoraj vse uničeno, hiše so poškodovane. Le redki so še tam,« pove malik Aladad. Pravi, da so se letos varnostne razmere zelo poslabšale v primerjavi s preteklimi leti, zato so bili prisiljeni v beg. Tisti, ki so ostali, so tam proti svoji volji. »Tam je še nekaj družin, ki ne morejo zbežati. Ujeti so sredi vojnega območja. Razmere so zapletene,« trdi malik Aladad, nanašajoč se na Sijačuaji, svojo rojstno vas.

»Ne vem, koliko civilistov je bilo ubitih v spopadih v naši vasi. Vem le za en primer. Trije otroci so umrli, ko je eden izmed njih stopil na mino, ki so jo nastavili talibi,« pove malik Aladad.

Polom vaške straže

Čeprav so spopadi še vedno najintenzivnejši v južnih provincah, v središčih talibskega gibanja, niti preostale province ne zaostajajo v nasilju. Vse province, ki obkrožajo Kabul, predvsem Kapisa, Logar in Maidan Vardak, so prizorišča spopadov. V provinci Kapisa, ki se razteza kakšnih 40 kilometrov severovzhodno od Kabula, so tudi v tem letu spopadi potekali v okraju Tagab, ki se razteza na južnem delu province, se pravi najbliže Kabulu. Tisto območje je pomembna strateška točka, od koder se odpira ena izmed poti proti glavnemu mestu.

»Vlada je nadzirala našo vas. Nekega dne so talibi napadli. Zgodilo se je sredi avgusta. Talibi so blokirali cesto, ki vodi do našega naselja, tako da vladne sile niso mogle pomagati z okrepitvami. Pet dni so trajali boji, preden smo lahko zbežali od tam. V naši skupini je bilo približno osemdeset družin. Nekaj družin se je zateklo v [provinco] Nangarhar,« pove Ujatula Kan iz naselja Tatarhel, ki leži v okraju Tagab. Osrednja sila, ki je skrbela za varnost v vasi, je bila protitalibska vaška straža, ki jo je sestavljalo približno 40 vaščanov. Tudi oni so od vlade prejeli orožje in približno 120 evrov mesečne plače. A talibi so se izkazali za premočne nasprotnike. V bojih, v katerih je talibom uspelo zavzeti vas, je – tako Ujatula Kan – umrlo šestnajst članov vaške straže, med njimi tudi trije Ujatulovi sorodniki: njegov nečak, bratranec in brat.

Čeprav so v vojni stopili na vladno stran, člani tagabških družin ne varčujejo s kritiko vladnih sil. »Ne strinjamo se s tem, kako se vlada bojuje. Ko nekdo strelja na vladne sile iz ene vasi, začnejo vladne sile vsepovprek obstreljevati tisto vas. Ne zanima jih, koga zadenejo. Ne zanima jih, ali zadenejo civiliste,« pove Ujatula Kan. Razočaranje nad vlado se je še povečalo v času, ki so ga tagabške družine preživele zunaj svojih domov. Tudi oni so zatočišče našli v šotorišču na vzhodnem obrobju Kabula, kjer jih ni obiskal še noben vladni predstavnik. Od UNHCR so prejeli 40 šotorjev in nekaj vreč moke. »Mi smo kmetovalci. Zapustili smo našo zemljo. Izgubili smo našo živino. Zdaj nimamo več ničesar,« pove Ujatula Kan.

Bombardiranje zaveznikov

Tudi v Maidanu Vardaku, provinci, katere skrajna vzhodna meja se razteza približno 15 kilometrov od Kabula, potekajo spopadi. V tej provinci, kjer prevladuje paštunska etnična skupina, iz katere izhaja tudi talibsko gibanje, so nekateri okraji – na primer Čak in Jagatu – skoraj v celoti pod talibskim nadzorom. Vladne sile se osredotočajo predvsem na varovanje glavnega mesta province, Maidana Šahra, in pomembne prometne žile, ki se vije po vzhodni strani province, to je ceste, ki iz Kabula vodi proti južni prestolnici Kandahar. Prav Maidan Šahr, kjer je provincijska administracija, in cesta, po kateri se proti Kandaharju vozijo tudi Natovi konvoji, sta glavni tarči talibskih napadov.

V enem izmed spopadov v drugi polovici septembra v okraju Nirh, južno od Maidana Šahra, so jo skupili člani ene izmed tamkajšnjih protitalibskih vaških straž. »Delali smo za guvernerja province. Ni nam dal plače, le orožje. Varovali smo našo vas. V naši skupini je bilo približno 50 mož,« pove 47-letni Šamsula, po poklicu voznik taksija, doma iz naselja Omarhel. »Tam zadnje leto ni miru. Nekega dne so nas napadli talibi. Nismo bili dovolj močni. Poklicali smo na pomoč. Poklicali smo okrepitve. Poklicali smo vojsko.« Prav odločitev, da pokličejo okrepitve, se je izkazala za skrajno tragično. Na tisto lokacijo so namreč priletela bojna letala okupacijske koalicije, ki so ciljala na talibske položaje. A ker so bile vojskujoče se strani blizu druga drugi, so letala zadela napačen cilj. »Američani so nas zbombardirali. V bombardiranju je umrlo sedem članov naše vaške straže,« resignirano pove Šamsula, medtem ko leži na bolniški postelji.

Čeprav je Šamsula preživel, je ostal brez nog; kirurgi so mu jih odrezali tik nad koleni.

Eskalacija

Zdaj že napol pozabljena vojna v Afganistanu je bila pozabljena ravno v času, ko je postala najbolj krvava. V zgolj šestih mesecih, od sredine marca do sredine septembra letos, je po podatkih afganistanskega ministrstva za notranje zadeve na afganistanskih bojnih poljih umrlo nekaj več kot 8000 ljudi, od tega 1523 članov nacionalne in lokalne policije, 995 civilistov in 5503 upornikov – dejansko ljudi, za katere ni mogoče neodvisno preveriti, kdo so bili in kaj so počeli. Ker ti podatki ne vključujejo žrtev, ki so padle v vrstah afganistanske vojske in provladnih paravojaških skupin, je končno število smrtnih žrtev zagotovo občutno višje. Letošnje leto je torej na tem, da postane najbolj krvavo leto že trinajst let dolge vojne.

Tudi podatki o številu razseljenih družin, ki so bile zaradi spopadov prisiljene zapustiti svoje domove, nakazujejo, da vojna prehaja v vse bolj krvavo fazo. Po podatkih UNHCR se tudi letos nadaljuje trend povečevanja števila vojnih razseljencev – julija letos je bilo registriranih že skupno 702.000 razseljencev, kar pomeni, da se je v enem letu število razseljencev povečalo za več kot 100.000. Čeprav je v preteklih letih vojna najbolj zaznamovala južne in vzhodne afganistanske province, spopadi zdaj potekajo po skoraj celotni državi – izjema so le centralne province, ki jih naseljuje hazaraska etnična skupnost. Zato tudi razselitve potekajo iz skorajda vseh provinc.