Aljaž Jovanović: Pomembnejši je svet, ki ga odkrivam

Njegov Hans v Čarobni gori Mateje Koležnik je tisto, kar je dobro in lepo videti v gledališču. Brezhibno. Toda Aljaž Jovanović je v ospredju že zadnjih nekaj sezon, kot Bobby Fischer, pa vloge v Ponoreli lokomotivi in Svatbi, pa v Glembajevih in te dni tudi v najnovejši predstavi Ivice Buljana Jugoslavija, moja dežela … Je dobitnik kar nekaj nagrad.

Leta 2007 je dobil Borštnikovo nagrado za mladega igralca v predstavi Ojdip v Korintu, leto prej pa nagrado Sklada Staneta Severja za študente igre. Je tudi dobitnik priznanja cehovskega Združenja dramskih umetnikov Slovenije.

Igralec, ki je hotel postati antropolog in potovati. Morda tudi zato, ker se je vse otroštvo vozil z vlaki, njegov oče, zaposlen na Slovenskih železnicah, je njega in brata pogosto peljal na potovanja po evropskih mestih, včasih tudi kam dlje. Nekoč, pravi, bi šel rad peš čez Saharo, najljubši pa so mu vendarle še vedno vlaki. In tudi v trenirke se ne oblači več, zdaj je čas srajčk, pripomni nekje sredi pogovora, kot bi hotel reči, da se zaveda, da je en del njegove profesionalne poti uspešno prehojen in podstat utrjena. Da prihaja novo in drugačno. In da je treba samo naprej.



Vidim, da se branite sladkorja v kavi.

Malce pa se, ja. Preveč sladkorja tudi ni dobro.

Skupaj s kolegi pripravljate znotraj Mlade drame projekt o Johnnyju Cashu. Za kaj gre?

Ne gre za projekt o Johnnyju Cashu, gre za projekt Vestern, ki se je rodil nekega večera v Drami ob poslušanju pesmi Jackson, Johnnyja Casha in June Carter. In ker sva z Nino Ivanišin oboževalca te zvrsti glasbe, sva takoj prišla na idejo, da bi lahko nekaj naredili na to temo. Tako se je rodil Vestern. Obstajala je že naša ideja o skupini, ki smo jo poimenovali Mlada drama, se pravi mlajše generacije v drami, ki si želi izrazit sebe po svoje. Ime Mlada drama danes sicer po spletu okoliščin predstavlja nekaj drugega, sami pa se imenujemo Divji v srcu. In smo začeli delati vestern, malo gverilsko. Nina, Tina Vrbnjak, Klemen Janežič, jaz, kot gosti Laren Polič, ki je izjemen glasbenik, Jose, sodelovali pa bodo tudi kolegi Maja Sever, Janez Škof in Marko Mandić. Nina Ivanišin je napisala tekst. Projekt je v procesu. Tako vas na levem odru ljubljanske Drame junija čaka nekaj prav posebnega. Zgodba o mestu Jackson, ki je vzniknilo sredi zlate mrzlice. In kjer je zlato, so tudi neporavnani posli, maščevanje, pohlep, neizpolnjene ljubezni. Vse to z veliko glasbe ...

Rekli ste, da gre za generacijo, ki ne posluša glasbe svoje generacije, temveč precej starejšo. Kako je z generacijami v gledališču, v igralskih ansamblih, kako se povezujete?

Bolj kot za starejšo glasbo gre za glasbo, ki je kvalitetna. In žal je glasba, ki je nastajala pred našim časom, dostikrat kvalitetnejša od današnje. Iz moje generacije, ožje gledano, smo v Drami samo trije, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin in jaz. So tudi drugi, ampak mi trije smo se začeli povezovati in razvijati skupen pogled na sedanjost in gledališče v njej. Mislim, da je to izrednega pomena. V dobi, ki izgublja kolektivnost in postavlja v ospredje »jaz, jaz, jaz«, moramo še toliko bolj držati skupaj in se toliko bolj združevati kot generacija. Jernej Lorenci nas je združil, pri njem smo verjetno vsi trije začeli postavljati svoje temelje.

Nemara ste dobili precej priložnosti še veliko prej, če se prav spominjam, še ko ste bili na akademiji …

Drži, v Drami sem začel delati že zelo zgodaj. Ojdip v Korintu v režiji Ivice Buljana je bila predstava, ki me je takrat najbolj zaznamovala, in Ivica Buljan režiser, ki me je najbolj zaznamoval v začetnem obdobju. V Dramo me niso sprejeli v spremstvu generacije, prišel sem sam, tako tudi takoj začel dobivati priložnosti v zelo različnih vlogah. Generacija se je vzpostavila kasneje. Vzpostavlja pa se tudi zunaj okvirjev našega gledališča. Konec koncev smo v Mini teatru igralci iz različnih gledališč ustvarili predstavo Divjad, ki je ekskluzivno generacijska predstava, avtor Nejc Gazvoda pa izreden poznavalec tako imenovane izgubljene generacije devetdesetih.

Kako pomembno se vam zdi, da imate kot generacija nekakšnega pater familias v režiserju ali direktorju, kot je za neke druge generacije bil režiser Mile Korun ali Janez Pipan, ki je sestavil ekipo igralcev, uvedel premišljen repertoar?

Ja, zelo pomembno. Da gradiš na neki generaciji, ji moraš dati možnost ustvarjanja. In to skupnega. Ravno to je bil v preteklih letih problem, da kot generacija nismo skupaj ustvarjali, zato se je rodila ideja Mlade drame. Biti skupaj. Igor Samobor je to našo idejo prvi sprejel, vem, da zelo verjame v našo generacijo. No, ampak vse skupaj se je začelo dogajati že prej. Tu je v prvi vrsti Jernej Lorenci, zdi se mi, da je on tisti, ki nam je, generaciji v Drami, najbolj zaupal. In tu se vse začne, pri zaupanju. Če nekdo zaupa vame, lahko poletim, če ne, sem lahko največji amater. Nekako nas je, nas tri, postavil. Ponorela lokomotiva, Svatba … Zdi se mi, da imamo zdaj vsi trije boljše mnenje o sebi, bolj zaupamo vase. In to je dobro. Ponorela lokomotiva je bila predstava, ki mi je dala prepotrebna krila, tak študij, občutek skupine, zaupanja in varnosti, da si lahko samo to, kar si, slab, dober, butast, pameten, to je nekaj neverjetnega. To naredi Lorenci. Tu je še Buljan, ki mi je tudi zelo zaupal. Pa Eduard Miler in, seveda, v Čarobni gori Mateja Koležnik.

Drži, kot Hans Castorp ste prav neverjetni, kot da bi preskočili en razred, če lahko citiram vašega gledališkega kolega. Kaj se je zgodilo?

Verjetno se je »dogajalo« že nekaj let. Enkrat si pač pripravljen za stopnico više. Spremenilo se je mogoče to, da zdaj ni več pomembno, da vsem ustrežem. Ampak to je verjetno značilno za prvih nekaj let po akademiji, naravno je, da takrat mladi nimamo še tako dokončnih stališč, iščemo se, učimo se, srkamo čim več vase. Bistveno je, da delamo in da poskušamo čim bolje delati. Mandićeva šola. (smeh)

Kaj je Mandićeva šola?

Mandićeva šola je, ko ne rečeš, tega ne zmorem, ko greš do konca, ko ne iščeš izgovorov, ko si predan gledališču scela, do konca. Marko Mandić je igralec, ki mi je dal izredno veliko. Pa ne v smislu načina igre, temveč v načinu razmišljanja, včasih že skoraj militantno gledališkega. S takimi duhovi bo gledališče vedno znova zaživelo. Vpliv, ki ga ima na celo generacijo, je izjemen.

Lepo. Vrniva se k Čarobni gori.

Ja, precej se mi je zgodilo med to Čarobno goro. Veliko sem delal, zelo veliko. Najprej sem še enkrat natančno prebral roman. Nato je režiserka Mateja Koležnik rekla, da bo osrednji del predstave drugi del, z Igorjem Samoborjem in Markom Mandićem. Mogoče je bila takrat še malce previdna, morda ni vedela, da bom zmogel odigrati tako, kot si je bila zamislila. No, sčasoma je videla, da sem pripravljen. Začela sva preoblikovati moje telo v telo nekoga drugega, začel se je proces transformacije. Tu moram še enkrat povedati, da je zame, za moje delo, zelo pomembno, da mi režiser zaupa. Ko sem začutil, da mi Koležnikova zaupa, je vse steklo.

Kako?

Ne vem, pač je. Začela sva razmišljati, kako na oder postaviti človeka, ki je brezspolen, nepopisana knjiga na vseh področjih, tistih, ki zadevajo um, čustva, spolnost … In hotela sva vse to aplicirati na njegovo telo, obenem naj bi bil ambivalenten, ne nujno gej – ali pač. Hotela sva ga narediti nedoločljivega. Tako sem postal ta Hans, bil sem doma in hodil sem kot Hans. Nekako sva rekla z režiserko, da ima zaprto spolno čakro, to pomeni, da je spodnji del zategnjen in drži se malce naprej. Hodi z boki, skratka.

Vstane in demonstrira. »Vidite, jaz sem kot človek zelo odprt, se vzravnam, prsi ven,« pokaže, »on pa je bil zaprt, ena noga rahlo pokrčena, spolno čakro ima zaprto.«

Celo lansko poletje sem hodil kot Hans, ko sem se sprehajal po Rožniku, sem hodil kot Hans, trajalo je … Dokler se tudi doma nisem tako postavljal kot Hans. Potem sem prišel še do njegovega glasu, ki sem ga dvignil za lego višje. Vse z Matejino pomočjo. Tu je bila izjemna. Mislim, da od nobenega študija doslej še nisem odnesel toliko, kot sem od njenega. Čarobna gora je zelo težka predstava, obenem pa jo je tako lepo nositi. Vsakič, ko je poklon, imam občutek, da sem naredil nekaj lepega, dobrega. In zdi se, da skozi njo povem nekaj o generaciji; kaj pomeni biti mlad človek, ki je zaprt na vseh področjih, jih odkriva, svoj um, spolnost, na koncu pa najde, kar je najpomembnejše, svoje srce. Gre na neki način za performans odkrivanja sebe. Vse skupaj se je nekako poklopilo, moja leta, trideseta …

Kakšna so?

Posebna. Nekako postaneš človek, in ta predstava … kot da sem naredil velik izpit. Postal sem spet Aljaž. Vmes sem bil malo to, malo ono, malo sem hotel biti temu podoben pa onemu.

Zdaj verjetno veste, česa nočete.

Nočem nazaj.

Kako bi radi, da se to zgodi?

Gledališče je svet, ki potrebuje večno svežino. Obenem pa mislim, da je gledališče tudi svet, ki te lahko zelo hitro požre, požre tvojo svežino. Preveč časa preživeti v istih prostorih tudi ni zdravo. Hočem reči, da je gledališče svet, iz katerega se je treba znati umakniti. Ko imaš do njega distanco, se vzpostavi druge sorte higiena. Zato sam sebe niti ne dojemam kot igralca, ampak kot raziskovalca. Ko v gledališču nisem najpomembnejši jaz, ampak je pomembnejši svet, ki ga odkrivam. To je korak naprej, v igralskem smislu. Potem se rodi tisto pravo stališče do stvari in sveta.

Govorite tudi o imidžu?

Ne. No, tudi. Kdaj sem jaz srajčko nosil (pokaže na belo srajco), redko? Redko.

Zakaj pa jih prej niste nosili?

Ne vem. Ker rad nosim tudi trenirke adidas (smeh). Res ni naključje, da ste me nedavno poklicali, da bi naredili ta pogovor, kot bi vedeli, da prej še nisem bil zares pripravljen na to. Gledališče tudi ni pridnost. Moraš biti sam svoj. Ni toliko pomembno, ali imaš dve ali pet premier, seveda veliko delamo, to je res, ampak pomembno je, kako si potem na teh odrih, kako stojiš tam gori. Mateja Koležnik pravi, »kako imaš nekaj v nogah«. Imel pa sem zadnji dve leti – en sam vojaški dril.

Mann pravi, da je »bolezen nekaj častivrednega …, neumen človek je zdrav in navaden, bolezen pa mora narediti človeka plemenitega, pametnega in posebnega«. Ni bolj resničnih besed. Koliko veste o tem?

Bolezen te spravi v situacijo, ko se vsakodnevno dojemanje življenja ustavi, kar naenkrat si v trenutku, ko si postavljen pred dejstvo in začneš iskati stik s pravim sabo. Zato je človek takrat verjetno posebnejši. Sam sicer mislim, da je to možno tudi brez bolezni. Je pa neverjetno, kolikokrat se pogovarjamo o boleznih, recimo, ta ima raka, on je zbolel za tem virusom, umrl je za tem itd. Kot da bi živeli v svetu, kjer iščemo bolezni, morda zato, da nam bi bilo lažje, morda zato, da bi bili odrešeni odgovornosti. Predvsem mislim, da je bolezen nekaj, kar sami prikličemo. To je tudi zgodba Hansa Castorpa, prelaganje odgovornosti za svoje življenje in odločitev za bolezen. No, kolikokrat ste recimo slišali, da bi nekdo rekel: on je pa tako zdrav?

Kdaj pri svojem delu najhitreje rečete ne?

Ko mi nekaj ne paše. Rad pa imam najbolj različne izzive. Sem človek, ki bo prej rekel ja kot ne, pa v tem ni nič slabega. To ne pomeni, da si pripravljen storiti vse, kar kdo reče. To pomeni, da rad raziskuješ različne perspektive in se skozi to izoblikuješ in potem izoblikuješ svoj ne. No, sem pa dal kar političen odgovor (smeh). Ne rečem, ko »kdo puca svoj ego na meni«. Ali pa svoje privatne probleme na odru. Saj, to se lepo sliši, v praksi je malo težje. Gledališče je vedno preplet zasebnega in profesionalnega, zato je preplet različnih energij, lepih in slabih. Treba je paziti nase, postaviti svoje meje. Zato je treba reči ne čustvenemu izsiljevanju.

Predstava Jugoslavija, moja dežela. In vi v njej.

Izjemne pri delanju te predstave so različne zgodbe, ki nas, vsakogar po svoje, vežejo na Jugoslavijo. Zato je Jugoslavija izjemna. Ne glede na to, ali te nanjo veže lep ali slab spomin, je in vedno bo del naše preteklosti. Ravno zadnjič se je ob kavi razvnel pogovor o vrstah cigaret v Jugoslaviji, ki mu ni bilo konca. To je nekaj, kar mi pri delanju predstave vedno ostaja v najlepšem spominu. Konec koncev so gledališče zgodbe. Lepo pa je, da govorimo o naši skupni zgodovini, ki jo mnogi poskušajo izbrisati, kot da je nikdar ni bilo. Odraščal sem v družini, ki je bila jugoslovanska. Ne zato, ker sem bil otrok mešanih korenin. Živeli smo v nekem duhu Jugoslavije, pa ni bilo važno, kdo je bil veren in kdo ne. Sam sicer v predstavi igram Enesa, avtomehanika bosanskih korenin. O tem, kako težka je vloga, pa se je najbolj slikovito izrazil kolega Bojan Emeršič: »Aljaž, lažje je naredit iz žabe lipicanca kot iz tebe Bosanca!« (smeh) Pa vedno je super ustvarjati z Ivico Buljanom. Je izjemno odprt in širok človek in režiser, razbijalec predsodkov ...

Vaš dedek je bil doma iz Prokuplja …

Delal je kot meteorolog, najprej je živel v Goriških brdih, v Vedrijanu, potem na Kredarici pa na Brniku. No, moja babica je bila šefica keteringa za JAT in tam sta se spoznala. Ko sem imel sedem let in je bilo ravno leto 1991 in sem šel v šolo, so mi malce starejši učenci rekli: Hej, ampak ti se pišeš Jovanović. Pa saj to ni slovenski priimek. Najprej mi niso težili, potem so mi pa začeli. So jim verjetno starši doma povedali, kdo je zdaj »naš« in kdo je »njihov«. Pri nas doma nikoli nismo govorili srbsko, pač samo deda. In nikoli se do takrat nisem spraševal, zakaj, to je bilo samo umevno. Šenčur je vas, kaj pa naj bo drugega. No, potem sem doma spraševal, kaj pomeni, če imaš srbski priimek in v čem je ta tako drugačen od slovenskega. In v šoli so mi še naprej težili. Nekega dne so mi rekli, da nisem Slovenec in če lahko prinesem pokazat rojstni list v šolo. Mami sem se potem zlagal, da v šoli za pouk potrebujemo rojstne liste in naj mi ga da. In potem sem ga nesel in so gledali ta moj rojstni list. Imel sem sošolca, ki se je potegnil zame. Potem pa je moj oče izvedel, kaj se dogaja, in je obiskal par hiš v Šenčurju in jim povedal svoje … Je pa zanimivo, da sem takrat tudi sam razmišljal nekako protisrbsko, pač zaradi okolice.

Hočem reči, to je zgodba, ko otrok sploh še ne razmišlja o tem, kdo in kaj je, potem mu pa drugi rečejo, ti pa nisi ta. Ti pa nisi ti.

Moral se vam je zameriti, ta Šenčur.

Ha, ha. Seveda. Ta Šenčur, nestrpni in še danes ga ni malo. Seveda obstaja tudi drug Šenčur, ki je moja domača vas, kjer je moja družina, kjer se vidijo hribi. Ne zamerim pa kraju zaradi ljudi. Kako bi recimo bilo, če bi za vsak tepež, ki sem ga prejel v gimnaziji od nadobudnih potomcev jugoslovanskih priseljencev – in tepežev ni bilo malo –, začel sovražiti republike bivše Jugoslavije. Ne gre. Prvič, ker sem mešane krvi, in drugič, ker vem, da debili rastejo povsod, ne samo v Šenčurju ali Srbiji. Danes sem ponosen tako na svojo gorenjsko trmo kot na srbski pridih ...

Hribi?

Ja, pa ne zaradi kondicije. To pa je moja gorenjska stran. Hribi so zame zen. Hodim, diham zrak, »postavljam se« … Enkrat sem bil v Himalaji, tam smo hodili cele dneve. In še mi ni bilo dovolj. Lahko bi hodil mesec dni. Hoja je moja stvar. Tudi vlog, teksta se učim med hojo. Po gozdu. Tudi na glas. In vse predihaš. Telo vse prisvoji. Ta, ta, ta, ta! Med hojo. Vsak ima svojo metodo, jaz imam svoja drevesa.

Voda?

Na Gorenjskem imam zen kotiček, kjer je tudi voda. Gre za nekaj slapov, hudournik, vse je skrito … In ne bom povedal, kje je, da ostane skrito (smeh).

Hodim ob potoku, ki ima lepe slapove. Voda, zrak. To je moje.

Poglejte, kako tečejo … čez most.

Vsi tečejo in tako smešno so oblečeni.

Kam tečejo?

Nikamor. Samo »pucajo« se.

Kako pomembno je, da ste zdaj tam, kjer ste, in ne nekje drugje, kjer vam ne bi bilo tako dobro?

SNG Drama je prva inštitucija med gledališči v Sloveniji. V mnogo rečeh ne govorim samo o igralcih.

Hočete reči, da bo nekdo, igralec vašega ranga, na primer, v SNG Maribor ali v Celju ali v Novi Gorici težje prišel do izraza?

Gotovo.

Zakaj?

Mogoče nima takšnih soigralcev, kot jih imam jaz. To je zelo pomembno. Mogoče ni možnosti, da bi tja vedno prihajali najboljši režiserji kot v SNG Dramo. Ni kaj, imamo najboljši igralski ansambel. Učiti se od teh soigralcev, soigralk je fenomenalno. Delal sem s Samoborjem pa s Škofom, Mandićem, Gračnerjevo … Tako so si različni in tako so dobri. In jaz sem spet drugačen od vsakega od njih. Čeprav sem se v določenem obdobju istovetil ali z enim ali z drugim ali s tretjim. To sodi k razvoju.

Lepo iskreno ste to povedali.

Ja, zdaj ko razmišljam, ko govorim naglas o stvareh, o katerih sem razmišljal, vidim, da je bilo tako. Vsak ima svojo senzibiliteto. To je vse, kar imamo.

In da jo gledalci zaznajo z odra?

Ja, brez tega ne gre, brez tega nima smisla delati. Gledališče se je razvilo zelo daleč, zakaj bi se slepili? Če so bile gledališče včasih maske, je zdaj ravno nasprotno – dajmo jih dol.

Kaj se vam je kot igralcu in Aljažu med dvajsetim in tridesetim letom zdelo najtežje? Slutite, kako bo teklo vaše življenje naslednjih deset let?

Najtežje je bilo obdobje začetkov v Drami, ko še nisem bil obdan z generacijo. Takrat krčevito iščeš sebe, delaš različne vloge, v katerih se ne najdeš. Predvsem sem bil bolj napet kot danes. Začneš posnemati druge, nekateri se ti zaležejo pod kožo, to je pot iskanja sebe. V enem trenutku sem začutil, da ni več stvar v tem, da se dokazuješ in hočeš vsem ustreči. Takrat sem se obrnil malo bolj vase in videl, da se je pot že zgodila, ne glede na to, kako sem kdaj tolkel z glavo ob zid. To se zgodi skozi različne projekte, slabe in dobre, in ta pot teče na neki drugi ravni, ne razumski. Zato danes malo trdneje stojim na odru kot na začetku poti. Iskanje sebe pa se nadaljuje.

Leto 2014 je bilo tudi prelomno. Težko leto. In zaznamovano s številko sedem. Po sedmih letih spremembe v zasebnem življenju, po sedmih letih v Drami sem začutil, da je čas za spremembe, večjo notranjo umiritev. Da je čas zame, in to sem tudi sprejel, to je odgovornost. Zasebno in profesionalno sta se zelo križali, kar je pač del našega poklica. In rodila se je Čarobna gora, rodil se je Hans Castorp, ki je sedem let bival na gori, stran od sebe, da bi lahko postal človek, da bi lahko našel sebe. Vse se je nekako zmešalo v čudno celoto.

Za naprej ne vem točno, uživam v tem trenutku, v projektih, ki jih počnem. Pustil se bom presenetiti. Nisem si vedno želel postati igralec. Tudi ko sem že začel delati v Drami, sem kdaj pomislil, morda pa ne bom vedno igralec, mogoče bom pa … No, zdaj vem: to je moj poklic, to sem jaz. In vem, da je poklic, ki ga opravljam, izredno plemenit in odgovoren. Družbeno odgovoren. Kdo drug pa bo postavljal ogledalo turbo svetu, v katerem živimo, kdo drug ga bo malo ustavil? Umetnost. In gledališče, kot del nje. Zato potrebujemo zgodbe, čim več njih ... pisanih, govorjenih, slikanih. O nekdanji republiki ali pa povsem osebne. Da se spomnimo, da smo sploh še pismeni.

Česa zares ne marate?

Nestrpnosti. Nikdar ne bom privolil v to, da bo večina skušala prepričati manjšino, da oni niso v redu, da ne živijo prav, da so njihove želje in pričakovanja napačni. Ne maram inštitucij, ki so nam podzavestno vsajale načela, ki so napačna, zaradi katerih prevečkrat živimo z občutkom krivde, ko ga ne bi smeli imeti. Ne maram inštitucij, ki v imenu boga širijo nestrpnost.