Tiskane izdaje
Javnost po svetu najbrž še nikoli v zadnjih desetletjih ni tako zavzeto spremljala volitev in referendumov v svojih in drugih državah kakor v zadnjem letu. Svet je tako ustrojen, da dogajanje v neki državi vpliva na dogajanje v drugih, lahko pa ima tudi svetovne razsežnosti. V zadnjih letih se svet tako spreminja, da ne vemo več, kaj lahko od njega pričakujemo, in zato se počutimo negotovi.
V volilno vročico nas je potegnilo lani poleti, ko so bile predsedniške volitve v Avstriji. Kandidat radikalno desnih svobodnjakov je izgubil le za las. S tem smo prejeli sporočilo, da je s skrajno desnimi in populističnimi strankami treba resno računati.
Populisti z obeh strani političnega spektra, desnega in levega, katerih bistvene lastnosti so sejanje strahu pred izgubo nacionalne suverenosti, podpihovanje mednacionalnega sovraštva in ustvarjanje nezaupanja med poštenimi ljudmi na eni strani ter korumpirano elito in političnim establišmentom na drugi strani, se krepijo. Na Nizozemskem skrajno desna Stranka za svobodo Geerta Wildersa na parlamentarnih volitvah marca letos ni zmagala, a se je uvrstila prav pod vrh. Na treh referendumih, v Britaniji, Italiji in Turčiji, so slavili populisti. »To je zmaga običajnih, dostojanstvenih ljudi,« je po izidu referenduma za izstop Britanije iz EU slavnostno izjavil evroposlanec in vodja kampanje za izstop Nigel Farage. V Italiji je premier Matteo Renzi doživel težek poraz na referendumu o spremembi ustave, zaradi česar je padla vlada. Tudi tam so populisti Gibanja Pet zvezdic v vzponu. Turki so na referendumu obrnili hrbet demokraciji in izbrali neosultanat. Na Poljskem in Madžarskem imajo oblast populistični desničarji.
To nedeljo bomo videli, ali se bodo Francozi odločili za populizem. V Franciji se je lepo pokazalo, da populizem ni le domena desničarjev. Levičarski predsedniški kandidat Jean-Luc Mélenchon se je predstavljal kot borec za pravice ljudi kot homogene entitete in za socialno pravičnost, poudarjal pa je tudi svojo protinemškost. V takih primerih lahko stari antagonizmi hitro oživijo. V knjigi iz leta 2015 Bismarckova sled (Nemški strup) piše, da je »Nemčija spet nevarna«, da »oživlja njen imperializem«, njen »novi imperij« pa je Evropska unija. Tako kot Marie Le Pen zagovarja umik Francije iz Nata in EU. Populistov vseh barv so polna usta skrbi za svoj narod in preprostih receptov za rešitev težav v Trumpovem slogu America first ali Hitlerjevem Deutschland über alles. Mnogi ljudje to radi slišijo, verjamejo, da jih ogrožajo drugi narodi, drugačni ljudje. Verjamejo, da jim ti odžirajo delo in ogrožajo njihovo materialno, fizično in duhovno eksistenco. Verjamejo, da njihovih življenj ne ogrožajo avtokrati na oblasti, še več, celo želijo si jih, četudi kažejo znake neuravnovešenosti. Bolj kot človekove pravice, svoboščine in demokracija jih zanima gmotna preskrbljenost, vse drugo, mislijo, že imamo ali pa ni tako pomembno.
Toda avtokrati so vedno nevarni, ljudje so pozabili, da jim lahko vzamejo vse. Evropa je po sedmih desetletjih miru pozabila, kaj pomeni totalna vojna, in še nikoli v tem času ji nismo bili tako blizu kakor zdaj. Dogajanje v Severni Koreji ali Siriji lahko zaneti iskro, zaradi katere bo ogenj zajel ves svet. To je najbolj odvisno od politikov, ki jih volimo. Zato je zelo važno ohranjati spomin in ne ponavljati napak.
Ko se bo znašel na položaju, bo postal bolj premišljen in odgovoren, sodelavci ga bodo hitro postavili na realna tla. Tako se je govorilo o Trumpu, preden je postal predsednik. In tako se je govorilo tudi o Hitlerju, preden je postal in ko je postal kancler. Številni Nemci dogajanja niso jemali usodno, češ, še ena vlada pač, nobena ni večna. Predsednik države Paul von Hindenburg ga je z vrsto političnih spletk imenoval za kanclerja 30. januarja 1933. Pa vendar Hitler pred tem v svojih govorih ni skrival – ne nazadnje je objavil Mein Kampf –, kako bo vladal. Ukinil bo demokratični »sistem« Weimarja, preprečil vrnitev parlamentarne monarhije. »Uničil bo marksizem«, kar se je nanašalo tudi na socialdemokracijo in komunizem. »Odstranil« bo Žide iz Nemčije. Versajski sporazum bo vzel v precep, povečal oborožitev in iz Nemčije ustvaril prvo silo v Evropi. S tem so se konservativni politiki s predsednikom von Hindenburgom na čelu strinjali ali pa so menili, da bodo Hitlerju vendarle nadeli uzde, kolikor se ne bo unesel sam, ko bo prevzel oblast. Zmotili so se. Hitler je nemudoma poskrbel za dva ključna ministra – ministrstvo za notranje zadeve tretjega rajha je prevzel Wilhelm Frick, Hermann Göring pa je postal minister brez listnice in hkrati prevzel ministrstvo za notranje zadeve Prusije, kar mu je dalo policijska pooblastila na največjem nemškem avtonomnem območju. To je bil pomemben pogoj za vzpostavitev nacistične diktature.
Nihče ni bil vznemirjen, ne običajni ljudje, ne tovarnarji, ne liberalni časopisi in celo ne Hitlerjevi nasprotniki na republikanski strani in Židje. Vsi so mislili, da ima Hitler v vladi zvezane roke in da ne bo mogel dolgo ostati na oblasti. Glavni urednik Berliner Tageblatta Teodor Wolf je bil o izbiri Hitlerja za kanclerja med najbolj kritičnimi novinarji, pa vseeno optimističen. »Obstaja meja, ki je nasilje ne prestopi,« je napisal. Nemški narod, vedno ponosen na »svobodo misli in govora«, bi se po njegovem prepričanju »duhovno in intelektualno uprl« ter postavil ovire vsaki nameri po diktaturi.
Zmotili so se tudi levičarji. Socialdemokratska stranka je menila, da se bodo vsakemu poskusu nove vlade po spreminjanju ustave uprli »delavski razred in svobodomiselni ljudje«, komunistična stranka je pozvala k »splošnemu protestu proti fašistični diktaturi Hitlerja« in sodelavcev. Bilo je šest milijonov brezposelnih, a malo ljudi se je odzvalo. Hitlerjevo moč so podcenjevali tudi sindikati. In Židi. In tuji diplomati v Nemčiji. »Bolj kot kadarkoli moramo slediti direktivi: mirno čakajte,« je dejal predsednik Centralnega združenja nemških državljanov židovske veroizpovedi 30. januarja 1933. V uvodniku židovskega časopisa Jüdische Rundschau je 31. januarja pisalo, da »je v nemškem narodu še vedno budna sila, ki se bo obrnila proti barbarski protižidovski politiki«. Samo nekaj tednov je minilo in že se je pokazalo, kako napačna je bila ta presoja.
Hitler je s svojo zvitostjo ukanil tako zaveznike kot nasprotnike v kabinetu. V vsega petih mesecih je povsem zavladal. Do poletja 1933 so bile ukinjene osnovne pravice in ustava, sindikati uničeni, politične stranke prepovedane, tisk in radio pod nadzorom, Židom vzeta enakopravnost.
Zdaj je tudi že jasno, da je veliko tistega, kar Trump reče ali tvitne, resno. Predsednik ZDA kaže, da namerava uresničiti svoje volilne obljube. Vodje korporativnih družb in člani upravnih odborov ga podpirajo. Na letošnjem Svetovnem ekonomskem forumu v Davosu so številni navdušeno govorili o Trumpovih obljubah glede manjših davkov in deregulacje. Mnogi tudi razumejo, kaj se dogaja, a raje molčijo v strahu pred padcem delnic svojih podjetij pod rafalom predsednikovih tvitov. Strah je glavna značilnost avtoritarnih režimov. Nenavaden je predsednik, ki ne verjame v neodvisnost pravosodja, ki najvišje vojaške in varnostne uslužbence zamenjuje z desničarskimi fanatiki, opozarja nobelovec Joseph Stiglitz. Lahko je zamižati pred dozdajšnjimi zlorabami oblasti v pričakovanju hujših, ki šele prihajajo. Največji izziv je, opozarja Stiglitz, kako ostati buden in pripravljen, ko bo nastopil čas za pravi odpor.
Dobrih sto dni, odkar je Trump prevzel oblast, še vedno velja, kar je o njem v New Yorkerju napisal pisatelj Philip Roth. »Nič ne ve o vladanju, zgodovini, znanosti, filozofiji, umetnosti, ne zna se izražati, v njegovem besednjaku je 77 besed.« Trump je simbol uspeha desnega populizma.
Od vseh volitev, ki se bodo zvrstile v letošnjem letu, bodo vendarle najpomembnejše septembra v Nemčiji. Bo Angela Merkel izgubila bitko za četrti mandat?
Po skoraj desetletju ekonomske krize, ko je načet celo tisti del EU, ki ga je najmanj prizadela, je pričakovati, da bodo obupani in materialno prikrajšani ljudje izbrali vodje, ki jim bodo verjeli, da so rešitve na dosegu roke. V takih okoliščinah se dogaja tisto, kar se v normalnih ne bi. Realne rešitve, ki jih ponujajo zdravorazumski ljudje, so prezapletene, da bi navduševale množice.
Ta čas nas je lahko strah predvsem tega, kam nas vodita egoizem in nacionalizem. Zato mora Evropa vsem dokazati, da se splača razumno voliti proti populizmu in izolacionizmu, da je mogoče biti domoljuben in proevropski. To pomeni, da mora ljudem dati več, kot jim je dajala do zdaj. Letošnje volitve so zadnja priložnost.
