Tiskane izdaje
❶ Pred Vrati nepovrata
V resnici se nam je zgodila »norost«, ki je celo za slovenske razmere nenavadnih dimenzij. Boris A. Novak – pesnik, profesor primerjalne književnosti, mojster pesniških oblik – je napisal epsko pesnitev v treh obsežnih knjigah: 2270 strani, več kot 40.000 verzov (težko jih je natančno prešteti in kako sploh šteti)! Izšle so pri novomeški založbi Goga in z naslovnicami Metke Krašovec; prva, Zemljevidi domotožja, leta 2014, druga, Čas očetov, 2015, in tretja, Bivališča duš, letošnjo pomlad.
Avtorjeve izjave povedo, da je ep nastajal več desetletij, nekatera njegova prejšnja dela (Mala osebna mitologija, Vojaki zgodovine) pa razodevajo, da gre za projekt, ki je doživel različne razvojne faze. Vseživljenjsko delo torej, ali kot zapiše v epu tudi sam: opus magnum.
A ne gre za navadno »veliko delo«, za »navadno« mojstrovino. Novakov ep je v resnici izgotovljen literarni nebotičnik, ki mu v slovenski literaturi ni para, pa tudi v zahodnem kanonu, starem in novem, je težko pokazati kaj primerljivega. Ker ne gre samo za dolžino (ne pozabimo, da imata oba Homerjeva epa skupaj manj kot 30.000 verzov, čeprav heksametrov), ampak tudi za višino in globino, je več kot primerno predstaviti osnovne lastnosti tega literarnega veleformata načeloma radovednim bralcem. Stojimo torej pred velikimi Vrati nepovrata. Za njimi je smrt.
❷ Ep v neepskem času
Seveda se tudi manj literarno poučenemu bralcu zastavi vprašanje, kako je mogoče po stoletjih (pred)antičnega, srednjeveškega in romantičnega epa, v času, ki je ostal brez atributov epskega sveta, neko delo, čeprav tako obsežno, hladnokrvno nasloviti ep; celo epos, torej s starogrškim poimenovanjem. Je Novak, ki seveda ni naiven avtor, ep obudil od mrtvih? Pravzaprav da. Kako in kakšno je razmerje med njegovim in klasičnim epom (s Homerjem v središču), se je mogoče poučiti iz spremne besede Janeza Vrečka, avtorjevega profesorskega kolega. Toda – bralec se lahko epa mirno loti, ne da bi razreševal to akademsko dilemo.
Naletel bo na marsikaj, kar spominja na junaški ep, na mitologiziranje zgodovine in njenih junakov, toda predvsem bo blodil skozi goščavo subjektivnih interpretacij zgodovine, srečal bo razkošne travnike intime in čudovite lirske jase, zadeval bo ob stotere plante, ki rastejo iz evropske literarne tradicije in pesnikove domišljije, vse to pa podpirajo njegova jezikovna genialnost, neprekosljiva pesniškovrstna erudicija in postmodernistična orodjarska delavnica. Da, Novakovega epa ne omogoča arhaični svet bogov, ampak njegova (post)moderna samozavest in iz nje izvirajoča literarna manipulacija z realnostjo. Takšnega – tudi sicer nenehno samoopazujočega avtorja – lahko zalotimo v 22. spevu 3. knjige: Kot pozni, postmoderni idiot / ponavljam zgodbe starega Ovida ... Saj drugače biti ne more.
❸ Kapital spomina in zgodbovinopisje
Ep temelji na dveh postavkah: na spominu in na resničnih zgodbah, ki prehajajo prek družinske v pesnikovo osebno mitologijo. Že na začetku 1. knjige je zapisano, da je spomin vsa moja dediščina, moj edini kapital. V 3. knjigi pa je rečeno, da je spomin nebo / preteklosti, edini / raj ateistov. Velik del epa je spleten iz spomina na nevelike stvari, na primer na deklico iz beograjskega otroštva, na pesniško potovanje v Pariz ... Večina najbolj živih spominov (na mladost) je zajezena v Zemljevidih domotožja.
Velike zgodbe epa pa temeljijo na pripovedovanju in na njihovem fantazijskem preoblikovanju. Ne Zgodovina – / pomembna je le zgodba. / Njen srh, smeh, godba, je zapisano na začetku zadnjega speva 1. knjige. Novaku gre za zgodbeno razsežnost zgodovine, za zgodbovinopisje, kar je v skladu z določili klasičnega epa. Bistvena razlika je v izrazito selektivni zgodovini; obsega le tista poglavja 20. stoletja, ki so tako ali drugače prizadela Čas očetov, o čemer največ pove 2. knjiga.
❹ Rodbina Novak
Zgodbe izhajajo iz avtorjeve rodbine, od starih staršev (viri so ustno izročilo, dokumenti, fotografije) do očeta in matere Ane, ki sta jih neposredno pripovedovala. Zlasti oče Ante. Začetek je pri pesnikovem dedu, Antonu Novaku, avstro-ogrskem oficirju, čudaku in uporniku po božji volji, ki je imel štiri sinove in hčer. Pesnikovi strici in teta, njihovi partnerji in otroci, tvorijo družinsko drevo, okrog katerega se ovijata pesnikovo objektivno védenje in domišljija, občudovanje in obžalovanje ob njihovem trpljenju in izgubi.
Strici so s svojimi tragičnimi medvojnimi usodami epski junaki, največji junak pa je Ante, prakomunist, partizanski komisar in komandant, ki je vojno edini preživel – in postal kot herojska osebnost (legendarna je njegova vloga v roški ofenzivi) osrednji lik epa, kot moj dobri oče pa vrhovna moralna avtoriteta. Tu je tudi pesnikova mama, prva ženska mojega življenja. A glavni je nedvomno Ante. Sin mu je postavil spomenik, ob katerem je tisti, ki ga je Cankar namenil svoji materi, pritlikavec.
❺ Dante, Ante, komandante
V epu smo, a v njegovi postmoderni različici. Zato ni nenavadno, da se Anteju pridruži še en oče, pesniški oče – Dante! Pesnik ga na začetku 2. knjige sreča na vlaku za Firence ... Na podoben način se utelesi Ante na začetku epa v templju domorodcev v avstralski puščavi. Tudi zaradi popolnosti rime prehajata Dante in Ante eden v drugega, v 3. knjigi pa njuno vlogo prevzame kapetan velike (turistične) ladje, ki plove na Sever in skuša ubežati katastrofi na Zemlji. Kapetan te novodobne Noetove barke prevzame tudi vlogo Vergila (iz Dantejeve Božanske komedije), ki vodi pesnika po Podpalubju in Nadpalubju, medtem ko ga v skromni kajuti čaka Beatrice, njegova ljubljena Mo ...
V modernem epu smo, Dante in Ante vstopata in izstopata kjerkoli, nekatere zgodbe in junaki se ciklično ponavljajo, resničnost in fantazija imata nenehno svatbo. Toda – bojimo se pogubljenja, do katerega vodijo vrata nepovrata, ki so pri Novaku drugo ime za ugašanje spomina. In rajsko nebo je dosegljivo le kot večni spomin! Zato ostajamo kljub vsem turbulencam na tleh, v večnih vicah našega življenja.
❻ Pogovor z mrtvimi
Če mnogotere vsebine tisočerih verzov zožimo na najbolj ostro rezino sporočila, se ta (v 3. knjigi) glasi takole: Šele ko izgubimo vse spomine, / duša dokončno in za vselej mine ... Da, ves Novakov ep je pravzaprav protejsko ohranjanje spomina, ki je duša mrtvih. Spomina na vse drage iz njegove širše družine, prijatelje in znance (mnogi, živi in mrtvi, so imenovani s pravimi imeni), posredno pa tudi na vse, ki s(m)o živeli 20. stoletje. »Razpravi« o dušah in dialogu z njimi je namenjen osrednji del 3. knjige, kakšnih štiristo strani.
Srečamo tudi pesniške in mitološke »duše«, domače in tuje. Seveda so duše tukaj le drugo ime za posameznikovo človeško bistvo, ugledano skozi fenomenologijo, v kateri je duša definirana kot glagol. Tako kot ima lastnosti glagola tudi ljubezen. Na tem mestu pesnik citira svojo Damo, svojo ljubljeno Mo (moja Mo).
❼ Ep kot knjiga lirike
Povejmo na kratko: Vrata nepovrata se deklarirajo kot ep, toda v enaki meri je to velika, najobsežnejša knjiga lirike v slovenski poeziji. Tudi ko gre za epske pripovedi, so te močno lirizirane, situacije so psihološko ponotranjene in bogato opremljene s podobami. Pravzaprav Novak ne izgubi nobene priložnosti, da ne bi svoje emocionalne udeležbe v zgodbah, ki jih pripoveduje, subjektiviziral skozi lirsko govorico. Naj se na tem mestu – nepošteno ob vsej drugi ponudbi – izkaže le tale mali erotični prizor: Skoz mehko tišino naj belo odmeva / šuštenje odvrženih srajc. Raste naj nizka / gladina razbeljenih rjuh. Srečno naj vriska / razuzdana čreda vseh udov.
❽ Vragolije forme
Tudi zato, ker je, kot rečeno, Novakov pesniški oče Dante, je osnovna gradbena enota celotnega epa tercina. Ni nujno, da zmeraj verzno troedina, namesto jambskih enajstercev je lahko tudi prosti verz, namesto rim asonance ali je sploh brez glasovnega stika. Pojavljajo se tudi druge kitične forme in vsaj trije sonetni venci. Pa verzni odmev/komentar na desni strani glavnega teksta, različne grafične pisave in mala ilustrativna znamenja. Same smiselne vragolije, s katerimi je avtor staremu zaprašenemu epu nadel podobo živahnega postmodernega artefakta.
❾ Zanimivo vprašanje
Ne samo, da je vsega zelo veliko, morda je česa tudi preveč; kot da imamo na nekaterih mestih opravek z dragocenim razsutim tovorom. Princip opuščanja stranskih rokavov veletoka je pač nekaj, kar se težko ujema z ars poetico Borisa A. Novaka. To pa je pravzaprav tudi edini generalni pomislek, ki ga je mogoče imeti. In ob tem poudariti nenavadno ustvarjalno, kar herojsko držo pesnika/zgodbarja, sodobnega rapsoda, ki z vsakim verzom ostaja na osupljivi višini naloge, ki si jo je zadal. Da bi, kolikor je v človeškem svetu to sploh mogoče, ohranil spomin na drage mrtve in podaljšal sloves živih bližnjikov.
Vrata nepovrata niso klasični ali romantični nacionalni ep, ampak so izjemna avantura izjemnega posameznika, ki zadeva tudi širšo skupnost, najprej tisto istega jezika. Že za domačo literarno kritiko je ustrezna refleksija tega epa velik, morda prevelik zalogaj, posebej zanimivo vprašanje pa je, ali današnji slovenski bralec premore dovolj zbranosti in poguma, da se odpravi na tako dolgo in pustolovsko pot.
