Tiskane izdaje
Danes ljudje pogosto menjavajo službe in tudi poklice, zato je posebno pozornost vzbudil moški, ki se je upokojil, potem ko je bil sedemdeset let pastir. Ko so ga ob upokojitvi prosili, naj kaj pove o svojem dolgoletnem pastirskem stažu, se je obotavljal, nič posebnega ni imel povedati. Navajenemu družbe ovac mu tudi beseda ni stekla. Potem je odprl srce.
Pri dvajsetih letih je v gozdu naletel na sestradanega in cvilečega psa. Čisto majhen je bil in nebogljen, prestrašeno se je zagledal v pastirja. In pastir vanj. Nekaj časa sta se gledala, nakar je pastir psa vzel v naročje in ga odnesel domov. Hitro sta vzljubila drug drugega in postala sta neločljiva. Vaščani so se iz pastirja norčevali, govorili so mu, da to ni pes, ampak volk. Naj se ga čim prej znebi, dokler ne bo prepozno.
Pastir jih ni poslušal, njegova ljubezen do psa je bila neizmerna. Pes je rasel, postal je velik in močan. Bil je tudi inteligenten. Ko je pastir kdaj kaj pozabil v vasi, je tja poslal psa, da mu je prinesel. Pes je pastirju pomagal tudi pri delu, skrbno je čuval ovce. In tudi pastirja.
Nekega poznega poletnega večera, ko so bile ovce že v ogradi, se je pastir odpravil spat v svojo kolibo. Trdno je že spal, ko ga je prebudilo močno režanje. Pogledat je šel, kaj se dogaja. Luna je svetila ravno dovolj, da je zagledal strašen prizor. Psu je z gobca kapljala kri, njegove oči so žarele. Pred njim je ležalo več mrtvih, razmrcvarjenih ovac.
Pastirju je bilo takoj jasno, kaj se je zgodilo. Vaščani so imeli prav. Odšel je v kolibo, vzel puško, pritisnil cev na glavo svojega volka, ki je z zaupljivim pogledom zrl v svojega gospodarja. Sploh se ni premaknil. Čuti se krivega, si je mislil pastir. Ustrelil je in volk je mrtev obležal.
Pastir je šel v ogrado, da bi odstranil mrtve ovce, in med njimi zagledal tri mrtve volkove in volkuljo. Ubil je svojega pravega prijatelja. Srce se mu je paralo, oči so mu napolnile solze. Osumil je nedolžnega.
Begunci iz Azije in Afrike vzbujajo pri Slovencih in tudi drugih Evropejcih sum, da bodo spremenili naš beli svet, kjer vladajo red, ljubezen, mir, poštenost in strpnost. Tako kot pastirjevi sovaščani sumijo, da so begunci divjaki v človeški preobleki, ki nas bodo preplavili, nam vzeli evropsko-krščansko identiteto in vrednote, nas obglavljali in razstreljevali.
Slovenci ob nobeni temi zlepa niso bili tako aktivni spletni komentatorji, sploh pa ne tako paranoični in oholi zaradi večvrednostnega občutka, kakor so v teh dneh ob begunski temi. Pa begunci Slovenije niso še niti oplazili. Slovenija ni njihov cilj, kvečjemu bi jo lahko uporabili za pot do cilja – Nemčije in Skandinavije. Slovenci vidijo teroriste tudi v izčrpanih otrocih, ki jih v rokah z zadnjimi kanci moči nosijo njihovi očetje in mame.
Ti reveži jih navdajajo s sumom, in ne sočutjem. Medtem ko nekateri spletni komentatorji ne morejo sočustvovati z begunci zato, ker so predobro oblečeni, drugi ne zato, ker so muslimani. Eni in drugi pa še tretji in četrti ... bi jih najraje izstrelili pred prvo azijsko džamijo. Naj se vrnejo, od koder so prišli.
Kot da bi Slovencem sočutja zmanjkalo, kot da bi ga vsega porabili za svoje junake v resničnostnih šovih, talentih, limonadastih nadaljevankah. Tu lahko jokajo skupaj z njimi, junaki resničnega življenja jih ne ganejo. Begunci in migranti pred našimi vrati so povsem resnični – imajo ime in priimek, osebne dokumente, brutalne izkušnje iz domovine in z dolge begunske poti, za seboj so pustili domove, žive in mrtve svojce, nekatere so izgubili na poti v evropsko prihodnost, ki je kljub negotovosti boljša od gotovega trpljenja in verjetne smrti v domovini.
Med begunci so ljudje, ki so jih mučili, otroci, ki so jih pretepali s kovinskimi kabli, biči, lesenimi in kovinskimi palicami, jih trpinčili z elektroški, tudi po genitalijah, jim pulili nohte, jih prisilili, da so gledali mučenje svojih staršev. To so ljudje, ki imajo svoje življenjske zgodbe, imajo pamet, čustva in spomin, spomin na tisto, kar se jim je zgodilo, nas pa se bodo spominjali po tem, kako smo jih sprejeli.
Nekateri tečejo za boljšim življenjem, drugi za golim življenjem. Tako kot so k nam bežali z vojnih območij nekdanje skupne države, ko smo sprejeli kar 70.000 ljudi. Nekateri so se po vojni vrnili domov, mnogi so za vedno ostali pri nas. Po dveh desetletjih ni zaznati, da bi spodjedali naše kulturno tkivo ali kako drugače siromašili slovensko državo. In tudi takrat so mnogi Slovenci sumili, da se med begunci skrivajo trojanski konji, ki hočejo spodnesti slovensko samostojnost.
Na vrata Evrope trkajo ljudje iz držav, kjer so bile nekoč evropske kolonije. Prestrašeni Evropejci mislijo, da pred vojaškimi spopadi in bedo večina beži v Evropo. V resnici se raje umikajo v njim bližja kulturna okolja. V Turčijo je pribežalo dva milijona Sircev, v Libanon milijon in pol ... Afganistan je 32 let veljal za državo z največ begunci. Kar 95 odstotkov Afganistancev je bežalo v Iran in Pakistan, največ Somalcev je pobegnilo v Kenijo ...
Tokratni eksodus ni nekaj novega v zgodovini. Begunci kot množični fenomen so se prvič pojavili po koncu prve svetovne vojne po razpadu velikih državnih tvorb in nastanku novega reda. Zahodna Evropa je po drugi svetovni vojni sprejela več kot deset milijonov beguncev iz Vzhodne Evrope. Koliko Slovencev se je izselilo v Nemčijo, Belgijo, Argentino, ZDA, Avstralijo ... Tam so bili do njih sumničavi, a so jim dali priložnost.
Slovencu, ki se je v Švici desetletja izkazoval kot vrhunski strokovnjak, so do smrti dajali vedeti, da je priseljenec. Zadnji čas se v iskanju boljšega življenja izseljuje vse več Slovencev. Samo v eni od naših agencij, ki prodajajo letalske vozovnice, so Slovenci v enem letu kupili 1200 nepovratnih za Novo Zelandijo.
Današnja bogata Evropska unija se boji razmeroma majhnega števila beguncev iz Azije in Afrike. Česa se boji? Izgube identitete? Civilizacijske dediščine? Ne pozabimo, da evropska dediščina niso samo razsvetljenstvo, humanizem, demokracija, svoboda, mir, ampak tudi nacizem, holokavst, dve svetovni vojni ... Evropska unija še nikoli ni delovala tako trhla tvorba kot v teh dneh. Zapiranju zunanjih meja logično sledi zapiranje notranjih. Bomo begunce strpali v taborišča? Se bo z zdajšnjimi begunci zgodilo enako kot z judovskimi iz Nemčije in Avstrije v tridesetih letih, ki so jih zavračali vsi narodi?
Kljub zidovom in žičnatim ograjam se bodo ljudje selili. Vedno so se – zaradi vremena, zemlje, vojn ... Zaradi preteklih selitev imamo z ljudmi, ki zdaj prihajajo k nam, več skupnega, kot si misli Evropejec. Ljudje so se že v daljni preteklosti selili iz Afrike v Evropo in obratno. Sledi selitev Evropejci nosimo v svojem genetskem zapisu in znanstveniki so pri kar tretjini evropskih družin našli afriške gene. Ko so genetiki iskali sledi migracij, so si pomagali z mitohondrijskim genom, ki se prenaša neposredno z matere na otroka. Tako so ugotovili, da so se začele migracije dogajati pred 11.000 leti.
Na slepimo se, razlik ne iščemo le med nami in zdajšnjimi prebežniki, temveč tudi med sabo. Poudarjanje razlik znotraj evropske celine in priznavanje evropske identitete samo nekaterim segata v konec 18. in začetek 19. stoletja. To traja še danes, nekatere države so evropske, druge, četudi članice EU, so balkanske. Francozi so si sebe zamislili kot branilce krščanske, katoliške civilizacije pred primitivnimi gozdnim barbari onstran Rena.
Tudi Nemci so se dojemali kot varuhi Evrope pred primitivnimi Slovani, še posebno pred umazanimi, premetenimi Poljaki. Poljska se je posebej čutila poklicano varovati krščanstvo pred azijskimi shizmatki in boljševiškimi ateisti. Mesijansko vlogo branika krščanstva si je nadela tudi Hrvaška. Rusi so bili pripravljeni ščititi Evropo pred Azijci.
Največji tujci, najbolj drugačni, so vedno prihajali z vzhoda. Odpor do priseljevanja torej v Evropi ni nekaj novega, prepričanje o civiliziranosti enih in barbarstvu drugih tudi ne.
Sumničavost do ljudi, ker so temnopolti, drugačne vere in jezika nam ne nazadnje ne koristi. Če bi imeli tumor v glavi in bi vam v ljubljanskem Kliničnem centru za operacijo dodelili Seyeda Yousefa Ardebilija, vrhunskega nevrokirurga – bi bili sumničavi, ker je temnopolti Arabec? Bi raje, da vas operira slabši zdravnik v podobi svetlopoltega Slovenca
