Pomisleki: Izgubljeni oče kaže sinu pravo pot

Približuje se tisti čas v letu, ko devetošolci in dijaki zadnjih letnikov srednjih šol napolnijo klopi srednjih šol in fakultet na informativnih dnevih. Kako pomembni so informativni dnevi, ki bodo prihodnji petek in soboto, poleg že tradicionalnega navala na šole in fakultete dokazujejo tudi tako imenovani predinformativni dnevi.

Še danes na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani poteka že deseti, jubilejni sejem izobraževanja in poklicev, imenovan Informativa. Letos predstavljajo več kot 250 izobraževalnih programov, ki so na voljo v Sloveniji in tujini, možnosti zaposlovanja, štipendiranja in šolanja v sedmih državah. V okviru prvega projekta zaposlovanja mladih na sejmu ponujajo 790 delovnih mest, štipendij, zaposlitev in možnosti za študentsko oziroma projektno delo.

Vsak med nami, ki ima otroka v letih, ko si ta še išče svoj prostor pod soncem, je v rahli zagati. Vsi si želimo, da bi se naš potomec izšolal za poklic, ki bi ga vsaj približno osrečeval in mu ponujal možnost spodobne eksistence. Kot oče z nekakšnim čutom odgovornosti do odraščajočega mladiča lahko povem, da pogovori z vsaj kolikor toliko svojeglavim najstnikom na temo prvih kariernih korakov niso prav prijetni. Predvsem ne tečejo tako, kot bi si človek predstavljal, da predlagajo pisci kakšne od številnih neprebranih knjig nasvetov o ravnanju z najstniki.

V času, ko vsi poslušamo, kako briljantna prihodnost čaka vse s tehnično in naravoslovno izobrazbo, ko poslušamo, kako se delodajalci tepejo za študente matematike že od drugega letnika fakultete, se staršem najbrž kar stemni pred očmi, ko jim otrok pove, da bi rad šel študirat filozofijo. Da ne omenjam kulturologije, antropologije, bibliotekarstva, bognedaj FDV ali kakšnega drugega podobno (ne)unovčljivega študija.

Podobno izkušnjo imam tudi sam. »Bi rad bil igralec? Krasno. Če se ti bo uspelo prebiti na akademijo, se čim prej nauči polagati ploščice ali vsaj kuhati kavo, da boš lahko od nečesa živel med čakanjem na vloge.« Moj starševski nasvet je skoraj zagotovo posledica dolgoletnega pranja možganov v naših krajih, kako je treba mladim dati tehnično izobrazbo, jih naučiti delati z rokami, početi »nekaj koristnega« in podobno.

Afirmativne zgodbe o poklicnem izobraževanju se v zadnjih letih kar množijo. Pred štirimi leti je mizarski program v sevniški srednji šoli deloval kot klinično mrtev, nanj se ni vpisal niti en dijak. Letos se tam šola 36 bodočih mizarjev. Skupina dijakov tretjega letnika pa je za zunanjega naročnika izdelala leseno hiško; nedavno so jo postavili v Krškem.

Najstniki so se z veseljem lotili dela, ker so vedeli, da bo sad njihovega tritedenskega dela nekje nekomu dejansko služil. Med izdelovanjem hiške so se bodoči mizarji v praksi v treh tednih naučili zagotovo dosti več, kot bi se v šestih tednih naučili v učilnicah. Tudi zato je spoštovanja vredna poskusna vrnitev sistema vajeništva v slovenski šolski sistem.

»V Sloveniji nam primanjkuje ljudi, ki bi znali kaj ročno narediti. V zadnjih letih smo se kot sistem vse preveč usmerili v produkcijo fakultetno izobraženih ljudi, zmanjkalo pa nam je usposobljenih kadrov za delo v proizvodnji,« je o ponovni uvedbi vajeništva nedavno razmišljal Igor Akrapovič. Uspešen poslovnež in eden izmed najbogatejših Slovencev zagotovo sodi med bolj iskane delodajalce v Sloveniji. Povsem upravičeno.

Toda Akrapovičevo podjetje ne bi doseglo svetovne slave, če bi slonelo zgolj in izključno na znanju, ki ga človek lahko pridobi v poklicnih šolah. Brez izvrstnih varilcev Akrapovičevi izpušni sistemi ne bi bili to, kar so – najboljše, kar je mogoče kupiti na svetu. Vendar brez tako imenovanega mehkega znanja, kot je denimo za izdelavo izpušne cevi na prvi pogled povsem odvečno oblikovanje, ne bi bilo po vsem svetu prepoznavnega Akrapovičevega logotipa. Si predstavljate, da so ljubitelji Akrapovičevih izpušnih sistemov za majico z logotipom škorpijona na internetu pripravljeni odšteti 25 dolarjev (dobrih 20 evrov)?

Mož, ki izdeluje izpušne cevi, to počne tako dobro, da si pravi častilci njegovega dela, četudi si ne morejo privoščiti njegovega izdelka, kupijo vsaj majico z njegovim logotipom. Koliko Slovencev iz sveta podjetništva se lahko pohvali s takšnim dosežkom? Kolikor mi je pri novinarskem delu uspelo spoznati Akrapoviča, si upam trditi, da precejšen del zaslug za njegov uspeh poleg trdega in zavzetega dela tiči v dejstvu, da je ves čas vedel, kaj hoče.

V nasprotju z Akrapovičem velik del najstnikov ne ve, kaj bi radi počeli v življenju. In s tem ni nič narobe; tudi marsikdo med nami, starši teh najstnikov, se še išče, nihče ne ve, kako dolgo bomo in ali sploh bomo ostali na sedanji poti. K negotovosti precej prispeva zlasti okolje, ki se z razvojem tehnologije neizogibno spreminja. Kot pravi psiholog Aleksander Zadel, se bo devet od desetih otrok, ki so septembra vstopili v šolo, čez trinajst let odločalo za poklic, ki danes še ne obstaja.

Kako torej lahko starši, ki se pri svojih poklicnih odločitvah nismo vsi odrezali prav bleščeče, a se imamo za razmeroma pametne in za svoje otroke dobronamerne, sploh upamo, da bomo znali prav svetovati otrokom? Od kod nam iluzija, da bomo v neznansko hitro spreminjajočem se svetu otrokom znali dati prave koordinate, da ne odjadrajo v karierni bermudski trikotnik?

Kot diplomant pogosto povsem po krivem satanizirane FDV poznam kar nekaj kolegov, ki so diplomirali z odliko, a z delom zaslužijo manj kot ne preveč dober vaški avtomehanik. Kako naj tak človek svojega otroka iskreno prepričuje o tem, kar so njega (najbrž bolj iskreno) prepričevali njegovi starši; »uči se, da boš dobro živel«?

Če diplomant FDV ali katere druge fakultete, ki na trgu dela v tem hipu ne kotira prav visoko, pogleda še zadnjo lestvico najbolj iskanih poklicev v Sloveniji, ki jo je za letošnje leto izdal zavod za zaposlovanje, vnema za spodbujanje otroka k univerzitetnemu študiju hitro splahni.

Medtem ko naša vlada hodi v silicijevo dolino Google in druge spletne velikane prepričevat, da je Slovenija »zelena referenčna država v digitalni Evropi«, trg dela v Sloveniji išče: 1. proizvodne delavce, 2. voznike, 3. varilce, 4. skladiščnike, nabavnike in prodajnike, 5. prodajalce, 6. orodjarje, 7. strojne tehnike, 8. zidarje,

9. delavce za preprosta dela, 10. čistilce.

Čeprav je naš šolski sistem sposoben »izdelati« vrhunske programerje, farmacevte, inženirje, matematike in zdravnike, povpraševanje na trgu dela kaže nekoliko gršo sliko. Kako naj bodo »pametni« in dobronamerni starši v takšnih razmerah pametni pri kariernih nasvetih otroku?

Da smo starši, zlasti mi, luzerji z diplomami fakultet, na katere naravoslovci radi gledajo zviška kot na »drugorazredne«, v takšnih razmerah izgubljeni, niti ni čudno. Bolj zanimivo je, da so glede značilnosti, ki jih mora imeti uspešen zaposleni, v temi dolgo tavali tudi na spletnem velikanu Googlu.

Google, ki ima menda odgovore na vsa vprašanja tega sveta, je dolga leta ves razvoj podjetja stavil na vrhunske programerje, inženirje in matematike. Pred nekaj leti pa so pri spletnem velikanu sklenili svojo tezo, da je naravoslovno znanje ključno za napredovanje v karieri, postaviti na tehtnico. Podjetje je interno raziskavo poimenovalo Oxygen (kisik) in izsledki so jim vzeli sapo.

Sedem značilnosti oziroma kompetenc, ki najbolj pomagajo zaposlenim v družbi Google pri kariernem vzponu, so vse po vrsti tako imenovane mehke spretnosti. Zmožnost vodenja in učenja, komunikativnost, zmožnost prisluhniti sogovorniku, empatija do kolegov, zmožnost kritičnega mišljenja in reševanja problemov, sposobnost medsebojnega povezovanja kompleksnih zamisli. Šele za vsemi naštetimi kompetencami se je uvrstila skupina naravoslovnih znanj, ki jih Američani poimenujejo s kratico STEM (science, technology, engineering in math – znanost, tehnologija, inženiring in matematika).

Kdo pri zdravi pameti bo ob izsledkih Oxygena svojim otrokom še težil z matematiko, če ga ta ne veseli? Če ne znamo pametno svetovati, jih vsaj ne zavirajmo pri njihovih sanjah.