Tiskane izdaje
Ljudje ponavadi sebe ne povezujejo z mušicami.« Ko dr. Kevin McGhee izgovori to trditev, se napol ironično nasmehne. Takoj je jasno, kaj bo profesor z univerze Bournemouth še povedal. »Človeška bitja in sadne mušice imajo od 70 do 80 odstotkov skupnih genov.«
Prav na podlagi dejstva, da človek ni tako izjemen, kot si predstavlja, je bil zagnan projekt, ki bo še enkrat dokazal, da je človeški um velik samo tedaj, ko si upa prestopiti meje namišljene vzvišenosti in se zreducirati na osnovne formule, ki ga označujejo hkrati kot veličastno in kot grozljivo bitje.
Dr. McGhee s pomočjo sadnih mušic preučuje pojav shizofrenije pri ljudeh. Enega za drugim »ugaša« gene, za katere so predhodne raziskave pokazale, da imajo določeno vlogo pri shizofreniji. Preučuje učinke teh sprememb na živčne celice mušice v njenih različnih življenjskih obdobjih. Za cilj si je zadal, da oblikuje model, ki bi ga lahko razumeli vsi, ki se soočajo s to težavo. S tem bi bila terapija bolj dostopna, življenja ljudi, obolelih s shizofrenijo, pa lažja.
Ko sem gledala izvrsten videoposnetek o projektu profesorja McGheeja, sta mojo pozornost vzbudili dve besedi: mušica in shizofrenija. Zamislila sem si malo žuželko, ki je prepričana, da je zmaj. Svoja jajčeca polaga v sad tuje civilizacije. V nekem trenutku ji namišljen glas govori, da mora rešiti ljudi pred njimi samimi in jih spremeniti v črve, skrite v varno temo zrele češnje.
Nora podoba ali popolna metafora? V vsakem primeru gre za podobnost med razbrzdano množico drobnih žuželk v ogoljeni krošnji češnje in razburkanega prizadevanja današnje družbe pri iskanju izgubljenih vrednot, raztresenih po globalni galaksiji.
Pa začnimo pri Konfuciju.
V ponedeljek bodo Kitajci praznovali 2566. rojstni dan velikega modrijana. Znova so prepričani, da jih z njim povezujejo abstraktni geni humanizma, razsvetljenstva in medčloveškega sočutja. Istega dne bo kitajski predsednik Xi Jinping govoril pred Generalno skupščino Združenih narodov. Povsem verjetno je, da bo jedro njegovega govora na sedežu svetovne organizacije kratka lekcija o identiteti azijske sile kot starodavne civilizacije in razmeroma mlade republike, ki stoji na pravi strani zgodovine. Povsem gotovo je, da bo nastopil s superiornostjo voditelja nacije, ki že več kot poltretje tisočletje ohranja temelje svojih vrednot. Malokdo bo opazil, da vse to izreka človek, ki je odrasel v šolah Mao Zedonga, ki so imele Konfucija za največjega sovražnika preobrazbe Kitajske iz stare civilizacije v moderno nacijo.
Kontinuiteta je čudovit pojav. Velike prekinitve, ki jo prekinejo, so podobne divjemu plesu sadne mušice. Vrti se v krogu in se preobrne na hrbet. Funkcionalnost kril zanika zgolj zato, da bi še bolj trdno potrdila svojo voljo in namero, da poišče češnjo, v katero bi odložila naslednjo generacijo. Samec izvaja pred samico obred dvorjenja, z nožicama boža njeno glavo in »bere« njene feromone (hormoni s »kemičnimi sporočili«, ki so namenjeni komunikaciji znotraj iste živalske vrste). Če pa ga samica zavrne, kar lahko stori zelo agresivno, si mora zapomniti, da vsaj nekaj ur ne bo nič s parjenjem. Pozabljivost je lahko zanj usodna.
Skupina znanstvenikov z medicinske šole v Pensilvaniji je preučevala okvare v samčevem spominu. Iskali so odgovore na vprašanja, povezana z alzheimerjevo boleznijo. Katera mutacija povzroči »luknje« v spominu in kateri gen je kriv za to? V središču pozornosti so bile spet genske podobnosti med človekom in mušicami, ki pa se jih spomnimo takrat, ko si poskušamo neuspešno priklicati v spomin Konfucijeve izreke in se sprašujemo, ali se je naših superiornih možganov dotaknil prst surove demence.
A pojdimo nazaj na misleca in njegov rojstni dan.
Na poti do statusa velesile je kitajska Komunistična partija že davno dojela, da mora obnoviti tisti del nacionalne identitete, ki ga je poskušala še ne tako daleč nazaj uničiti. Potrebno je bilo samo to, da državni in partijski voditelj Xi Jinping vzpostavi doktrino »kitajskih sanj«. Učbeniki za novo šolsko leto so popravljeni tako, da so lekcije o tradicionalni kulturi in klasični književnosti v središču pozornosti. Klasična besedila so spet vključena v obvezno gradivo za pripravo na sprejemni izpit za fakulteto. Ustanavljajo tudi konfucijanske vrtce za najmlajše. Njihovi starši, ki v šolskem programu niso imeli Konfucijeve modrosti, lahko nadoknadijo zamujeno in s tem premostijo prekinjeno kontinuiteto večtisočletne civilizacije. Kot da bi hoteli vzpostaviti ravnotežje z vplivi Zahoda, ki so formirali njih same, obenem pa premostiti vseh 2566 let z ravno črto, ki naj bi nadomestila praznino, ustvarjeno tako z ideologijo kakor tudi s postideološko stvarnostjo, ki je ne samo brez tradicije, ampak tudi brez splošnih vrednot.
Tako na primer vpisujejo otroke v konfucijanske vrtce mame, ki nimajo časa, da bi se ukvarjale z njihovo vzgojo. Kdo ve, kako se bosta v malih glavah spojila nauka o tem, da je družina najpomembnejša celica družbe in da je treba brezpogojno spoštovati starše, pa četudi jih komajda vidijo, ko se preutrujeni in zlovoljni vrnejo z dela domov.
Po vsem tem se zdi, da se pravzaprav tudi kitajska družba, tako kot večina zahodnih, vrača h kulturni genetiki ter poskuša v svojem kolektivnem bitju in miselnosti prepoznati nekakšno nasledstvo. Kakor da je že samo dejstvo, da Konfucij izvira iz njihovega ozemlja, dovolj, da v njenem krvnem obtoku, živčnem sistemu in možganskih celicah upoštevajo njegov kodeks vrednot.
S tem se kitajska družba, pa tudi evropska, obnaša shizofreno. Njene mentalne funkcije so razpadle, doživlja kulturološke halucinacije, sliši glasove iz vesolja in si trmasto domišlja, da se ni nič zgodilo v času, ko je Mao (Xi Jinping je njegov najbolj predani ideološki naslednik) požigal dela klasične književnosti, preganjal starodavno filozofijo in skliceval partijske sestanke, na katerih so javno kritizirali vse Konfucijeve misli. Tako kot sadna mušica se je tudi Kitajska zgolj preobrnila na hrbet, uničila funkcionalnost kril, se nekajkrat zavrtela v krogu in nato instinktivno odložila novo generacijo v gnilo češnjo. S tem je zagotovila kontinuiteto, pri tem pa zanemarila vse prelome, ki so v enem samem stoletju prav to kontinuiteto že večkrat postavili pod vprašaj.
Ne morem se upreti temu, da me oživljanje konfucijanstva na Kitajskem ne bi spominjalo na krepitev krščanstva v Evropi. Po vsem tem se mi zdi, da se družbe na Zahodu in Vzhodu k svojim kulturnim »genom« vračajo takrat, ko od njih ostane samo prazna lupina, polna grobih negacij vseh vrednot, za katere smo prepričani, da nas določajo. Ali ne bi bilo v takem primeru bolj koristno in tudi pametneje, da bi preučevali sadno mušico, ki nam je po rodu bliže kakor stari modrijani in odrešeniki?
Zdi se, da je klic v sili, poslan v smer lastne tradicije, kompulzivna naloga 21. stoletja. Toda če se že lotevamo tega, zakaj si ne bi priklicali v spomin skupnih genov, ki povezujejo Kitajce in Evropejce? Tistih genov, ki so v tradiciji humanizma in razsvetljenstva?
Konfucijanci so učili: »Yi ren wei ben.« (»Človek je na prvem mestu.«) Pa preskočimo humaniste 18. in 19. stoletja in si oglejmo, koliko podobnosti ima s Konfucijevim naukom alternativnih deset zapovedi britanskega evolucijskega biologa Richarda Dawkinsa: »Ne stori drugemu, kar ne želiš, da drugi stori tebi. Prizadevaj si, da ne povzročaš zla. Do drugih ljudi, živih bitij in vsega sveta se obnašaj ljubeznivo, iskreno, zaupljivo in spoštljivo. Ne zakrivaj si oči pred zlom in ne umakni se, ko je treba, da se izkaže pravica. Živi z občutkom veselja in čudenja. Nenehno si prizadevaj, da se naučiš kaj novega. Vedno prevprašuj vse stvari, svoje ideje pa vedno podkrepi z dejstvi. Vedno spoštuj pravico drugih, da se s tabo ne strinjajo. Imej neodvisno mišljenje, ki temelji na razumu in izkušnjah. Vedno postavi vse pod vprašaj.«
Pod vsako »zapoved« bi se lahko podpisal tudi Konfucij.
Če bi kitajskega modrijana preselili na tla današnje Evrope, bi mogoče spregovoril z besedami nekega drugega Britanca (ki je pravzaprav živel v Ameriki), Christopherja Hitchensa: »Ne pogoltni svojih moralnih načel kot tableto.« Da bi bil človek, se moraš ukvarjati s sabo, bi ga dopolnil Konfucij. Negovati je treba svojo plemenito stran in zatirati svoje zle instinkte. Biti človek je namreč velika naloga, ki je sadna mušica ne bi zmogla nikoli izpolniti. Mogoče že zato, ker biti človek pomeni v drugem najprej videti človeka, brez rasnih in verskih označb ter brez strahu pred njegovo drugačnostjo. Konec koncev le nismo mušice, nimamo kril. Poleg tega mi preučujemo mušice in ne one nas. Vsaj za zdaj, kolikor nam je znano.
