Tiskane izdaje
Škandal (beseda etimološko pomeni predmet, ki povzroči ropot) je privlačen javni dogodek, ki se mu z veseljem posvetimo, če z njim nimamo nič. Izbruhne tam in tedaj, ko se preveč neposredno stakneta vzvišeno in profano. Najbolj je svoj dražljivi sloves utrdil v meščanski kulturi 19. stoletja, a še zmeraj je hvaležna forma zgražanja.
Na začetku meseca je prispela vest, da je predstava Naše nasilje in vaše nasilje, nova (ko)produkcija Slovenskega mladinskega gledališča (SMG), na Poljskem povzročila velik škandal. Na Festivalu novih dramaturgij v mestu Bydgoszcz je poslanka poljske vladajoče desničarske stranke Anna Sobecka gostujočo predstavo ovadila policiji zaradi »žaljenja verskih čustev in poljskih nacionalnih simbolov«, regionalne oblasti pa so, kakor se v takšnih primerih skoraj vedno zgodi, začele problematizirati upravičenost financiranja festivala.
Poslanka je direktorju tamkajšnjega gledališča ogorčeno zapisala: »To, kar bi morala biti režiserjeva interpretacija na temo fašizma, ni bila nikakršna umetnost, ampak vulgarna predstava, s katero je avtor užalil na milijone Poljakov in katolikov. […] Najstrašnejši trenutek je prizor, v katerem se gola muslimanka dotika svojih intimnih predelov in od tam izvleče poljsko zastavo […], potem pa se režiser norčuje še iz Kristusove smrti, in igralec, ki igra Jezusa, posili dekle, ki igra Arabko.« – Prepisujem iz informacijskega gradiva SMG po dogodku.
Nedvomno se sliši grozno. A to ni vse, je le največji ropot (doslej), povezan s to predstavo. Naše nasilje in vaše nasilje so si pred tem ogledali že na Dunajskih slavnostnih tednih (maja), na Kunstfestu v Weimarju (avgusta), v berlinskem gledališču HAU Hebbel um Ufer (konec septembra). Že dogovorjeno gostovanje v Zürichu so morali odpovedati, tudi na sarajevskem festivalu minuli konec tedna ni šlo brez zapletov.
Samo bog ve, na Hrvaškem še prav posebej, kaj se bo zgodilo s predstavo na Reki (novembra), ki jo katoliški krogi že čakajo na nož; tamkajšnje narodno gledališče je namreč prav tako koproducent. Veliko prahu je dvignila že na Dunaju, nekatere tiskane kritike so bile uničujoče, na primer: gre za »idiotsko predstavo«, ki »ne obogati, temveč zelo razjezi«, ki »ima vonj po amaterskem šolskem gledališkem krožku«, besedilo je bilo ocenjeno kot »protizahodno in neliberalno od a do ž«. Skratka, »tako plehkega, nesmiselnega in tako provokativnega niča na tem festivalu še nismo videli« – vse to in še več slabega so zapisali kritiki.
Če k temu prištejemo še tisto »najstrašnejše«, kar je videla poljska poslanka, so obrisi škandala menda dovolj jasni. V njem lahko prepoznamo odrsko pošast, ki je v tem primeru slovenski proizvod. Kajti ne glede na to, da gre za mednarodno koprodukcijo (izvirni producent je omenjeno berlinsko gledališče), je to vendarle predvsem slovenska predstava, ki je zrasla iz nekajletnega sodelovanja SMG s hrvaškim režiserjem Oliverjem Frljićem.
Zaradi uspeha prejšnjih predstav, zlasti Preklet naj bo izdajalec svoje domovine (prav tako v produkciji SMG, 2010), v kateri tematizira krivdo za razpad Jugoslavije, ga zahodni mediji označujejo za balkanskega enfant terrible. Tega »otroka« imajo najbolj v želodcu v njegovi rodni Hrvaški, kjer velja za »komunističnega provokatorja«, ki bi ga bilo treba prepovedati v vsaki »katoliški deželi«.
Ko je bil do aprila letos intendant reškega narodnega gledališča, so mu nacionalisti grenili življenje z anonimnimi grožnjami. Drobna zunanja zanimivost, ki se zdi kot nagajiva igra usode, je, da je Frljić štiridesetletnik z blagim deškim obrazom, prav nič divjaško kosmatega, nelagodje ali strah zbujajočega ni na njem.
Zato pa je kot avtor toliko bolj politično profiliran, pravzaprav izklesan. Politični teater ima v Evropi bogato tradicijo, začel se je z zgodovinskimi avantgardami na začetku prejšnjega stoletja, doživel velik teoretični in praktični pospešek pri Bertoltu Brechtu in se po vojni nadaljeval z nekaterimi levo usmerjenimi gospodarji gledaliških odrov.
Tudi jugoslovanski in posebej slovenski teater je premogel močno politično poanto, najmočnejšo z Dušanom Jovanovićem in Ljubišo Ristićem. Slednji danes Frljića (zaradi njegovega Kompleksa Ristić, lanske predstave SMG) živega videti ne more; a nič hudega, takšna so pač pota nesalonskih revolucionarjev.
In Frljić je zagotovo eden najradikalnejših med njimi. Nabor njegovih predstav, s katerimi koplje po hrvaških, srbskih in slovenskih ranah (na primer atentat na Zorana Đinđića, smrt srbske deklice Aleksandre Zec v Zagrebu, slovenski izbrisani v predstavi 25.671 kranjskega gledališča; tukaj seveda ne moremo naštevati vsega), kaže, da je med tistimi ustvarjalci, ki hočejo z neprizanesljivim etičnim vrtanjem doseči javno katarzo.
Razumljivo, da je takšen človek hitro nevšečen, rojen za nacionalnega in državnega sovražnika. A dokler je rovaril le po nasadih zla in grobovih bivše Jugoslavije, je bil Evropi ljub. Nekaj povsem drugega je lotiti se same Evrope, njene kolonialne preteklosti, krivde za emigrantske eksoduse in neoliberalnega gospostva. In o tem skuša govoriti predstava Naše nasilje in vaše nasilje.
Ni čudno, da se je med očitki, ki označujejo predstavo za plakativno, torej simplifikatorsko in površno, po premieri v Weimarju pojavil tudi takle ironično zanikovalski zapis: »Gre jim [ustvarjalcem predstave] le za obračun z zlagano Evropo. In seveda z nami, hinavskimi Evropejci, ki si sploh upamo priti v gledališče, medtem ko ljudje po svetu umirajo za naše blagostanje, za naš gledališki luksuz. Takšno visoko moralno, a povsem prazno pridigo namreč poslušamo v tem smešno kratkem večeru, kot da bi bilo žrtev manj, če ne bi šli v gledališče.« (Michael Laages)
A Frljićevo početje nedvomno ima svojo notranjo logiko, čeprav se ta razodeva »plakativno«. Namreč, kako učinkovito presekati začarani krog strukturnega nasilja, ki ga poraja kapitalizem? Kako – če kot gledališčniki že uprizarjamo svet – izstopiti iz sodobnega teatra, ki tudi v postdramskih različicah »nezavedno« sodeluje pri izvajanju zahodnega družbenega konsenza, ki poganja globalizacijo, razslojevanje, revščino, ekološko grožnjo in emigracije?
To je Frljićevo temeljno avtorsko vprašanje. In odgovor: nič drugače kot z radikalnim prikazovanjem simbolov tega uničujočega početja. Simbolov, od katerih je bilo mogoče pričakovati, da bodo ugonobili že tako in tako plitko toleranco naslovnikov, kakršna je na primer omenjena poslanka in očitno še marsikdo. Simbolov, ki imajo zelo malo možnosti, da ne bi bili v desno razpoloženi Evropi sprejeti kot škandal.
Plakativnost je torej strategija angažiranega načrta, ki si prizadeva, če že ne za mobilizacijski, vsaj za streznitveni učinek na gledalca. Prav takšno nalogo ima napadanje in »zmerjanje« občinstva, provokativna metoda, ki naj deluje v popolnoma nasprotno smer kot na primer vulgarna godlja resničnostnih šovov.
Seveda se zastavlja vprašanje, ali ni za prosvetljeno občinstvo takšen pridigarsko agresivni nagovor – za katerega celo plača vstopnino! – preveč podcenjujoč, toda vedno bolj konservativna, nacionalistična, introvertirana Evropa potrebuje prav takšno doktrino škandala. Navsezadnje ima družbena nemoč na voljo vsaj desperadično, »obupano« formo umetnosti.
Tako nekako očitno razmišlja in deluje Frljić, pri čemer je elitistično vihanje evropskega nosu nekaj, kar ga verjetno samo krepi. – Seveda je njegova predstava na omenjenih odrih doživela tudi odobravanje in ploskanje, a v naravi škandala je, da se pač vedno zrine v ospredje.
No, ta »škandal« smo naposled, predsinočnjim, videli tudi pri nas. Jasno, tokrat smo gledali slovensko zastavo! Preživeli in tudi ploskali. Vtis sem imel, da predvsem razumevajoče. Ker gre za nekoliko jezno, a nedolžno učno uro o Arabcih in Evropejcih, o muslimanih in kristjanih, o zgodovinskih razlogih za konfliktnost in zlasti za poduk o neprimernih oblikah integracije, o nasilni asimilaciji.
Naše nasilje in vaše nasilje je nazoren edukacijski pripomoček za informiranje in ozaveščanje manj poučenih ali na poseben način trdoglavih Evropejcev; uporablja močne simbole, a stilistično prirejene za rahločutnejše gledalce. Edino, kar je v tej iskreno ogorčeni predstavi, ki najbrž nikoli ne bo dosegla ciljne publike, škandalozno, je to, da je v njej mogoče videti škandal. A takšna je očitno nova, ne samo desna Evropa.
