Tiskane izdaje
Nekaj mesecev pred smrtjo aprila letos je Günter Grass dejal, da se je tretja svetovna vojna začela. Rekel je takole: »Smo v tretji svetovni vojni, katere začetka ne moremo natančno opredeliti, o tem bodo razpravljali zgodovinarji v prihodnosti. To je proces, ki poteka potihem in postopno, ki se razteza od enih do drugih bojišč, med seboj oddaljenih, in vendar sta pri vseh očitna nemoč politike in moč gospodarstva, ki je prevzelo prvenstvo.
Včasih ne bi nikomur padlo na pamet, da ima na primer konflikt z Rusijo okrog Ukrajine povezavo z dogajanjem v Siriji. A povezava obstaja zaradi vsesplošne nemoči politike, da bi probleme reševala s pogajanji. Če je nafta, se napada, če nafte ni, se ne napada ... Prek interneta je mogoče blokirati sisteme in voditi ekonomske vojne. To poteka vzporedno s klasičnimi vojnimi konflikti, kakršnim smo priče v Ukrajini, Siriji in drugod.«
Grass je bil aktivni državljan, kot se temu reče, nenehno je nastopal v javnosti, a ni pripovedoval o tem, kako piše, temveč je nastavljal ogledalo politiki v Nemčiji in svetu. Ni govoril tjavendan, čeprav so mu pripisovali starostno zmedenost, ko je na primer kritiziral Izrael. Grass tudi ni bil eden od ponesrečeno izbranih nobelovcev. Njegov Pločevinasti boben je izstopajoče klasično delo. Ne nazadnje je tudi sam sodeloval v drugi svetovni vojni.
Besede pisateljev njegovega formata in senzibilnosti so se nemalokdaj pokazale za preroške, sploh ne samo Orwellove. Kljub temu so Grassovo govorjenje o tretji svetovni vojni le redki jemali resno. Ljudje imamo bolj ali manj razvit šesti čut za zaznavanje marsičesa, nikakor pa ne za apokaliptične katastrofe. Tudi znamenj začetka prve in druge svetovne vojne sodobniki niso prepoznali. In tudi če še vedno drži Clausewitzeva teza, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, potem ta resnično že nekaj časa poteka.
O tretji svetovni vojni, ki da se je delno že začela, je takrat kot Grass govoril le še papež Frančišek. Te dni o njej govorijo že mnogi, čeprav se nam, tako kot sodobnikom prve in druge, zdi, da se vojne dogajajo daleč od nas in lokalno ter da ne bodo prestopile meja.
Če se ozremo po današnjem svetu, je vtis, da mir, posebej za politike, ni normalno stanje stvari, ampak le prehodno obdobje med eno in drugo vojno. Politiki ta čas veliko govorijo o vojaških intervencijah, ki da so nujne za vzpostavitev miru, ali pa vsaj o hladnem orožju, kot so britvice na žičnatih ograjah.
Oglašajo se tudi mirovniški aktivisti, vendar njihove besede ne vzbujajo pozornosti medijev. Vedno je bilo tako. Mirovniki so le redko v zgodovini postali kultne osebnosti, tudi spomenikov jim niso postavljali. Spomeniki so praviloma posvečeni vojščakom in vojskovodjem, velikim bitkam, redko miru. Spomin na tiste, ki so delali v prid miru, je medel ali ga sploh ni.
Obstaja pa svetla izjema. Ohranil se je spomin na dogodek, ki se je zgodil natanko na današnji dan, 24. decembra pred 101 letom. Zgodba o premirju na predbožični večer leta 1914, pet mesecev po začetku prve svetovne vojne, je ena najbolj ganljivih, morda bi lahko spremenila potek zgodovine, če ... Najbrž jo marsikdo od bralcev pozna, a treba jo je ohranjati v spominu.
Za božič leta 1914 je bilo manj razlogov za slavje kot kdaj prej. Sinovi, možje in prijatelji, tudi slovenski, so bili tisti dan na bojiščih, časopisi so pisali, da takšnega božiča svet še ni videl. Po deževni jeseni je nastopila ostra zima, vojaki so se decembra bojevali na Poljskem, Karpatih in Balkanu, posebej krvavo pa je bilo na zahodnem bojišču, v Flandriji. Tu so bile pred božičem zadnje bitke zgodaj zjutraj. Popoldne je začel naletavati sneg in vojaki so sedeli v svojih rovih ter čakali na krvavo reprizo.
Navajeni so bili napada za napadom, granate za granato. Rovi so padali po nekajkrat na dan iz nemških v Antantine roke in obratno. Tako tudi na tisto predbožično jutro. Zvečer je bojišče prekrila grozljiva tišina. Napetost je naraščala. Nenadoma je bila iz nemških rovov zaslišati tiho prepevanje Svete noči. Pritegnili so jim Britanci v svojih rovih, v angleščini.
Med rovi je bilo vsega sto metrov razdalje. Naslednji dan so se vojaki spontano srečali na nikogaršnji zemlji med enimi in drugimi rovi, si kazali družinske fotografije, izmenjavali alkohol, konzerve s hrano, skupaj pokopali mrtve in na koncu odigrali nogometno tekmo. Premirje, ki se je razširilo na vso zahodno fronto, je trajalo do naslednjega dne, ko so jim poveljniki in politiki ukazali nadaljevanje spopadov. Vojaki so se poslovili, umaknili v svoje rove ter napadali eni druge. In umirali.
Božično premirje se je ponovilo leta 1915, spet na zahodni fronti med Nemci in Francozi, ter leta 1916 na vzhodni fronti. A vojaki si niso želeli miru samo za božič, takrat so si ga drznili vzeti. Ta kratkotrajna premirja niso posebej opevana, kakor na primer tudi ne upor francoskih vojakov spomladi 1917. Več sto tisoč se jih je uprlo po krvavem spopadu z Nemci, ko je v samo nekaj dneh umrlo 30 tisoč tovarišev, ranjenih jih je bilo 100 tisoč. Takih dogodkov se zgodovina sramuje, o tem bodo arhiv odprli šele naslednje leto ob stoletnici.
Ob tem jubileju ne predvidevajo nobenih slovesnosti, kakor tudi ne ob stoletnici objemanja in plesa mešanih parov, nemških in ruskih vojakov, v snegu na nikogaršnji zemlji ob veseli novici, da je carska Rusija padla pod težo velikanskih vojaških izgub. Prijateljevanje vojnih sovražnikov, Rusov in Nemcev, se je nadaljevalo še naslednje mesece, ko so oblast v Rusiji prevzeli boljševiki. Ruski dezerterji, kakih milijon, so pomembno vplivali na konec vojskovanja na vzhodni fronti, medtem ko so se na zahodni fronti še precej časa spopadali. Spomenik bi si zaslužilo tudi več sto tisoč nemških mož, ki so se v zadnjih mesecih velike vojne poskrili, da jim ne bi bilo treba na fronto.
Poveljniki so se z vojaškimi sodišči, premeščanjem enot in na druge načine trudili, da ne bi prihajalo do prijateljevanja med sovražnimi vojskami, kajti največji sovražnik je bil ravno ta občasni mir, ki je grozil, da se bo razširil na vsa bojišča. Če bi se premirje razširilo, bi bila zgodovina drugačna, kot jo poznamo.
Božič pa ni bil poseben dan samo za izčrpane in nesrečne vojake. Nihče ne more z gotovostjo reči, kdaj se je rodil Jezus. Ker je človek duhovno bitje, je potreboval dan, ko se bo spominjal morda najmočnejšega dogodka v zgodovini. Oživljanje spomina nanj se je začelo s politično odločitvijo nadaljevanja slavljenja mnogih poganskih božanstev v času zimskega solsticija. Politično se je skozi vso zgodovino to slavljenje nadaljevalo, vladarji so v tem času podpisovali premirja, spuščali zapornike na prostost, oproščali dolgove, slovesno odpirali javna dela.
Za letošnji božič ni zaznati kolektivne globalne slabe vesti niti slabe vesti politikov. Celo ne zaradi eksodusa »nevernikov«, tudi kristjanov, iz njihove pradomovine na Bližnjem vzhodu. Ameriška intervencija je ogrozila krščanstvo v njegovi zibelki. Pri vsem tem sodelujejo korporacijske elite pod varno zaščito političnih. Vseeno je, kateri datum bodo zgodovinarji označili za začetek tretje svetovne vojne – ali bo to 11. september 2001 ali kateri od teh dni. Boj za prevlado in naravne vire se je začel že zdavnaj pred letom 2001. Na tej poti so ljudje zgolj kolateralna škoda.
Ob vsej konfliktni situaciji v svetu gre tudi za ostanke prve in druge svetovne vojne. Sporočila, misli in prepričanja potujejo skozi čas. Vsaka vojna je modifikacija prejšnjih vojn, v vsaki novi vojni se spreminjajo le cilji, struktura in oblike, medtem ko so žrtve vedno iste. V imenu demokracije in prava cveti industrija vojskovanja, kar v resnici nima nič opraviti z demokracijo. Še v stari Grčiji je veljal zakon, ki je ščitil demokracijo: »Tistega, ki ogroža demokracijo, ima vsak pravico ubiti. Imuniteta države je tako zagotovljena.« Ta zakon je seveda veljal tudi za tiste, ki so v imenu demokracije poskušali povzročiti zlo.
Ali ni čas za javno obtožbo tistih politik, ki so pripeljale v vrel kotel konfliktov? Kako to, da so ljudje tako brezbrižni do tega, da bomo vsi poraženci, vključno s tistimi, ki mislijo, da bodo profitirali s konflikti, na koncu pa tudi sami postali del kolateralne škode?
Kult smrti obstaja, odkar obstaja človek, vendar je bil v glavnem usmerjen k temu, da bi se prikupili bogovom smrti in uničenja ter tako rešili neko človeško skupnost. Da bi v prastarih časih slavili destruktivno stran človeštva kot vrlino? To pa res ne.
Je torej to, kar se dogaja zdaj, svetovna vojna? Široka definicija tega konflikta pravi, da gre za spopad med velikim številom najmočnejših in po prebivalstvu najštevilčnejših držav na svetu, ki poteka po ozemljih več držav na več celinah, z bitkami na več različnih bojiščih.
Če v tej definiciji prepoznate današnjo situacijo, odgovor ni težaven. V pomoč pa še tale podatek: v povprečju se vsakih 40 minut nekje na svetu zgodi teroristični napad. In še enkrat: v Evropi sta se začeli in končali dve najhujši vojni. Morda so na potezi prav izkušeni Evropejci.
