Pomisleki: Vojna nima ženskega obraza

Obstaja knjiga, ki jo čitaš zelo dolgo, ker zgodbe v njej fizično bolijo, zato lahko prebereš le nekaj strani na dan. Nikoli zvečer. Napisala jo je beloruska nobelovka Svetlana Aleksijevič, njen naslov je Vojna nima ženskega obraza (The Unwomanly Face of War). Aleksijevičeva je novinarka, posluša izpovedi ljudi, ki so preživeli pokole in tragedije, ter jih potem zbere v knjige, ki imajo vedno posebno fragmentirano obliko. Kar ni čudno, saj se zdi, da so te zgodbe sestavljene iz glasov. Bralec se počuti, kot da skupaj s pripovedovalci sedi za dolgo mizo in, tako kot Svetlana, posluša najbolj strašna in iskrena pričevanja, recimo tistih, ki so čisto od blizu doživeli jedrsko nesrečo v Černobilu (Černobilska molitev), ali sovjetske vojake, ki so videli pekel, ko so se borili v Afganistanu (Fantje v cinkovih krstah).

Knjiga Vojna nima ženskega obraza, ki govori o ženskah, ki so se med drugo svetovno vojno borile na strani Rdeče armade, bilo jih je več kot milijon, je njena najbolj strašna. Prvenec. V ruščini je izšla že leta 1985, a so jo takrat cenzorji precej sčrtali, saj se jim je zdelo, da svetlobe velike zmage nad fašizmom ne smejo zasenčiti banalne ženske zgodbe. Šele pred časom je delo izšlo v originalni verziji.

Druga svetovna vojna je bila del avtoričinega otroštva, rodila se je leta 1948, in veliko njenih sorodnikov so pobili Nemci, nekatere so žive zažgali. Pri njih doma so se vedno pogovarjali o smrti. V vasi, kjer je odraščala, so živele samo vdove, redko kdaj je slišala moški glas. Zapustila je šolo, da bi lahko postala novinarka, ki lovi žalostne zgodbe in travme.

Če bi živela v času Tolstoja in Dostojevskega, je dejala v nekem intervjuju, bi najbrž pisala romane, a zdaj se stvari tako hitro dogajajo, da je morala odkriti drugačno obliko pisanja, zato se ni zaprla v sobo, ampak je šla med ljudi, in ni bila le poslušalka, temveč tudi spovednica, zaupnica in prijateljica.

Knjiga je nastajala sedem let. Obiskala je več kot sto žensk, ki so bile med vojno bolničarke, ostrostrelke, tankistke, pilotke in topničarke, ki so z neba klatile nemška letala. Ko je prišel mir, so se spremenile v računovodkinje, kuharice, vodičke v muzeju, učiteljice. »Ne pišem zgodovine vojne, ampak zgodovino čustev, in sem zgodovinarka duše,« pravi v knjigi.

Ko je prišla k tem ženskam na obisk, je ure in ure sedela v neznanih stanovanjih. Najprej so se pogovarjale o receptih, hrani, oblekah, kazale so ji fotografije vnukov. Čakala je, da so same začele govoriti o najbolj žalostnih rečeh. Mnogokrat so začele na koncu. Ko je bilo vojne konec, jih je veliko ostalo brez vsega, domovi so bili uničeni, otroci, ki so jih pustile pri sorodnikih, so jih pozabili, možje jih niso več ljubili, saj niso več bile nežne mlade lepotice z dolgimi kitami, ki so jih poznali nekoč. Nekatere se niso želele spominjati; rekle so, da so vse pozabile, saj je bilo v času vojne njihovo telo mrtvo, nič ženskega ni več bilo v njem, nobenih želja, strasti, lepote. Velika večina je osivela že prvi mesec na fronti. Ženske zgodbe o vojni redko govorijo o zmagovalcih in poražencih, ženska vojna ima svoje barve, vonje, svetlobo, svoja občutja.

Ko so končno začele govoriti, so bile mnogokrat celo same presenečene nad tem, kar so doživele.

Nekoč so v gozdu Nemci obkolili skupino partizanov in partizank, ki so se skrili v močvirje. Tam so več dni stali do vratu v vodi. Med njimi je bila mlada partizanka, ki je pred kratkim rodila. Dojenček, ki ga je držala v naročju, je bil lačen in je ves čas jokal. Nemci so bili blizu, slišali so pse, ki so lajali, otroški jok bi jih lahko izdal. Trideset ljudi je nepremično strmelo v mamo, ki je vedela, kaj mora storiti. Jokajočega otroka je potopila in ga dolgo držala pod vodo. Zavladala je tišina. Nemci so šli mimo. Po tistem si mame dolgo nihče ni upal pogledati.

Govorile so ji, da navaden človek potrebuje le tri dni vojne, da se spremeni v vojaka. Kako težko je ubiti prvič in kako lažje je drugič. Govorile so ji o amputiranih nogah, o strelih v nemški tilnik, o tem, kako v najbolj nevarnih situacijah strah postane tekoč kot voda in izgine, o mrtvih konjih, o materah, ki so se obesile, ker niso imele s čim hraniti otrok, in o otrocih, ki so vlekli mamino truplo za krilo in ji še kar naprej govorili, da so lačni, o mladih rdečearmejcih, ki so pred Berlinom posiljevali Nemke in jih je bilo potem sram pred soborkami.

Zdravniki so mladi bolničarki povedali, da vojak, ki mu je previjala rane, ne bo preživel noči. Hudo ji je bilo zanj, zato ga je vprašala, ali lahko kaj stori zanj. Nenadoma se je nasmehnil in ji rekel: »Prosim, odpni si plašč in mi pokaži prsi, že tako dolgo nisem videl svoje žene.« Prestrašila se je, ni vedela, kaj naj stori, noben moški je nikoli ni niti poljubil. Zbežala je stran. Ko se je vrnila, je bil komandant mrtev. Na obrazu je imel še vedno tisti nežni nasmešek.

Mnoge so se spomnile podgan. Včasih so zgodaj zjutraj napolnile ulice. Bežale so iz mesta. Na tisoče jih je bilo. Črne, sive ... Ljudje so jih v grozi gledali in se stiskali ob hiše. Zaslutile so smrt. Takoj ko so izginile, se je začelo bombardiranje.

Nekoč je Aleksijevičeva obiskala herojinjo in legendo, najbolj znano sovjetsko ostrostrelko, ki je imela celo steno medalj. Pričakala sta jo skupaj z možem, ki je bil prav tako na fronti. Spoznala sta se v blatnih vojaških jarkih in se poročila. Belo poročno obleko si je sešila iz nemškega padala. Ko so se usedli v jedilnico, je mož ženo takoj poslal v kuhinjo, naj skuha čaj. Ko je voda vrela in se je vrnila, jo je spet poslal nazaj, češ da naj postreže jagode. Ko so bile rdeče jagode na mizi, je pogledal ženo in ji rekel: »Zdaj pa povej tako, kot sem te naučil, brez solza in drugih ženskih neumnosti.« To se je zgodilo večkrat in več kot le v enem domu. Aleksijevičeva je vedela, da po tem, ko odide, te ženske veliko jokajo in jemljejo tablete za živce.

To je knjiga o ženskah, ki so preživele najbolj strašen moški svet. In vendar po tem, ko je bila vojna končana, niso mogle nikomur govoriti o stvareh, ki so jih videle in doživele. Če jih ne bi povedale Aleksijevičevi, bi za vedno ostale v njihovih telesih. Ženske v vojni so paralelni svet, pisateljica pravi, da tudi zato, ker v vojni ne vidijo le trpljenja ljudi, ampak tudi dreves, konjev, zemlje in ptic. Vojna je drugačna od ženske.

Čez nekaj dni bo osmi marec. Spet bomo imeli veliko besed o ženskih pravicah, o brezposelnih, ki ne morejo plačevati položnic, o delavkah, ki morajo z nekaj sto evri preživeti družino.

Svet je preplavil tudi val novega feminizma, gibanja, kot je #metoo, razkrinkavajo brutalen in mačističen svet Hollywooda, spodbujajo drugi spol, naj se upre in začne počasi spreminjati pravila igre. Konec koncev je v vsej dolgi zgodovini oskarjev nagrado za režijo prejela le ena ženska.

A vseeno si ne morem kaj, da ne bi pomislila, da če so se sufražetke ali feministke v 60. borile za svobodo, del teh sodobnih gibanj – v skladu s politično korektnostjo in samocenzuro, ki klesti po možganskih vijugah sodobnega časa – vodi v nekakšno puritanstvo, ki je še posebej nevarno za umetniško svobodomiselnost. Včasih me spominjajo na zgodbe o tem, da morajo na ameriških univerzah profesorji prej opozoriti študente, ko jim v branje ponudijo na primer Ovidove Metamorfoze, ker bi jih prizori posilstev lahko pretresli. Svetovne klasike morajo opremiti z opozorili za občutljive. Strinjam se z avstrijskim režiserjem Michaelom Hanekejem, da morda danes erotični film režiserja Nagisa Ošime Carstvo čutil iz leta 1976, v katerem so eksplicitne seksualne scene, sploh ne bi mogel biti posnet, saj si ga ne bi upal producirati, ker bi ga označili za mačističnega iztirjenca. Režiser se sprašuje, ali bodo zdaj prizori spolnosti v filmu ali tudi v drugih žanrih umetnosti izpostavljeni cenzuri. Ali bodo spogledovanje in komplimenti med moškimi in žensko nevarni? Nezaželeni? Izjave tistih, ki mislijo drugače, kamenjane?

Osmi marec je praznik svobode. Žal je z njim tako kot s prvim majem – razveselimo se ga le za trenutek, kot takrat, kadar jeseni, ko prvič oblečemo zimski plašč, v njem najdemo nekaj pozabljenih kovancev.