Tiskane izdaje
Populizem je spretno izkoristil nezmožnost tako levice kot desnice – pa tudi EU –, da artikulira in izvede program regulacije svetovne trgovine, migracij, finančne industrije, davčnih oaz in večkrat prevelike vloge multinacionalnih korporacij. Na kratko: sodobni populizem je reakcija na anomalije globalizacije. Ali je ta reakcija ustrezna oz. ali prinaša rešitve za te anomalije, pa je zelo dvomljivo.
Populizem v politiki je aktualna tema. Vendar ne gre le za slog in retoriko, ki poudarja nacionalno identiteto in nasprotuje nadnacionalnim institucijam. Tudi ne za nekakšen odklon od »prave« demokracije. Kakšno koli že imamo mnenje o tem fenomenu (reprezentirajo ga voditelji, kot so Trump v ZDA, dogodki, povezani z izstopom Velike Britanije iz EU, Orban in Kacynski na Poljskem ali izven EU, kot sta Putin v Rusiji in Erdogan v Turčiji), priznati je treba, da je bolj kot kdaj prej odprto vprašanje o mejah globalizacije, svobodne trgovine oz. svobodnega pretoka ljudi, blaga oz. kapitala ter nadnacionalnega povezovanja. Pred letom so v (zahodni) Evropi potekali množični protesti – v glavnem z levim predznakom – proti trgovinskemu sporazumu med ZDA in EU, potem pa se kmalu povzpne na oblast desničar Donald Trump, ki bi vse te sporazume ukinil, novih pa sploh ne bi začel. Vse zaradi škode, ki jo povzročajo ameriškim delavcem in ameriškim nacionalnim interesom.
Neoliberalizem, populizem
Za levico ugotavlja, da je pretežno na strani neoliberalnih elit. Trdi, da so multikulturalizem, inkluzivizem, kozmopolitizem, genderizem, lgbtizem, ksenofilija, islamofilija – »smrt levičarskega političnega jezika«. Levica – tako socialdemokratska kot bolj radikalna – je disfunkcionalna in morda obsojena na izginotje. To je najostrejša ocena vloge levice – in to izpod peresa avtorja, ki se je opredeljeval kot radikalni levičar. Edina alternativa neoliberalističnemu globalnemu gospostvu in demontaži demokracije je povratek k ekonomskemu nacionalizmu, nacionalni suverenosti ter vladavini ljudstva. To pa je program populističnih strank.
Zanimivo je, da je omenjeni avtor (ki je sicer že dalj časa gostujoči profesor na kalifornijski univerzi v ZDA) objavil več podobnih prispevkov, tako v Delu kot v Dnevniku (kjer ima kolumno). V njih izraža podporo Trumpovi izvolitvi, še prej pa se je postavil v bran Victorja Orbana in stranke Kaczynskega na Poljskem. V eni od kolumen analizira predsedniške volitve v Franciji in meni, da bi bila Marine Le Pen še najboljša izbira. Presenetljivo je, da s temi decidiranimi trditvami in analizami ni izzval skoraj nobenega ugovora ali polemike niti med bivšimi somišljeniki niti v širši intelektualni javnosti (spomnim se le ene kolumne v Reporterju na zadnji strani). Sam menim, da Mastnakove analize pomagajo razumeti bistvo populizma in dinamiko prestrukturiranja političnega prostora. Težje pa je sprejeti njegovo poenostavljeno dilemo med neoliberalizmom in populizmom, zlasti pa trditev o neselektivnem zapiranju v nacionalne okvire, vključno z izstopom iz članstva EU.
So pa razlike med Orbanom in Kaczynskim glede odnosa do Putina. Prav tako Poljska in Madžarska zelo verjetno ne bosta izstopili iz EU (kar je bil eden glavnih programskih elementov Le Penove na zadnjih volitvah, ima pa tudi ona kot večina populističnih voditeljev, vključujoč domnevno tudi Trumpa, tesne odnose s Kremljem), saj sta obe odvisni od finančnih sredstev, ki jih dobita s črpanjem strukturnih skladov EU. V mnogih državah pa res prihaja do erozije levice; na Madžarskem in zlasti Poljskem, tudi v Franciji in, kot kaže, na Nizozemskem (pa da omenimo Veliko Britanijo) izgublja pomen.
Zaprtost in odprtost nacionalnih sistemov
Sociološka literatura loči med tremi idealnimi tipi razvoja. Prvi je avtocentrični model na podlagi zaprtosti, drugi avtocentrični model na podlagi odprtosti, tretji pa je odvisno-periferni model. Avtocentričnost pomeni, da socialni ali nacionalni sistem razpolaga z viri in sposobnostjo samoregulacije in sprejemanja ključnih strateških odločitev. S tem se ohranjajo meje in identiteta sistema. Avtocentrični model na podlagi odprtosti je kombinacija endogenih razvojnih dejavnikov in akterjev ter vključenosti v mednarodno okolje in seveda tudi določena odvisnost od tega okolja. Take družbe morajo biti meritokratske, saj morajo aktivirati vse potenciale znanja in razviti kakovostne institucije, da lahko parirajo kompleksnejšemu okolju. Avtocentrični model na podlagi zaprtosti stremi k zmanjšanju odvisnosti od okolja, poudarja nacionalno suverenost in samozadostnost. V sodobnem globaliziranem svetu je seveda tak model nerealističen. Lahko govorimo le o tendenci oziroma o manjši ali večji zaprtosti/odprtosti. Če navežemo na dosedanje razpravljanje, lahko rečemo, da populistična politika tendira k večji zaprtosti oz. k modelu avtocentričnega razvoja na podlagi (relativne) zaprtosti. Tipičen je Trumpov program: naredil bi zid na mehiško-ameriški meji, opustil bi trgovinske sporazume ali druge mednarodne zaveze (zlasti okoljske).
Značilnost tretjega modela – periferno-odvisnega – je, da je preveč odprt do okolja, zunanji interesi diktirajo glavne odločitve, domači akterji izgubijo sposobnost samostojnega delovanja. V skrajnejših primerih gre za t. i. neokolonialno situacijo, v bolj blagi različici pa o tem modelu govorimo, ko domači akterji nimajo prave strategije, da bi tuj kapital ali zunanje politične interese uskladili z nacionalnimi prioritetami. Populistična ideologija izhaja ravno iz občutka, da so njihove države zašle na pot perifernega razvoja in da so izgubili atribute močne države, ki bi se soočala z zunanjimi pritiski. Brexit se je porodil iz teh občutkov. V vzhodnem delu EU se širi mnenje o podrejenosti znotraj EU oziroma izgubi avtocentričnosti, to pa navaja k populizmu in državnemu kapitalizmu.
Volivci povsod pšo svetu čakajo na antikapitalistično revolucijo ali na pojav »velikega moža«. Ali je to že bliže populističnemu vodji? Foto: Reuters
Nekateri družboslovci govorijo o neokolonialnem odnosu vzhodno- in južnoevropskih članic EU v odnosu do jedrnih članic. To je bilo slišati v zvezi z Grčijo. Vplivna skupina v okviru t. i. socialne antropologije tranzicije je še posebej glasna. Ker pa so v tej skupini povečini neomarksisti, niso navdušeni nad nacionalizmom in populizmom. Čakajo na antikapitalistično revolucijo ali na pojav »velikega moža«, kot se je izrazila slovenska antropologija Vesna V. Godina v knjigi Zablode postsocializma. Ali je to že bliže populističnemu vodji?
Viktor Orban je na Madžarskem dobil tako veliko podporo, ker mu je uspelo artikulirati občutke prebivalstva o tem, da je država za časa vladavine levice (bivših komunistov) izgubila atribute suverenosti, da jih je preplavil tuj kapital in da so odvisni od velikih tujih korporacij in velekapitala. Za to naj bi bila kriva tudi EU oz. Bruselj. Sklep je bil, da je treba v tem pogledu uveljaviti nacionalne interese tudi za ceno spora. Z migracijsko krizo se je vse skupaj še poglobilo in nekako združilo višegrajske države. Vendar je na Zahodu podobno. Eden glavnih razlogov za brexit je nadzor nad migracijskimi tokovi, pri čemer je bilo za velik del javnega mnenja sporno tudi priseljevanje iz vzhodnih držav Evropske unije.
Znani češki ekonomist in filozof Tomaš Sedlaček vidi med nacionalno identiteto in odprtostjo oz. globalizmom nepomirljivo nasprotje (glej intervju v Delu, 10. maj 2017). Ali si zaprt nacionalist ali k odprtosti zavezan globalist, vmesne poti ni. Sedlaček omenja, da se Češka ni najbolje odrezala v migrantski krizi, kljub temu pa izraža mnenje, da se bo njegova dežela priključila prvi oz. vodilni skupini v EU. Vendar ne pojasni (tudi prej ni), čeprav je analitik centralne banke, zakaj se Češka brani prevzeti evro. Če bi naredil to analizo, verjetno ne bi več razmišljal v kategorijah ali – ali. Namreč, ne gre le za to državo, temveč se vstopa v evroobmočje otepata tudi Švedska in Danska. To je prav gotovo element zaprtosti oz. uveljavljanja nacionalne suverenosti na rovaš evropeizacije.
Seveda pa niti za Češko niti za omenjeni skandinavski državi ne moremo reči, da so ekonomsko in drugače samozadostne. V svojih rokah želijo ohraniti tudi vzvode monetarne politike. In jim ne gre slabo. Češka je po kupni moči pred leti prehitela Slovenijo, za drugi dve vemo, da spadata v krog najbolj razvitih na svetu. Tega ne poudarjam, da bi jim sledili. Gre le za ugovarjanje Sedlačkovi tezi o izključevalnem odnosu med sistemsko zaprtostjo in odprtostjo. Dejansko tu obstajajo kompromisi in različne kombinacije zaprtosti in odprtosti.
Donald Trump kot sindikalist
Če spremljamo Trumpove javne nastope, lahko ugotovimo, da so mešanica sindikalizma, misijonarstva in robustne simplikacije. Zborovanje v Pensilvaniji konec aprila je bilo zelo povedno in zanimivo tudi z vidika proučevanja ikonografije razporeditve Trumpovih privržencev oz. ožjih povabljencev, ki so tvorili njegovo spremstvo. Opazil sem (najmanj) dva predstavnika delavskega razreda, rudarja. Eden od glavnih poudarkov tega zborovanja je bil v obljubi, da bo nova oblast spet odprla rudnike premoga in omogočila delo 48 tisoč brezposelnim. Kakšne pa bodo okoljske posledice ponovnega delovanja rudnikov in uporabe premoga v energetiki, seveda ni bilo omenjeno. Toda Trump je obljubljal tudi nove zaposlitve v firmah, ki naj bi jih prepričal, naj ne odhajajo v druge države. Kako bo to dosegel, ni jasno. Prav tako bo treba še počakati na načrte o infrastrukturnih projektih.
Eden od poudarkov je bil tudi v tem, da trgovinskega sporazuma med ZDA, Mehiko in Kanado sicer ne more kar ukiniti, se bo pa znova pogajal in dosegel, da se ta sporazum prilagodi nacionalnim interesom. Ena najbolj pogostih besed je bila »re-negotiate«. Kot je dejal eden od komentatorjev, je Trumpova politika v znamenju »briljantne neskladnosti«.
Ko že omenjam zid na ameriško-mehiški meji, mi pride na misel knjiga, ki sta jo napisala ameriški ekonomist Acemoglu in britanski politolog Robinson z naslovom Zakaj državam spodleti (Why Nations Fail?). Knjiga, ki je izšla pred nekaj leti, je postala pravi bestseler. Glavna teza je, da so za uspešen socioekonomski razvoj potrebne kakovostne oziroma inkluzivne institucije v nasprotju z ekstraktivnimi institucijami, ki razvoj zavirajo. V njej je že v prvem poglavju omenjano mesto Nogales v Arizoni, ki je razdeljeno na ameriški in mehiški del. Avtorja dokazujeta, kako je ameriški del mesta primer blaginje, mehiški del – čeprav je mesto v bolj prosperitetnem delu Mehike – pa za ameriškim mestnim območjem še precej zaostaja. Kje so razlogi? Poleg zgodovinske dediščine španske kolonizacije Mehike naj bi bil razlog v tem, da je Mehika do leta 2000 imela enostrankarsko vladavino Institucionalne revolucionarne stranke. Šele po tem letu naj bi dobila demokracijo. Problem, ki se danes postavlja, je, da hoče Trump zgraditi zid, ki bi delil dve demokratični državi. Ali pa se organizirani kriminal – ki ima v določenih delih Mehike prav groteskne razsežnosti – ne ozira na demokratične institucije?
Drugo vprašanje je, kako te delujejo v anomični in klientelistični družbi, kot je mehiška. Kakorkoli, avtorja omenjene knjige podajata zelo shematično in tudi neuporabno teorijo razvoja. Predvsem sta nekritična do situacije v ZDA. Zmaga Donalda Trumpa je tudi posledica premikov v karakterju družbe, ameriška družba izgublja meritokratski značaj in se približuje plutarhični družbi (takšni, kjer vlada peščica superbogatih). To pomeni, da ni samoumevno, da so tam prevladujoče inkluzivne institucije, kar trdita avtorja.
Prihodnost populizma
V zadnjih dvajsetih letih je svet doživel mnogo sprememb v družbeni strukturi in mednarodnih odnosih. Učinki globalizacije so protislovni, za nekatere države, regije ali družbene skupine so blagodejni, za druge negativni. Če ne bi zmagal Trump v ZDA, morda sploh ne bi vedeli, da je v tej državi mogoče dobiti volitve z mobilizacijo poražencev ali nasprotnikov globalizacije. Vsi smo bili prepričani, da so ZDA glavna pobudnica globalizacije, toda izkazalo se je, da ni čisto tako. Vemo – in to pravi tudi Sedlaček –, da je zdaj Kitajska tista, ki je najbolj zainteresirana za nemoten potek proste trgovine in pretok kapitala (kar se je pokazalo tudi na srečanju v Davosu). Toda to ni isto kot odprtost (kakor trdi taisti avtor). Kitajski sicer uspeva upoštevati v določeni meri meritokratske principe, toda ni demokratična družba (tezo o meritokratskem značaju te države zastopa ameriški sinolog Daniel Bell). Ni odprta navznoter.
Evropska unija bi morala biti zainteresirana za večjo regulacijo stihijskih globalizacijskih procesov in se bolj uveljaviti kot globalni akter v smislu avtocentričnega modela na podlagi odprtosti. To ne pomeni nujno trgovinske vojne in grobega protekcionizma, kot si zamišlja Trump. Pomeni pa, da mora biti svetovna trgovina v funkciji trajnostnega razvoja in v znamenju kakovosti potrošnih dobrin ter visokih standardov varnosti in pravic potrošnikov. Tako bi omejili ekscesivni nizkokakovostni konzumerizem in divje razraščanje trgovinskih centrov (tu je Slovenija neoliberalna par exellence in celo prednjači v EU).
Kar zadeva populizem, se ta morda ne bo uveljavil kot dominantna politična opcija, bo pa vztrajal in bo izziv tako za politične grupacije v posameznih državah kot tudi za EU. Mnogi še vedno mislijo, da je populizem rezultat malo zlobnih in demagoških voditeljev. Toda to ni res. Je predvsem izraz in odziv na odtujenost in difuznost, morda tudi hiperkompleksnost sveta, v katerem živimo.
Dr. Frane Adam je sociolog in publicist.
