Tiskane izdaje
Prvič, drugič, tretjič. Prodano! Za 2,5 milijona funtov (dobre tri milijone evrov). Prodaja leta pri avkcijski hiši Christie's na začetku letošnjega julija.
Instalacija nosi naslov Moja postelja in je delo britanske umetnice Tracey Emin (51 let). Nastala je leta 1998 v stanovanju Eminove blizu londonske podzemne postaje Waterloo, in to po zlomu, ki ga je doživela, »ko se je končalo razmerje z nekom, ki sem ga imela zelo rada. Takrat sem bila v postelji štiri dni. Počutila sem se na dnu. Od štirih dni sem kar dva prespala,« pravi enfant terrible sodobne britanske umetnosti.
Prodajalec je bil znani zbiralec umetnin in promotor skupine Young British Artist (YBA) Charles Saatchi – Mojo posteljo, ki je bila v ožjem izboru za Turnerjevo nagrado, je leta 2000 kupil za samo 150.000 funtov (190.000 evrov) –, kupec pa nemški grof Christian Dürckheim - Ketelhodt, podjetnik in zbiralec sodobne umetnosti. Eminovo je rekordna prodaja izstrelila med najdražje živeče vizualne umetnice v vesolju, razvpita postelja pa bo za deset let pristala v eni od galerij Tate v Londonu.
Traceylandija
Tracey Emin se je prijel vzdevek umetnica škandala, njena slava je rasla s količino alkohola, ki ga je spila, in količino besed pofukano, zajebano, ki jih je izrekla v enem stavku.
Spada v generacijo umetnikov, ki so se rodili v šestdesetih in začeli ustvarjati v osemdesetih in devetdesetih letih. Z deli in razstavami so radi šokirali javnost. Razvpiti Damien Hirst, vročekrvna brata Chapman, Chris Ofili, čigar Devico Marijo je nekdanji njujorški župan Rudy Giuliani opisal kot nagravžno ...
Dekle iz letoviškega mesteca Margate, vzhodno od Londona, je vedno znalo poskrbeti za svojo promocijo. »Če bi bila igralka tenisa, bi bila zagotovo med prvih deset na lestvici WTA,« je dejala za časnik Independent.
Do novinarjev in kritikov zna biti prijazna, zna pa tudi dobro popraskati, tako kot njen maček Docket, in dobro ugrizniti, četudi sta ji zgornja sprednja zoba izpadla že v mladosti (zaradi jedilnika v otroštvu, na katerem so bili samo pomarančni sok in piškoti). Čeprav se ministrom ob njej tresejo hlače, je še kako ranljiva. »Pred odprtjem razstave grem ponavadi na nekaj boksarskih treningov, da se pripravim na napad. Tako laže sprejemam udarce. Pa kljub temu boli.«
Ni veliko umetnikov, ki bi spustili druge ljudi v svojo spalnico, med svoje rjuhe, tako kot dela Eminova. Razstavila je svoje erotične risbe in animacijo ženske, ki masturbira (Tisti, ki trpijo ljubezen); posnela je fotografije, na katerih si tlači denar v mednožje (Imam vse); brez sramu je priznala, da si je življenjske izkušnje pridobivala s seksom, ne s potovanji: »Seks je kot zemljepis. Vsakič, ko sem spala s kom, se mi je zdelo, da sem v drugi državi.«
Pisala je kolumne za Independent. Napisala je avtobiografijo Strangeland, v kateri govori o materi Angležinji in očetu ciprskem Turku, bratu dvojčku, odraščanju, seksu, posilstvu, splavu, ki ga je imela pri devetnajstih, fantih, moških, še več o seksu, drugem splavu, otrocih, ki jih nikoli ne bo imela ...
Seks, alkohol in fish'n'chips
Pri trinajstih je pustila šolo. »Tudi ljudje z naglasom, kakšnega imam jaz, lahko imajo zelo visok IQ. Tako visok, da jim pravzaprav ni treba hoditi v šolo.«
In odkrila je seks, alkohol in fish'n'chips. Ne ravno v tem vrstnem redu.
Poletja v Margatu so bila čudovita, ustvarjena za sanjarjenje. In seks. Nekaj, kar si lahko delal in je bilo zastonj. Preprosto: šel si v pub, potem domov, še prej na ribo s krompirčkom, potem mečkanje na plaži, na travi, v parku, celo hotelu, je napisala v pesmi Zakaj nikoli nisem postala plesalka.
Do petnajstega leta je spala z vsemi fanti v Margatu, Margate je postal premajhen zanjo. Potem je nehala spati z njimi in začela plesati in plesati. Okrog nje fantje, s katerimi je spala, ploskali so in skandirali: vlačuga, vlačuga, vlačuga. In je odšla stran, v London. Z dvajset funti v žepu, potovalko in dvema ploščama Davida Bowieja. Zapustila jih je vse: Wayna, Freddyja, Tonyja, Douga, Richarda ...
Nekaj let pozneje je naredila šotor Vsi, s katerimi sem spala 1963–1995 in z njim prvič opozorila nase. Šotor je prelepila z imeni vseh ljudi, s katerimi je seksala. Za drobiž ga je kupil galerist Saatchi, ki zna tudi v malem modrem šotoru za dva videti sikstinsko kapelo. Maja leta 2004 je zgorel v znamenitem požaru v skladišču, kjer so bila spravljena dela nekaj umetnikov gibanja YBA. Tracey Emin je takrat izjavila: »Seveda sem razburjena. Razburjena pa sem tudi zaradi bomb, ki so priletele na svatbo [v Iraku 19. maja tega leta], in zaradi ljudi, ki jih je zasulo blato v Dominikanski republiki.«
Saatchi ji zdaj ponuja dobrih 1,2 milijona evrov, če bi šotor naredila še enkrat. Vendar Eminova je neomajna: Wayne, Freddyje, Tonyje ... je zapustila za vedno.
George Best umetnosti
Tri škatlice cigaret na dan. Glavna jed za kosilo – vodka. Čista, včasih z ledom, včasih brez. Bruhanje. Isti dan še devetkrat. V školjko so ji padli umetni zobje.
Tisto jutro se je zbudila s hudim mačkom. Večer prej je v živo nastopila na Channel 4. Beseda je tekla o Turnerjevih nagrajencih. Tema: Ali je slikarstvo mrtvo? Oblečena je bila v vivienne westwood, zaradi zlomljenega prsta je na desni roki imela opornico, v levi cigareto. Bila je tako pijana, da je komaj govorila. In odšla je sredi oddaje. K svojim prijateljem, je dejala. Pa še mamo da mora poklicati.
Naslednji dan se ni spomnila ničesar. Telefon je neprestano zvonil. Poklicali so jo z Radia 5, ali bi jim dala intervju. Iz galerije Tate so ji sporočili, da jih ni prav nič osramotila. Njena galerija jo je zasula s prošnjami za nastop v pogovornih oddajah. Njena dela so se začela prodajati kot vroče žemljice.
»Sem zdaj George Best v svetu umetnosti? Bil je hudičevo dober nogometaš, svetovnega slovesa. Toda po čem se ga bomo spominjali?« je zapisala v knjigi Strangeland.
Znašla se je v ožjem krogu favoritov za prestižno Turnerjevo nagrado, ki jo podeljujejo britanskim vizualnim umetnikom, mlajšim od petdeset let. Tisto leto jo je dobil režiser Steve McQueen.
Eminova se je morala zadovoljiti zgolj s škandalom v Tatu: dva umetnika sta skakala po njeni postelji, slekla sta zgornji del in se pretepala z blazinami. Policija ju je aretirala, performans pa je dobil ime Skok dveh golih moških v Traceyjino posteljo.
Party girl
Benetke so, kot da bi pojedel celo škatlo čokoladnih bonbonov naenkrat, je nekoč dejal ameriški pisatelj Truman Capote.
In leta 2007 je Tracey Emin slutila, da bi lahko dobila beneško bonboniero. Pred njo sta Veliko Britanijo na bienalu zastopala Gilbert in George, štiri leta prej Chris Ofili, še prej sami moški. Nazadnje so Britanci poslali žensko v Benetke leta 1997.
Vedela je, da ima dva aduta v rokah: bila je ravno prav stara in pravega spola, Britanija je nujno potrebovala žensko predstavnico. Zavedala se je tudi, da ima več slabih kart: bila je preglasna, prevečkrat pijana, obsedena s samopromocijo …
In potem se je zgodil incident na stranišču v galeriji Serpentine v Hyde parku. Party girl je bila razigrana na poletni zabavi v galeriji. Morala je na stranišče. Pred vrati je bila dolga vrsta, na stranišču pa sta bili zaprti dve ženski. Tracey je udarjala po vratih in kričala nanju, naj se čim prej pobereta od tam. Razbila je vrata in ju za lase zbezala iz kabine. Naslednji dan je odletela v Istanbul in tam jo je pričakalo obvestilo, naj se po vrnitvi zglasi na policiji, drugače jo bodo aretirali na letališču. Prvič v življenju je ostala brez besed, na zaslišanju ni niti enkrat uporabila besede na f.
Ko je že mislila, da so Benetke splavale po vodi, so jo poklicali iz British Councila, ki izbira predstavnika države za prestižno razstavo svetovne umetnosti. Da bo zastopala Britanijo na bienalu, je zvedela dva dni prej, preden je bilo – takrat prvič – objavljeno po radiu in televiziji.
Beneška kraljica
Prva stvar, ki jo je naredila, je bila, da je naročila temeljito prenovo britanskega paviljona. Druga stvar je bila izbira hotela. Še nikoli prej se ni zgodilo, da umetnik ni bil zadovoljen s hotelom, ki ga je izbral British Council. Eminova je zahtevala hotel s petimi zvezdicami na Lidu, lastno gondolo, sobo za asistentko in pisarno. In tretja, najpomembnejša stvar: kaj bo sploh na ogled v paviljonu?
To vprašanje ji je zastavil njen galerist Jay Jopling. »Paviljon bom spremenila v bazen.
Ne, ni se ji zmešalo. Samo niti sanjalo se ji ni, kaj bo viselo po stenah. »Imam krizo srednjih let. Ne vem, kaj bi rada naredila v življenju. Verjetno nikoli ne bom imela otrok.
Na koncu so v britanskem paviljonu viseli: besede, oblikovane z neonskimi lučmi, Borrowed Light, nekaj risb iz serije The Tower Drawings in nekaj izvezenih rjuh.
Vogue je zapisal, da je bila najboljša zabava prav pri Tracey Emin: ves kanal je bil zaparkiran z ladjami, Fatboy Slim je bil didžej, Jerry Hall je bila tam, Velika Britanija je bila videti glamurozno.
British Airways je med Londonom in Benetkami zgubil njeno prtljago. Tri dni se je zato morala v lastni gondoli prevažati v istih oblačilih in japonkah. Ker je bil v prtljagi tudi njen računalnik, je bil v posebni sobi/pisarni, ki jo je naročila, samo asistentkin blackberry.
Za pot domov, kjer jo je čakalo prestižno mesto predavateljice na Royal College of Art, je od britanskega prevoznika zahtevala zasebno letalo.
Ženska z jajci
»Anglija je zelo pomembna zame, ker v moji družini Angleži ne morejo narediti nič narobe. Ko si je moj oče izbiral novo ljubico, je zmeraj izbral Angležinjo: če bi zanosila z njim, bi jo z naslednjo ladjo enostavno poslal nazaj. Sicer se to ni nikoli zgodilo, a naredila sem veliko del in jih poimenovala Angleži ne naredijo nič narobe.« Besede Louise Bourgeois, najbolj navihane gospe v umetnosti, v plašču iz opičjega krzna in z velikim falusom pod pazduho, so se potrdile v sodelovanju s Tracey Emin.
Louise je pri skoraj stotih letih naslikala serijo moških in ženskih torzov, trebuhe nosečih žensk in nabrekle penise, Tracey je nanje narisala miniaturne risbe žensk, ki objemajo ogromne penise, sedijo na njih ali pa molijo pred njimi (Preveč ljubezni, In poljubila sem te, Ko ti pride na milijon načinov).
»Ženske v umetnosti morajo garati kot sužnji, moški pridejo na vrh zaradi svojega čara,« je ob neki drugi priložnosti dejala Louise Bourgeois, ženska pajek.
In Eminova je garala. Ni hotela biti George Best umetnosti. Šivala je krpanke iz oblačil, ki jih je nosila ona ali člani njene družine. Delala napise iz neonskih luči z ljubezenskimi sporočili, krute in resnične, da kar bolijo (Ljubezen je to, kar hočeš ali Oh, Kristus, želela sem si samo, da me pofukaš, potem pa sem postala pohlepna in sem hotela, da me ljubiš). Risala, kiparila, pisala ... in iz dneva v dan dokazovala, da »se ti ni treba roditi z jajci, da imaš jajca«.
M kot moškost, S kot splav
Možatost. Moškost. »Kot ženska v srednjih letih lahko priznam, da sem zanesljivo spoznala, da imam več testosterona v desni nogi, kot ga pri večini moških valovi po celem telesu,« je zapisala v avtobiografiji Strangeland.
Pri tridesetih se je odločila, da bo šla v posteljo samo še z moškim, v katerega bo zaljubljena. Tako odločitev je sprejela zaradi vseh ušivih zvez, ki jih je imela, in dveh splavov. Kot pravi, je bila vedno zvesta. Samo enkrat je prevarala fanta. V bistvu dvakrat. V eni noči z dvema različnima človekoma. Ampak to šteje kot enkrat.
Še ena odločitev je padla pri tridesetih: ne bo več spala z ženskami. Ne bo jih izkoriščala, kakor radi počnejo moški. »Raje se vsak dan samozadovoljujem, kot da bi komu zlomila srce.«
Moškim se je odpovedala v celoti. Že nekaj let ni spala z nobenim. Preprosto. Tako kot se je odpovedala cigaretam. In otrokom. Želja po ustvarjanju je premagala materinski čut.
Prvi splav je naredila, ko je bila stara devetnajst let. Bila je noseča in imela je gonorejo. Občutek krivde jo je spremljal nekaj let. Drugič je zanosila, čeprav so ji ginekologi povedali, da ne bo mogla imeti otrok. Še vedno se ji kdaj pa kdaj v sanje prikradejo tanke ročice.
Sicer pa, kot pravi, če bi imela otroke, nikoli ne bi postala to, kar je. »Moji otroci visijo v Tate Modern.« In doma ima mačka Docketa. »Rada ga imam. Nikoli si nisem mislila, da lahko nekoga tako močno ljubim.«
Moja postelja – drugič
Dobrih petnajst let po tistem, ko je prvič razstavila Mojo posteljo, Tracey Emin vedno pospravi posteljo, preden gre od doma. »Kaj če me povozi avto? Ne maram, da bi ljudje govorili: 'Oh, moj bog, njena postelja je tako razmetana.'« Skrbno pogladi rjuhe, prešito odejo prepogne na polovico, čez njo položi odejo in v ravno vrsto postavi blazine. »Trudim se, da je videti kot hotelska postelja. Čista in urejena.«
V londonskem Shoreditchu je kupila celo zgradbo, štiri nadstropja. V njej so pisarna, atelje, trgovina, galerija, arhiv ... Novinar Daily Maila je napisal, da je zgradba tako velika, da lahko pred njo parkiraš letalo. Nakup in obnova sta jo stala okrog deset milijonov evrov. V kleti si je zgradila bazen. Štirikrat na teden preplava v njem dobrih 1500 metrov. Najraje plava hrbtno.
Na južni obali Francije ima čudovito hišo, v kateri kuha marmelado. Začela se je učiti francosko, a je, kot priznava, zelo težko. »Če začnem zdaj, se bom do šestdesetega leta že naučila tudi francosko.« Pred leti je naredila šoferski izpit, čeprav je mislila, da ji ga ne bo nikoli uspelo.
Na zadnjih lokalnih volitvah je volila za londonskega župana Borisa Johnsona in na parlamentarnih za konservativno stranko. »Torijci so edino upanje za umetnost,« je dejala po večerji na Downing Streetu 10. Nekoč je govorila drugače: Margaret Thatcher da bi morali soditi za zločin zoper človečnost. Prej upornica z razlogom, zdaj profesorica na Kraljevski akademiji in prejemnica odlikovanja CBE britanske kraljice.
Pri osemdesetih se spet vidi na bienalu v Benetkah. »Ko sem bila tam, sem si zamišljala, da kot zelo stara gospa hodim po stopnicah do paviljona. Ko bom stara osemdeset let, bom paviljon napolnila z vodo in bom tam plavala.« Hrbtno.
