Tiskane izdaje
Reagiral je hitro, a polomije lahko le kritizira, preprečiti pa je ne more. Tik pred informativno oddajo so namreč na nacionalnem tv-programu zavrteli oglas, ki občinstvo nagovarja, naj si praznični čas popestri z nakupom petard in druge pirotehnike, v informativni oddaji pa je sledilo novinarsko poročilo o učinkih eksplozije pirotehnike. Otrok, star 14 let, je zaradi eksplozije pirotehnike ostal brez rok, s poškodovanimi očmi, poškodovanim sluhom.
Razkorak dveh logik, ki poganjata medije, ne bi mogel biti večji. Če mediji na eni strani živijo za novice, tudi tragične, na drugi živijo od oglasov. V poročilih zelo nazorno opozarjajo, kakšne katastrofe lahko povzročilo petarde, nekaj minut pred tem pa petarde oglašujejo. »Naj se ne zgodi več, da bi morali gledati ime oglaševalca, ki prodaja nesrečo in žalost!« je na svojem blogu, ki ima na spletnem portalu rtvslo.si uradni status, zapisal Lado Ambrožič, varuh pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija.
Ambrožič, novinar z ugledno kilometrino in spoštovanja vrednimi dosežki, je delo varuha pravic gledalcev in poslušalcev prevzel aprila 2013. Opozorilo, da je povsem neprimerno, če nacionalna v razmiku nekaj minut oglašuje petarde in zatem poroča o katastrofalnih posledicah, je eno zadnjih stališč, ki jih je objavil kot varuh. Sredi januarja 2017 bo predstavil letno poročilo, tedaj bo imenovan tudi novi varuh pravic poslušalcev in gledalcev, naslednika bo Ambrožič še nekaj dni uvajal v delo, potem pa gre v pokoj. Petletnega mandata varuha ne bo dokončal. Deloma zato, ker je novinarsko službo začel opravljati pred dobrimi 42 leti, deloma zato, ker s statusom, ki ga ima varuh pravic poslušalcev in gledalcev v organih odločanja, ne more biti zadovoljen.
Dve leti po imenovanju je, denimo, opozarjal, da v tem času ni bilo nobene resne razprave o kršitvah programskih standardov in drugih napak, četudi je na zdrse opozarjal v mesečnih in letnih poročilih. V tolažbo bi mu bilo lahko le to, da tudi poročila predhodnice, Miše Molk, niso bila odmevna. Pred časom se je celo spraševal, kakšna bi bila teža institucije varuha pravic poslušalcev in gledalcev, če funkcije ne bi vršilo uveljavljeno novinarsko in publicistično ime. Vprašanje je na mestu – Miša Molk, Ambrožičeva predhodnica, je bila pred prihodom na funkcijo nesporna tv-zvezda.
Ambrožič je bil v devetdesetih urednik informativnega programa, zadnja leta eden najbolj pronicljivih RTV-novinarjev stare šole. Četudi sta Miša Molk in Lado Ambrožič zelo različni osebnosti, ju povezuje dejstvo, da sta v (R)TV-poslu oba uživala ugled. A tudi ta skupni imenovalec ni prispeval k večji uspešnosti institucije varuha. Institucije pa bi morale imeti učinke že zato, ker so institucije, ne zaradi bolj ali manj kvalificiranih in uglednih oseb, ki opravljajo mandat.
Pri varovanju pravic poslušalcev in gledalcev se Ambrožič ni ukvarjal zgolj z evidentiranjem napak. Ob zdrsih se je sicer redno oglašal, tudi javno in tudi tedaj, ko bi se morali oglasiti uredniki, a tega niso storili. A novinarske kolegice in kolege je ob kritikah, za katere je ocenil, da so neutemeljeni, tudi javno branil. Je pa res, da se od leta 1990, ko je na TV Slovenija prevzel vodenje notranjepolitičnega uredništva (leta 1991 je postal urednik celotnega informativnega programa), seznam njegovih prijateljev ni podaljševal.
Podaljševal pa se je seznam ljudi, ki jim je šel Ambrožič na živce. Dva razloga sta. Ambrožič je neposreden, polemičen, ne izogiba se konfliktom, ne taktizira. Hkrati pa je dosleden. Sledi svojemu občutku, kaj je prav in kaj je narobe. Kot urednik in novinar je šel na živce tako levim kot desnim, kar je v novinarstvu redka vrlina. Hkrati pa je eden redkih novinarjev, ki je za svoje delo dobil tako nagrado društva novinarjev kot Jurčičevo nagrado, ki je menda bolj desne sorte. In najbrž je edini novinar, ki ima v vitrini še tretje, Ščukovo priznanje, ki so jih pred letom 1990 prejemali »alternativni« novinarji. Za poročanje o slovenski osamosvojitvi pa je v biografijo vključil še skupinsko novinarsko nagrado, namenjeno celotnemu informativnemu uredništvu.
Ob polemičnosti in doslednosti velja opozoriti še na nekaj lastnosti. Lado Ambrožič je bil kot novinar radoveden. Spraševal je. In v tem je vidno užival. Od leta 1991 je kot novinar posnel 250 oddaj Intervju, v katerih je skeptično spraševal ljudi z družbeno močjo in vrtal v njihova protislovna stališča ali pa je kritične opazovalce spodbujal, naj mu pri analizi protislovij pomagajo. Med vsemi tv-novinarji je morda najmanj rojen za televizijske vloge. Za tv-zvezdo ima prevelike podočnjake, čuden nos, nemanekensko kožo. Ni tevegeničen. Tudi njegov govor ni brezhiben, čeprav je začel kot radijski novinar. A ko je postavil prva vprašanja, je vse to postalo nepomembno, ker je bil na izpraševanje izjemno dobro pripravljen.
Še na eno podrobnost velja opozoriti. Ambrožič ni nikdar skrival svojega prepričanja, vrednot; je novinar s stališčem. V letih zgodovinskega revizionizma s ponosom pove, da je za OF in NOB. Kot študent je raziskoval partizansko novinarstvo, kot mladi radijski novinar je od leta 1974 z zanosom urejal oddajo Še pomnite, tovariši? Za mlajše, ki oddaje ne pomnijo: gre za radijska pričevanja partizanskih junakov. Ko je nehal urejati oddajo o partizanskih epopejah, je bil kar nekoliko zbegan, čeprav so mu radijski uredniki zaupali nekaj strateških področij: energetiko, okolje, bančništvo ... Kot novinar, ki se je ukvarjal tudi z ekologijo, je bil v času političnega preloma najbliže Zelenim Slovenije. In 25 let po osamosvojitvi zgodovinska distanca omogoča oceno, da je v tistem času informativni program TV Slovenija vodil s primernim občutkom; nacionalni zanos se ni spremenil v nacionalistično histerijo.
S ponosom je napisal knjigo Novljanovo stoletje, ki pripoveduje o njegovem očetu, partizanskem poveljniku in povojnem kritiku režima Ladu Ambrožiču - Novljanu. (Avto)biografska knjiga, objavljena leta 2006, dve leti po Novljanovi smrti, temelji na diktiranem besedilu ter pogovoru med očetom in sinom, generalom in novinarjem. Vendar je novinar besedilo avtentično zapisal v prvi osebi ednine, kot pripoved partizanskega poveljnika, letalca, kritika kolaboracije in kritika komunističnega režima. Danes je Ambrožič kritičen do pričakovanj, naj bodo novinarji brez osebnih stališč, skeptičen je tudi do načela o uravnoteženem novinarstvu, saj predstavitev dveh laži – zelo poenostavljeno rečeno, leve in desne laži – še ne pomeni predstavitve resnice.
In kaj bo počel po 20. januarju, ko v 69. letu starosti odhaja v penzijo? Pisal bo. Četudi je vse življenje delal v elektronskih medijih, je vešč pisanja. Ob Novljanovem stoletju je leta 2005 napisal magisterij o Edvardu Kocbeku. Tokrat bo najprej pisal o polemikah, v katere je bil vpleten. Delovni naslov pisanja je Spotikanja.
