Portret tedna: Aleš Šabeder

V sredo imenovani Aleš Šabeder je deveti generalni direktor Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana v samostojni Sloveniji. Prvi je bil Primož Rode, zdravnik kardiolog. Zdržal je dvanajst let ne glede na menjavo političnih opcij, nato pa je ogorčeno odstopil zaradi politično kupljenih operacijskih miz, afere, ki se je kasneje izkazala za mater vseh afer v zdravstvu. Rodeta je za kratek čas kot vršilec dolžnosti nasledil prav tako zdravnik Sergej Hojker, nato pa je politika to mesto namenila ekonomsko izobraženim, češ da bolje obvladajo finančne posle. Recepta za izboljšanje poslovanja kliničnega centra ni iznašel še nihče. UKC je vsako leto v izgubi; tudi lani bi bil, če ne bi dobil tik pred zdajci izdatne finančne injekcije.

Tudi Aleš Šabeder je ekonomist. Rodil se je na Ptuju v delavsko-obrtniški družini in ima zagotovo čut za malega, bolnega človeka. Po osnovni šoli in gimnaziji na Ptuju je študiral na mariborski ekonomski fakulteti, smer denarništvo in finance. Vse dosedanje delovne izkušnje si je pridobil v gospodarstvu. Kot področni direktor v velikih sistemih, kot sta Petrol in Mercator, se je spoznal z nekaterimi velikimi gospodarstveniki. Oboje mu bo na novem delovnem mestu koristilo. V zdravstvu ni delal nikoli.

Pravijo, da kot generalni direktor UKC ne smeš dvigniti telefona. Vsakdo na drugi strani slušalke od tebe nekaj hoče. Bodisi zlobirati kak posel, največkrat pa »le« to, da bi kak sorodnik ali znanec prišel prej do zdravnika. Čakalne vrste so v UKC od zmeraj dolge. Vsi se hočejo zdraviti v njem. Največ pričakujejo od direktorja tisti, ki ga nastavijo. Novi generalni direktor ima svoje najboljše (mladostne) prijatelje in znance na Ptuju. Če bi iskali zarotniške povezave, bi lahko rekli, da je Šabedra v UKC zagotovo pripeljal Janez Zemljarič, ki izvira iz bližine Ptuja. Ne vemo, ali je kaj na tem, drži pa dejstvo, da te morajo k prijavi za vodenje največje inštitucije v državi povabiti. Običajno iz vladajoče politične opcije, tokrat torej iz stranke SMC.

Funkcija generalnega direktorja UKC je politično delovno mesto. Tako je bilo od vsega začetka, od davnega leta 1968, ko so začeli graditi takrat najsodobnejšo bolnišnico v širši regiji. Ta naloga je pripadla Zemljariču. Bil je njen prvi direktor, hkrati pa tudi šef Udbe, ki je držal vse niti v državi v svojih rokah. Z denarjem je bilo težko že takrat, in če ne bi bilo osrednje oblasti, neizmerne energije in močne želje, da se Slovenija tudi glede zdravstva postavi na svoje noge, te bolnišnice danes ne bi bilo. UKC je tudi zdaj v lasti države in v imenu lastnika postavlja direktorje politika. Le da ni več generalni direktor tisti, ki obvladuje politike, kot je bilo v Zemljaričevem času, ampak obrnjeno.

Generalni direktor je izvajalec političnih pričakovanj. Poglavitno je, da bi varčeval in z razpoložljivim denarjem poskrbel za vse, a ima pri tem zvezane roke. Tokrat je to še posebej vidno; nad njim je sanacijski odbor s sedežem na ministrstvu, ki mu daje usmeritve, nad odborom minister, nad ministrom vlada. Vsi hočejo samo eno: poslovanje s plusom in čim manj škandalov. A to ne gre, sploh pa ne z roko v roki. Skozi leta se je izkazalo, da denarja za največjo institucijo na Slovenskem, ki zdravi skoraj milijon bolnikov na leto in ima 8200 zaposlenih, ni dovolj. Politiki v svoji nemoči menjujejo direktorje kot po tekočem traku – Šabeder je že peti v mandatu te vlade –, da bi bilo že končno enkrat bolje, a nič ne pomaga.

Finančne težave UKC so stare natančno toliko kot UKC. Zaradi nizkih plač so zaposleni stavkali že v času gradnje leta 1973, torej sredi socializma, ko so bili »na oblasti« delavci in je bila stavka delavcev nekaj nepredstavljivega. Stavkali so tudi ta teden. V časopisnem članku iz tistih časov preberemo o razlogih za velike finančne težave. Socialno zavarovanje plača zdravljenje le za toliko bolnikov, kolikor ima denarja, preostale pa mora klinični center zdraviti brez plačila, kar ga peha v veliko izgubo, je zapisal novinar leta 1975. Enako kot pred 43 leti je tudi danes. Čas se je ustavil. Politika ni prilagodila zdravstva potrebam ljudi in še vedno noče slišati za spremembo financiranja.

Težave UKC in zdravstva nasploh vedno znova pokopljejo vsako politiko. Veliko bolj modro in za bolnike koristno bi bilo pomanjkanje denarja priznati in ga odpraviti s sistemskimi spremembami kot pa slepiti ljudi z urejanjem podrobnosti v nedogled. UKC, nekoč vrhunska bolnišnica za jugovzhodno regijo, se ubada z vse večjimi težavami. Rigidna zakonodaja, ki ne omogoča razvoja, pač pa pričakuje zgolj hlapčevsko poslušnost, povzroča, da zadnja leta zdravniki odhajajo v tujino, kar se prej ni dogajalo. Odkar UKC obstaja, je bil vedno želeni cilj za zdravnike in bolnike.

Iz programa Aleša Šabedra je videti, da osnovno lekcijo že pozna. Napovedal je tesno sodelovanje z ministrstvom in pogajanja z zdravstveno blagajno za boljše vrednotenje storitev. Če se je pred prevzemom funkcije za več denarja dogovoril s politiko, ima vsaj nekaj upanja za pozitivno poslovanje, ki ga je napovedal. Če se ni, je precej lahkomiseln.

Funkcija generalnega direktorja UKC je ena najtežjih in najnevarnejših v državi. Izzivov ne manjka. Sistem je anomaličen in ustanovo je strogo po črki zakonov nemogoče voditi uspešno. Ob upoštevanju vseh predpisov, ki obstajajo, bi se klinični center ustavil v kratkem. Represivni organi so preganjali tako rekoč vse direktorje UKC v samostojni Sloveniji. Za generalnega direktorja so predvidene tudi visoke denarne kazni. Za vsakega pacienta, ki bi ga morda celo po pomoti narobe vpisali na čakalni seznam, je lahko oglobljen tudi on. Milijon pacientov, milijon možnosti prekrškov in glob. Res pogumen mora biti tisti, ki prevzame tako funkcijo.

Ko je Aleš Šabeder v sredo po izvolitvi stopil pred novinarje, je bil namrščen in zdelo se je, kot da je preplašen. Za zaprtimi vrati so tik pred tem govorili o grehih njegovih predhodnikov v zvezi z javnim naročanjem, ki jih je ugotovilo računsko sodišče in jih bo moral popraviti on, pred vrati pa ga je čakala sedma sila s prižganimi kamerami in mikrofoni. Na vseh delovnih mestih do zdaj se je gibal zunaj radarskega območja, kot je duhovito dejal eden njegovih znancev, zdaj pa je stopil prav v središče žarometov. A je na tiskovni konferenci dan kasneje govoril zbrano, odločno in poznavalsko. Bil je kot sveder, ki ve, kam se mora zariniti.

UKC potrebuje na vrhu borca, ki bo prepričal politike o koristi bolnikov in ki je dovolj zvit, da se bo izognil tudi vsem drugim pastem. Za uspeh mora biti najmanj nadčlovek. Če je tak, je pravi.