Tiskane izdaje
Ja, kaj pa je zdaj to? Tako se je na predvolilnem srečanju s tujimi dopisniki v Berlinu razburila prvakinja Alternative za Nemčijo (AfD) Alice Weidel. Osemintridesetletno ekonomistko, ki je svojo nacionalistično stranko pomagala povzdigniti na tretje mesto v bundestagu, je ameriški kolega obtožil dvoličnosti: AfD nasprotuje »stigmatizaciji tradicionalnih vlog spolov« v vrtcih in šolah, sama pa kot priznana lezbijka doma »indoktrinira« mladoletna sinova svoje partnerice.
Weidlova se je hitro obvladala in navedla načelo svoje stranke o pristojnostih družin, a partnerica švicarske filmske režiserke azijskega rodu vendarle pooseblja dileme, ki jih v nemško politično in vsakdanje življenje prinašajo »prvi pravi nacisti v nemškem rajhstagu po koncu druge svetovne vojne«, kot je AfD obtožil socialdemokratski zunanji minister Sigmar Gabriel. Pri komajda štiri leta stari stranki se branijo, da se zavzemajo le za Evropo očetnjav in tradicionalne liberalne vrednote.
Kadar se ne razburi preveč za normalno razpravo, je nekdanja investicijska bankirka pri finančnih velikanih Goldman Sachs in Allianz ter svetovalka podjetjem videti najpametnejši človek v sobi. Govori celo kitajščino, saj je na Kitajskem preživela šest let in doktorirala iz prihodnosti kitajskega pokojninskega sistema – s finančno pomočjo sklada za posebej nadarjene študente Ustanove Konrada Adenauerja, think-tanka krščanskodemokratske CDU, ki ji je Alternativa za Nemčijo pravkar zadala močan volilni udarec. Njeni medijski nastopi pa kažejo tudi manj privlačen obraz najbolj nacionalistične stranke v nemškem bundestagu. Na srečanju s tujimi dopisniki je kljub neprijetnemu vprašanju ostala do konca, zato pa je kasneje prekinila več intervjujev in televizijskih nastopov.
Sovoditelj Alternative za Nemčijo (AfD) Alexander Gauland. V ozadju Alice Weidel. Foto: Fabrizio Bensch/Reuters
»Nismo sovražni ne islamu niti tujcem in to so zame nekvalificirana vprašanja. Ne grem se več!« je po komaj nekaj minutah pogovora zabrusila novinarju časopisa Die Oberhessische Presse. Še bolj odmeven je bil njen predčasni odhod iz studia televizijske postaje ZDF, potem ko je generalni sekretar bavarske CSU Andreas Scheuer zahteval, naj se distancira od spornih izjav sovoditelja Alexandra Gaulanda in turinškega prvaka AfD Björna Höckeja.
»Vi pa se zavzemate za legalizacijo nezakonitega priseljevanja!« mu je zabrusila Weidlova in odkorakala. Je s tem želela preprečiti razpravo o zelo spornih izjavah svojih strankarskih kolegov? Höcke je spomenik žrtvam holokavsta v Berlinu imenoval »spomenik sramoti, ki smo ga Nemci kot edino ljudstvo na svetu zasadili v samem srcu prestolnice«, Gauland bi rad bil ponosen na »dosežke« nemških vojakov v prvi in drugi svetovni vojni, za visoko socialdemokratsko političarko turškega rodu, ki je onstran jezika podvomila o posebni nemški kulturi, pa je priporočil odstranitev (entsorgen) v Anatoliji.
Zaradi domnev o njenem zdravstvenem stanju Weidlova pravkar toži revijo Der Spiegel, a je skupaj z Gaulandom AfD vendarle privedla v bundestag in s tem za vedno zaznamovala politično dogajanje v osrednji evropski državi. Pa bodo tako napadalni politiki svoji stranki lahko zagotovili prostor na skrajnem desnem robu še sprejemljivega v državi, katere najbolj ponosni »dosežek« je bilo doslej iskreno obžalovanje za krivdo iz svetovnih vojn? Sedanji duo AfD je že izrinil dosedanjo predsednico Frauke Petry, ki je želela obračunati z nacionalizmom/neonacizmom v stranki. Petryjeva je leta 2015 sama obračunala z ustanoviteljem AfD Berndom Luckejem, ki si je bolj kot nacionalistično stranko zamislil klasično liberalno, in videti je, da Alternativa za Nemčijo še bolj kot druge stranke žre svoje voditelje. Nova lahko zdaj ostre napade pričakujeta od stare, saj Petryjeva ostaja v bundestagu, s svojim soprogom in severnoporenskim prvakom Marcusom Pretzellom pa bo morda ustanovila novo politično stranko.
Voditeljica Alternative za Nemčijo Frauke Petry zapušča stranko. Foto: Wolfgang Rattay/Reuters
Frauke Petry, petkratna mati, ima številne podpornike tudi zato, ker je videti precej bliže v strankarskem programu zapisanim tradicionalnim družinskim in drugim idealom, pa čeprav oče njenih starejših štirih otrok ni Pretzell, ki je zaradi nove soproge tudi zapustil staro s štirimi njunimi otroki vred. Frauke Petry tudi ne primanjkuje skrajnega nacionalizma, če ne, je ne bi podprla razvpita francoska nacionalistka Marine Le Pen. A v Dresdnu rojena političarka bolje od Alice Weidel pozna svojo saško domovino, valilnico novih nemških nacionalističnih gibanj od Pegide do AfD. »Saški sindrom« se ne napaja le na zadnjem zgodovinskem migrantskem valu kot uspehi AfD drugod v Nemčiji, ampak ga še posebej opredeljujejo »jezni vzhodnonemški moški«; nacionalistično stranko so na nedavnih volitvah tako povzdignili prav tisti, ki se počutijo kot poraženci nemškega združevanja.
V nekdanji kraljevini ob mejah germanskega sveta s slovanskim, ki je pred prvo svetovno vojno slovela kot ena osrednjih industrijskih sil srednje Evrope, je meščanski duh preživel celo sovjetski komunizem in so bili zato še posebej razočarani, ker se tako dolgo niso uresničile obljube kanclerja nemške združitve Helmuta Kohla o cvetočih pokrajinah. Verjamejo, da je Nemčija bolje poskrbela za migrante kot pa zanje. Četrt stoletja po združitvi pa je Saška najbolj razvita od vseh vzhodnonemških dežel ter prehiteva celo mnoga zahodna območja, njene prednosti pa lahko ogrozi prav sedanji vulgarni nacionalizem. Videti je, da se je Petryjeva že zavedela nevarnosti za pomanjkljivo denacificirano vzhodno Nemčijo. Kako bo na to odgovarjala v Vestfaliji odrasla in ob Bodenskem jezeru prijavljena Alice Weidel?
Protesti proti stranki AfD ob nemških volitvah. Foto: Wolfgang Rattay/Reuters
Članica berlinske Družbe Friedricha A. von Hayeka, iz katere je zaradi očitanega pomika na desno izstopila vrsta najvidnejših nemških liberalcev s predsednikom FDP Christianom Lindnerjem in »gospodarskim modrecem« Larsom Feldom na čelu, se med drugim zavzema za izstop Nemčije iz evrskega območja, pa čeprav jo kritiki obtožujejo, da sploh ne živi v Nemčiji, ampak skupaj s svojo partnerico v švicarskem Bielu.
Medtem pa se je proti izključitvi volivcev stranke, »ki morda večini od nas ni všeč«, iz političnega diskurza zavzel sam predsednik nemškega ustavnega sodišča. Andreas Voßkuhle v tem vidi prav takšen populizem, kakršnega izvajajo populisti sami. Toda AfD Alice Weidel in Alexandra Gaulanda ne nasprotuje le »naivnemu pristopu« Nemčije do islamskih »pridigarjev sovraštva« in grožnjam nemški družbi, ki jih prinaša migrantski naval, s čimer se lahko strinjajo tudi mnogi sredinski volivci.
Weidlova je tudi v nedavno objavljenem elektronskem dopisovanju iz leta 2013 tedanjo vlado kanclerke Angele Merkel označila za »svinje, ki niso nič drugega kot marionete zmagovitih sil iz druge svetovne vojne z nalogo zatiranja nemškega naroda«, med vidnimi politiki stranke pa je berlinski prvak Bernd Pachal, ki je hvalil »pametno politiko« Reinharda Heydricha med njegovim upravljanjem Češke in Moravske. Heydrich je bolj znan kot eden od arhitektov »dokončne rešitve« judovskega vprašanja.
