Tiskane izdaje
Eden od darov nemške kanclerke Angele Merkel svoji državi in svetu je tudi glagol merkeln. Merklovati v prostem prevodu pomeni neskončno odlašanje z odločitvami, a bo po vsem, kar se je dogajalo v minulem poldrugem letu, morda treba dodati »s končno presenetljivo odločitvijo«.
Med veliki političnimi pretresi zaradi begunske krize so mnogi že pričakovali njeno politično upokojitev, a 62-letna hči vzhodnonemškega pastorja v najboljšem luteranskem slogu nakazuje: »Tu stojim, ne morem drugače!« Ni mogoče preveriti, ali je znameniti verski reformator pred rajhstagom (cesarskim zborom) iz Wormsa res izrekel te besede. V spopadu za še četrto zmago v berlinskem »rajhstagu« pa se že enajst let vladajoča krščanskodemokratska kanclerka ne počuti veliko drugače, če sodimo po njenih besedah o najtežjih volitvah po nemški združitvi in »nadvse težkih, lahko rečemo negotovih časih«. In seveda je o svoji odločitvi razmišljala neskončno dolgo.
Četrti mandat se ni dobro končal še za nobenega povojnega nemškega kanclerja in tudi zmagoslavna Merklova morda ne bo našla koalicijske partnerice. Raziskave javnega mnenja pa vseeno kažejo, da si nadaljevanja njenega vladanja želi kar 55 odstotkov državljanov in celo 54 odstotkov tradicionalnih volivcev socialdemokratske stranke. Konec koncev se je Merklova lahko pohvalila, da Nemčiji še nikoli ni šlo tako dobro kot zdaj: realni dohodki in pokojnine v državi rastejo, samo v minulih petih letih so ustvarili skoraj tri milijona novih delovnih mest, že četrto leto nimajo novih dolgov, pa so v minulih desetih letih vseeno podvojili investicije v izobraževanje in raziskovanje, skrbijo tudi za socialno pravičnost.
V običajnih časih bi po teh uspehih in po treh mandatih vodenja države skozi vsemogoče gospodarske in politične krize v Evropi in svetu lahko pomislila na zasluženo upokojitev. Časi pa niso običajni. Na kocki je razvoj Nemčije kot države, zasidrane v evropske in čezatlantske povezave, in celo največje svetovne izvoznice, potem ko bodoči predsednik ZDA Donald Trump grozi z odpovedjo trgovinskih sporazumov. Nič čudnega, če kanclerka svojo ponovno kandidaturo upravičuje s prizadevanjem za stabilnost.
Zmaga newyorškega milijarderja Donalda Trumpa na ameriških volitvah je morala biti zanjo še poseben udarec, saj je politično odrasla v občudovanju ameriške demokracije. Opisovalci njenega odraščanja v sivini komunistične Nemške demokratične republike navajajo, da si je želela upokojiti pri šestdesetih letih in – če bi ji dovolili – obiskati Kalifornijo. V ZDA lahko zdaj potuje, kolikor hoče, in demokratski predsednik Barack Obama ji celo poje hvalo kot najtesnejši zaveznici. Njegov naslednik pa grozi tudi kanclerkini politiki zavračanja Rusije po aneksiji Krima in z njim povezani dvig populizma v zahodnih državah ogroža tudi njo samo in njeno stranko: nacionalistična Alternativa za Nemčijo, še ena od evropskih ruskih zaveznic, je v njeni domači deželi Mecklenburg - Predpomorjansko postala druga najmočnejša stranka ter se povzpela pred kanclerkino CDU.
Angela Merkel je za New York Times celo zadnja branilka liberalnega Zahoda. A zanjo so prepričanja, da lahko en sam človek izboljša Nemčijo, Evropo in svet, »groteskna, naravnost absurdna«. Morda s tem že pripravlja teren za očaranje še enega ameriškega predsednika s svojo stabilno persono – in osebnim humorjem, ki ga na tiskovnih konferencah in v političnih nastopih dobro skriva.
Kritiki Angele Merkel pa seveda ne delijo takšnega navdušenja nad njeno četrto kanclersko kandidaturo. Z desne verjamejo, da je za velik del današnje nestabilnosti krivo njeno odprtje meja milijonu beguncev iz Sirije in migrantom iz drugih muslimanskih držav, ki so se priključili toku. Z leve njeni izjavi, da bo »Nemčija ostala Nemčija z vsem, kar nam je na njej ljubo in drago«, pripisujejo prepričljivost samo zaradi »prakse politične anestezije, ki jo je dr. Merklova odprla v kanclerski palači«. Vsaj Spieglov Jakob Augstein piše, da Angela Merkel ni kanclerka kontinuitete, ampak kanclerka sprememb pri nemški socialni državi, evropski enotnosti, odnosih z Rusijo in nemškem strankarskem sistemu. »Takšne spremembe lahko imamo za neizogibne, a potem Merklova ne sme nastopati kot sila kontinuitete.«
Uprli so se ji in se ji še naprej upirajo tudi pri sestrski bavarski CSU, kjer nadaljnje vladno sodelovanje pogojujejo celo z določitvijo zgornje meje priseljevanja. Znanstvenica po izobrazbi, ki je doktorirala z nalogo Raziskovanje mehanizma razpadnih reakcij s prekinitvijo enojne vezi in preračun njihovih hitrostnih konstant s kvantno kemijskimi in statističnimi metodami, pa je takoj začela pobirati politične razbitine in jih sestavljati v novo politično podobo: zaostritev domačih pogojev za azil, dogovor s Turčijo o vračanju ilegalnih migrantov, soorganiziranje zaščite skupnih evropskih meja, prepričevanje v Afriki, da se dolga, nevarna pot v Evropo ne izplača.
»Kohlova deklica«, ki ji je nekdanji »večni« kancler na začetku celo očital, da ne zna ravnati z vilicami in nožem, zdaj na nemškem konservativnem prostoru nima niti primernega naslednika ali naslednice. Vrsti krščanskodemokratskih politikov in političark sicer vsi priznavajo znatne sposobnosti, a ni nihče Mutti Merkel.
Proti »zadnji branilki liberalnega Zahoda« bodo nastopali tudi mnogi iz tujine, in sama se boji, da z nizkimi udarci, če ne, v svojem prvem nastopu po razglasitvi kandidature ne bi omenjala neresničnega poročanja in trolov. Njen neposredni nemški nasprotnik pa se mora šele razkriti, potem ko se je položaj v drugi največji nemški stranki, dosedanji socialdemokratski koalicijski partnerici Angele Merkel, zapletel z napovedjo selitve predsednika evropskega parlamenta Martina Schulza v domačo politiko. Šestdesetletni sin socialdemokratsko usmerjenega policista in katoliške matere s krščanskodemokratskimi koreninami ima sicer zelo razgiban življenjepis, saj ni niti dokončal mature in je v mladosti želel biti poklicni nogometaš. Ko so se mu zaradi poškodbe sesule športne sanje, pa je postal alkoholik. Že skoraj štiri desetletja je abstinent, na koncu se je izučil za knjigarnarja, pa zdaj govori pet jezikov in velja za nadarjenega govornika, ki zna navdušiti množice.
Schulzeva nemška pot naj bi zdaj tekla prek zunanjega ministrstva in volilnega uspeha v domačem Severnem Porenju - Vestfaliji, in če se mu bo posrečilo, se ga ne bo bal le dosedanji socialdemokratski prvak Sigmar Gabriel, po besedah najožjih sodelavcev »levičarski populist« z nagnjenostjo k prehitrim izjavam. Svojo predvolilno strategijo bo morala ponovno premisliti tudi stara in nova kanclerska kandidatka CDU Angela Merkel.
