Tiskane izdaje
Sistematiziran pregon Rohingijcev, muslimanske manjšine, ki večinoma živi na severozahodu Mjanmarja, se stopnjuje. V sosednjem Bangladešu je že okoli 370.000 pripadnikov etnične skupine, ki jim mjanmarske oblasti in budistični menihi že dolga desetletja odrekajo pravico do življenja v »njihovi« državi in jih v globalnem jeziku moderne skrajne desnice obtožujejo, da so ilegalni priseljenci iz Bangladeša in teroristi – ne glede na očitna zgodovinska dejstva (kraljevina Arakan) in stoletja bivanja Rohingijcev na severozahodu nekdanje Burme.
Nov val nasilja je izbruhnil 25. avgusta, ko je rohingijska uporniška skupina Arsa (Arakan Rohingya Salvation Army) v maščevalni akciji napadla več manjših vojaških oporišč, kar je vojski ponudilo popoln alibi za brutalno »čistilno operacijo« in v beg poslalo stotisoče ljudi, večinoma žensk in otrok. Na mjanmarski strani meje se nasilje vladnih oboroženih sil in njihovih lokalnih budističnih milic, ki so sodeč po satelitskih posnetkih v zadnjih tednih požgale okoli 10.000 rohingijskih domov, iz dneva v dan stopnjuje. Pripadniki provladnih milic z mačetami in ognjem napadajo civiliste, begunci pa poročajo o poljih (že dvajset let prepovedanih) protipehotnih min. Oblaki črnega dima se valijo visoko v nebo. Za humanitarne organizacije in novinarje so vrata v provinco Rakhine zaprta, zato so »odvisni« od strašljivih izpovedi preživelih.
Obtožbe o etičnem čiščenju, ki ga izvaja vojaška hunta, celo »genocidu v nastajanju«, so vse resnejše in prihajajo tudi iz ponavadi zadržanih in notorično politično korektnih organizacij. Združeni narodi so ravnanje mjanmarskih oblasti z rohingijsko manjšino ta teden tako označili za »šolski primer etničnega čiščenja«. Zgodbe in podobe spominjajo na Ruando. Pripadniki oborožene rohingijske milice so pred tednom dni pozvali k enotedenskemu humanitarnemu premirju, a so jih mjanmarske oblasti zavrnile, saj se »ne pogajajo s teroristi«.
Dama (The Lady), ki je vrsto let veljala za poosebljenje dostojanstva in poguma ter simbol boja proti vojaški diktaturi in za svobodo, ob trpljenju Rohingijcev – tokrat s pozicije moči, saj je kot »svetovalka« dejanska predsednica mjanmarske vlade – glasno molči. Njen glasen molk bi bil težko manj skladen z njeno življenjsko potjo, njenim »večnim bojem«, njenim vodilom. »Naš končni cilj bi moral biti ustvariti svet brez razseljenih, brez brezdomcev, brez brezupnih. Svet, v katerem bi bil vsak kotiček varno zatočišče, katerega prebivalci bi bili svobodni in bi imeli možnosti življenja v miru,« je leta 2012 v Oslu med zahvalnim govorom na podelitvi Nobelove nagrade za mir, ki jo je po izpustitvi iz zapora prejela z enaindvajsetletno zamudo, povedala Aung San Suu Kyi.
Tedaj je – neposredno – vstopila v mjanmarsko politiko. Vojaška hunta, ki jo je po vrnitvi v domovino leta 1989 zaprla in jo dve desetletji držala »na varnem«, je popustila pod silovitim mednarodnim pritiskom. Ostareli generali so Damo najprej izpustili iz hišnega zapora, potem pa ji, sicer na račun številnih kompromisov in koncesij, omogočili tudi vstop na politično prizorišče. Po volitvah 2015, na katerih je slavila njena stranka Nacionalna liga za demokracijo (NLD), je prevzela vlogo »svetovalke«, funkcije, ki ima v Mjanmaru vlogo predsednice vlade in je v politični hierarhiji nad predsednikom države. Toda kljub »demokratičnim spremembam« in »svežemu vetru«, kot so dogajanje v nekdanji britanski koloniji opisovali mediji, je izvršilna oblast ostala trdo v rokah vojske.
Elegantna gospa, največkrat oblečena v prekrasen sarong in z jasminovim cvetom v laseh, je počasi izginjala v ozadje. Bolj ko se je stopnjevalo vojaško nasilje nad Rohingijci, bolj ko so menihi pridigali o nujnosti izgona muslimanov, bolj je molčala. Mimogrede: eden najbolj vplivnih mjanmarskih budističnih pridigarjev Ashin Wirathu, ki v pridigah poziva k sočutju do komarjev, ves čas poziva k odprtemu obračunu z muslimani. Poznavalci razmer v Mjanmarju njeno »odsotnost« in molk povezujejo z dejansko nično politično močjo, pritiskom generalom, ki naj bi se jim uklonila, zavedanju večinskega sovražnega odnosa do Rohingijcev in nasploh islama ter, vzporedno, političnim pragmatizmom pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami. Z molkom je v zadnjem letu »nagradila« svoje dolgoletne krvnike, ki so jo leto dni po vrnitvi v domovino zaprli in ji onemogočili stik z družino, tudi z na smrt bolnim britanskim možem. Vse glasnejše so govorice, da je kljub bivanju na prostosti znova postala ujetnica.
Aung San Suu Kyi, aristokratka, ki je študirala na Oxfordu in se v Burmo/Mjanmar vrnila šele leta 1988, ko je vojaška hunta brutalno obračunavala z nasprotniki, se ni odzvala niti na odzive in pozive svojih starih tovarišev, najbolj zagrizenih borcev za človekove pravice in (so)dobitnikov Nobelove nagrade za mir. »Njena moralna dolžnost je, da spregovori,« je dejal U Kyaw Win iz mjanmarske zveze za človekove pravice. A 72-letna Aung San Suu Kyi, hči leta 1947 ubitega legendarnega generala, ki je vodil burmansko vojno za neodvisnost od Združenega kraljestva, in nekdanje burmanske veleposlanice v Indiji, je še naprej molčala. V sredo je – kot vodilna političarka v državi – brez pojasnila odpovedala udeležbo na generalni skupščini Združenih narodov, ki bo v New Yorku potekala od 18. do 25. septembra.
»Zdaj sem star, nepomemben in uradno upokojen, a iz globoke žalosti sem se odločil, da prekinem zaobljubo, da ne bom komentiral javnih dogodkov,« je v pismu »svoji ljubljeni mlajši sestri« ta teden zapisal nekdanji južnoafriški nadškof in Nobelov nagrajenec za mir Desmond Tutu. »Vodenje takšne države ni skladno s simbolom pravičnosti. Če je politična cena tvojega vzpona do najvišjih funkcij v Mjanmarju tvoja tišina, je cena nedvomno previsoka,« je Aung San Suu Kyi, simbolu dolgoletnega mjanmarskega boja za svobodo in proti vojaški diktaturi in vrsto let po Nelsonu Mandeli najbolj znani politični zapornici na svetu, sporočil legendarni borec proti apartheidu.
V zadnjih dneh so sicer številni znani borci za človekove pravice zahtevali, da se Aung San Suu Kyi vzame Nobelovo nagrado za mir – spisek tistih, ki jim je bila podeljena, a bi jim jo morali odvzeti, je sicer zelo dolg. »Nobelovemu nagrajencu ni mogoče odvzeti nagrade. Nobeden izmed komitejev [ v Oslu in Stockholmu ] nikoli ni pomislil na umik nagrade po tem, ko je bila podeljena,« je hitro pojasnil Olav Njølstad, direktor Nobelovega inštituta iz Osla. Oglasil se je tudi budistični duhovni voditelj dalajlama, še en Nobelov nagrajenec za mir. Mjanmarskim oboroženim silam je sporočil, naj se spomnijo na Budo.
»Ni moč tista, ki podkupuje, temveč strah. Strah pred izgubo moči podkupuje tiste, ki jo imajo,« je Aung San Suu Kyi pred leti zapisala v svoji znameniti knjigi Freedom From Fear.
Danes to zveni kot (njena) samouresničujoča se prerokba.
