Portret tedna: Benjamin Netanjahu

Nedavna resolucija varnostnega sveta št. 2334, ki presenetljivo odločno obsoja židovska naselja na okupiranem Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu, to največjo oviro za mir na Bližnjem vzhodu, je doslej najhujši diplomatski poraz izraelskega premiera Benjamina (Bibija) Netanjahuja. In hkrati najbolj boleč udarec, ki ga je Izrael (nepričakovano) dobil od odhajajočega ameriškega predsednika Baracka Obame.

Resolucija št. 2334, ki je bila sprejeta izključno zato, ker Združene države niso uporabile pravice veta (leta 2011, ko je ravno tako šlo za židovska naselja, Barack Obama ni zmogel tega poguma) in so se zavestno vzdržale, sicer nekam pozno, a vendarle, je v bistvu logično nadaljevanje zdaj že znamenitih resolucij št. 242 in 338, sprejetih po junijski vojni leta 1967 in oktobrskem presenečenju leta 1973. Vse tri govorijo o nedopustnosti (trajne) okupacije zasedenih ozemelj. In (posredno) opozarjajo na četrto ženevsko konvencijo iz leta 1949, ki okupacijski sili prepoveduje (na)selitev lastnega prebivalstva na zasedenih območjih. Izrael v bistvu od vojne leta 1967, ko je izraelska vojska zasedla Sinaj (pozneje ga je vrnila Egiptu), Zahodni breg, Vzhodni Jeruzalem in Golansko planoto, počne prav to.

Okupacija zasedenih ozemelj, še zlasti v Gazi, je postala tako brutalna, da je celo Avraham Šalom, nekdanji vodja obveščevalne službe Šin Bet, v dokumentarnem filmu Gatekeepers (Čuvarji, 2012) izraelskega režiserja Drorja Moreha priznal, da se Izrael znaša nad Palestinci tako, kakor so se obnašali Nemci na okupiranih območjih med drugo svetovno vojno …

Resolucija Združenih narodov je Benjamina Netanjahuja – in kajpak izraelsko javnost – boleče spomnila, da so židovska naselja na okupiranih območjih nezakonita. »Zdajšnji status quo je nesprejemljiv,« je na zasedanju varnostnega sveta opozorila ameriška veleposlanica Samantha Power (nekoč izvrstna novinarka, tudi poročevalka iz vojne na Balkanu), »zato je treba obrniti zdajšnje negativne trende, ki spodkopavajo zamisel o dveh državah [izraelski in palestinski] in v bistvu vodijo v realnost ene same države.« Na to je v sredo jasno opozoril tudi zunanji minister John Kerry.

Mednarodna skupnost je bila doslej preveč prizanesljiva do izraelske politike. Zatiskala si je oči pred vsem, kar si je izmislila vlada v Jeruzalemu. Zato je bil šok ob tokratni resoluciji seveda popoln. Še posebej zato, ker je sprva kazalo, da je v bistvu sploh ne bo. Najprej jo je predlagal Egipt. Toda izraelska diplomacija in novoizvoljeni predsednik ZDA Donald Trump (ta je za novega veleposlanika v Izraelu denimo imenoval Davida Friedmana, velikega zagovornika židovskih naselij, sicer odvetnika, ki se ukvarja z njegovimi bankroti) sta prepričala predsednika Abdela Fataha al Sisija, naj jo umakne. Ta je to res storil, kar veliko pove tudi o njem samem. Toda potem so stvar vzele v roke Nova Zelandija, Senegal, Malezija in Venezuela. In resolucija je bila z neprikrito ameriško pomočjo sprejeta.

Benjamin Netanjahu jo je razglasil za sramotno in absurdno, njeno sprejetje pa za še eno mednarodno zaroto proti Izraelu, ki naj bi jo zakuhala odhajajoča ameriška administracija. Egiptovski mediji so namreč ta teden objavili (domnevni) zapisnik s sestanka, na katerem naj bi se zunanji minister John Kerry in svetovalka za nacionalno varnost Susan Rice skupaj s Palestinci pogovarjali o omenjeni resoluciji in ameriški podpori zanjo. V State Departmentu so to zanikali, kar pa izraelskih jastrebov ni odvrnilo od teorij zarote. Obrambni minister Avigdor Lieberman je zato že razglasil pariško bližnjevzhodno konferenco, 15. januarja naj bi se je udeležilo okrog 70 držav, za nekakšen nov mednarodni Dreyfusov proces proti Izraelu …

A ko gre za židovska naselja, ki so povsem razrezala Zahodni breg, tudi s posebnimi dovoznimi cestami in zidovi, so dejstva v resnici neizprosna. Leta 2009, ko je Barack Obama vstopil v Belo hišo, je na Zahodnem bregu živelo 297.000 židovskih priseljencev, v Vzhodnem Jeruzalemu pa 193.737. Skupaj skoraj pol milijona. Danes jih tam živi že blizu 700.000.

Benjamin Netanjahu je bil ves čas zagrizen podpornik širitve gradenj na ukradenem ozemlju in gluh za vse kritike, ki jih ni bilo prav malo. Je namreč goreč zagovornik stare ideje o izraelskem mesijanskem nacionalizmu in ozemeljskem maksimalizmu, ki ne priznava obstoja Palestincev in vztraja pri (novih) dejstvih na tleh, katerih glavni namen ni ločitev Izraela in Palestincev, ampak Palestincev od Palestine. In to za vselej. Zato bližnjevzhodni mirovni proces pravzaprav ves čas spominja na tkanje Penelopinega prta. Kar je bilo čez dan stkano, so čez noč podrli. V glavnem Izraelci z brutalno okupacijsko politiko, ki je glavni krivec za to, da tod nikoli ne bo miru.

Benjamin Netanjahu, ki je oktobra dopolnil 67 let, je aroganten in samovšečen politik, kar je vztrajno dokazoval tudi na srečanjih z novinarji, ki sem jih v Izraelu doživel kar nekaj. Nad njim se ves čas pritožujejo tudi politiki. Nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy je na vrhu G20 v Cannesu leta 2011 potožil Obami, da ne prenaša Netanjahuja, saj da ta nenehno laže. »Vidiš, in s takšnim človekom se moram jaz ukvarjati tako rekoč vsak dan,« mu je z grenkim nasmehom odvrnil Barack Obama.

Dejstvo je, da se Netanjahu in Obama v resnici nikoli nista ujela. Izraelski premier je bil nadloga, v Washingtonu ga ni ljubila nobena administracija, že od Billa Clintona sem. Celo Georgeu Bushu se je priskutil. Predvsem zato, ker je zagovornik konfliktov in nikoli ne ponuja izhoda iz krize. Odnosi z Obamo so se dokončno zaostrili lani, ko je visokemu predstavniku ameriške administracije prekipelo in je za Atlantic izjavil, da je Netanjahu pravzaprav en »kurji drek«. Netanjahu je predsednika Obamo zato nekaj časa preprosto bojkotiral. Bela hiša tega seveda ni prezrla. Barack Obama je medtem povlekel potezi, ki sta dotolkli Netanjahuja. Prva je kajpak rešitev iranskega problema (Izrael je ves čas demoniziral Iran in ščuval Pentagon, naj udari po Teheranu), druga pa zdajšnja resolucija varnostnega sveta, ki še posebej boli Netanjahuja. Bistveno bolj kot izraelsko javnost, ki brez dlake na jeziku ugotavlja, da je Netanjahu v bistvu postal največja nevarnost za Izrael, saj ga z nespametno politiko peha zgolj v izolacijo in s tem v politični prepad.

Palestinci so se namreč s podpisom mirovnega sporazuma iz Osla leta 1993 (ta je medtem žalostno propadel) zavestno odpovedali 78 odstotkom zgodovinske Palestine. Izraelska stran bi jim zdaj rada pobrala še preostali dve desetini. Največji zagovornik takšne politike je prav Netanjahu, ki noče miru s Palestinci. Ukvarja se zgolj z upravljanjem konflikta, toda kot zelo slab menedžer s sejanjem vetra vselej požanje zgolj nov vihar. Zdi se, da nikoli ni bral Georgea Balla, ameriškega liberalnega politika in nekdanjega drugega moža State Departmenta, ki se je nekoč glasno vprašal, kako obvarovati Izrael pred samim seboj. A odgovora kajpak ni našel.

Prav na to njegovo misel je v teh dneh spomnil Amir Oren, komentator Haareca, ki je zapisal, da je Santa Obama za božič pravzaprav prinesel izjemno darilo Izraelu. Resolucija varnostnega sveta seveda še ne bo demontirala židovskih naselij na Zahodnem bregu. Mednarodna skupnost se je po drugi strani z njo v bistvu odločila pomagati Izraelu. Toda Bibi Netanjahu ne razume sporočila. V jezi nad Barackom Obamo zdaj vse stavi na Donalda Trumpa (kar precej časa je prijateljeval z njegovim očetom Fredom), ki pa lahko z nekritično podporo Izraelu prinese zgolj novo zmedo na Bližnji vzhod. In morda še hujše sovraštvo.