Portret tedna: Boštjan Jazbec

Grešni kozel za vse, kar je bilo narobe, očitno nima več moči za spopad s kritiki in položaj guvernerja zapušča predčasno.

Objavljeno
23. februar 2018 11.33
Boštjan Jazbec guverner Banke Slovenije v Ljubljani 21.marca 2014.
Suzana Kos
Suzana Kos

Vrsta stvari je privedla, da je postal verjetno ena najbolj osovraženih figur v državi. Kot je dejal v enem od redkih intervjujev v zadnjem času, je pravzaprav postal priročen grešni kozel za vse, kar je bilo v naši državi narobe. Očitno mu je za spopad s kritiki zmanjkalo moči in se je zato odločil, da bo mandat guvernerja končal predčasno in kandidiral za dobro plačano službo v Bruslju, čeprav je še pred kratkim zatrjeval, da bo guvernerski mandat na čelu Banke Slovenije, ki bi se mu sicer iztekel julija prihodnje leto, končal. Je prvi, ki s te funkcije odhaja predčasno, je pa hkrati tudi edini slovenski guverner, ki ga preiskuje policija. Skupaj z nekaj kolegi ga je namreč doletela ovadba o sumu zlorabe pooblastil pri sanaciji NLB.

Ko je na stanovskem letnem srečanju novembra lani nagovoril slovenske bančnike, je povedal, da je pravzaprav vedno znova presenečen nad neverjetnimi sposobnostmi, ki mu jih pripisujejo. »Od odgovornega za – po mnenju domnevnih strokovnjakov in izračunih, ki jih še nihče ni videl – preveliko bančno luknjo in pridobivanja prevelike koristi za davkoplačevalce v primeru sanacije NLB do tega, da odločam o reprogramiranju dolgov velikih podjetij, postavljam nadzornike bank in v Slovenijo vabim tuje tajkune. Tudi tokrat bom ponovil, ničkolikokrat že: velikost kapitalskega primanjkljaja so izračunali tuji izvedenci v skladu s pravili, ki so veljala v Evropski uniji, in ne Banka Slovenije. Podatke so posredovale banke same in priznajmo si že enkrat, kriza v slovenskem bančnem sektorju je bila, z nekajletnim zamikom za svetovno, zelo velika ... Krizi se ne bi mogli izogniti, bi pa bile posledice bistveno manjše, če bi vlada upoštevala zahteve Banke Slovenije in banke dokapitalizirala pravočasno, tako kot so jih drugod po Evropi. Tu velja ponoviti znan slovenski rek, da priložnost zamujena ne vrne se nobena,« je opozoril.

Udrihanje čez centralno banko in njega osebno je pripisal najprej dejstvu, da so med izbrisanimi imetniki podrejenih vrednostnih papirjev in delničarji v sanaciji bank tudi vplivni posamezniki, kolumnisti, lastniki medijev pa tudi odvetniki, skratka ljudje, ki brez težav dostopajo do medijev, svoje pa je k blatenju po njegovem pripomoglo tudi dejstvo, da si lahko tako politika vseh barv umije roke.

Njegovo ero bodo zaznamovala tudi nesoglasja v svetu Banke Slovenije, ki so eskalirala, ko so mu viceguvernerji soglasno odrekli podporo pri pomembnih kadrovskih odločitvah. Foto: Jure Eržen

Slovenska politika ga je s kar 77 poslanskimi glasovi leta 2013 na funkcijo imenovala, leta kasneje pa se mu je z lahkoto odrekla. To mu je jasno pokazala tudi s tem, da vsi tisti viceguvernerji, ki so sodelovali pri sanaciji bank, mandatov niso mogli ponoviti in tudi njemu se je po izteku mandata napovedovalo enako. Te dni je bilo med politiki slišati tudi mnenje o njegovem novem profesionalnem izzivu: dobro je, da pomembne funkcije v tujini dobijo tudi Slovenci, vprašanje pa je, ali si je Jazbec s svojim dosedanjim delom takšno »nagrado« zaslužil.

Sčasoma so mu zaradi njegovega obnašanja postali manj naklonjeni tudi mediji; ti so o njem med drugim na primer zapisali, da je »tipičen biciklist« – zgornjim upogiba hrbet, spodnje pa tlači z nogami.

Je človek, za katerega zagotovo ne bi mogli reči, da ni inteligenten, izobražen in da nima znanja. A po drugi strani se zdi, da ga tepejo nekatere značajske lastnosti, zato v hiši, ki jo zapušča – bil je četrti slovenski guverner in precej manj asketski kot njegovi predhodniki –, ne bo veliko ljudi, ki bi zaradi tega pretirano žalovali.

Skupaj z Alenko Bratušek in Urošem Čuferjem je ob sanaciji bank preprečil prihod trojke v Slovenijo in to, da bi šla naša država po poti Cipra, pa tudi sicer so mu trojke pri srcu, pravijo naši sogovorniki, kar je pokazal tudi pri vodenju Banke Slovenije. Ustanovi je vladal s pomočjo notranje trojke, ki so jo sestavljali vodje njegovega kabineta, razvoja poslovanja in odnosov z javnostjo, za njegovim širokim nasmehom navzven pa naj bi se skrivale manj všečne lastnosti.

Njegovo ero bodo zaznamovala tudi nesoglasja v svetu Banke Slovenije, ki so eskalirala, ko so mu viceguvernerji soglasno odrekli podporo pri pomembnih kadrovskih odločitvah, kot je bil njegov predlog o podelitvi vnovičnega mandata Jasni Iskra, šefici pravne službe. V javnost so curljale tudi informacije o drugih nesoglasjih v vrhu regulatorja slovenskega bančnega sistema, med drugim glede najemanja odvetniških storitev. Rad je poudarjal, da je Banka Slovenije neodvisna in nepolitična institucija, ki je ne zanima strankarsko politično življenje, zato da je dobrodošla tarča vseh strani. Res pa je, je ugotavljal, da je morala opraviti delo, ki ga drugi niso opravili ali pa ga niso želeli. Zato naj bi bil tudi to dokaz, da centralne banke morajo biti neodvisne institucije in da včasih delujejo tudi mimo všečnosti javnosti, pa vendar za dobro celotnega gospodarstva.

V guvernerski fotelj se mu je uspelo zavihteti v drugo, v prvem poskusu leta 2007, ko se je mandat iztekel Mitji Gaspariju, je politika na to mesto raje ustoličila Marka Kranjca. Guverner je postal pri triinštiridesetih, pred tem je bil med drugim svetovalec Mednarodnega denarnega sklada, ko je nastajala bančna luknja, je bil član sveta Banke Slovenije. Bil je tudi izredni profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti in profesor ekonomije na ameriški univerzi na Kosovu.

Konec lanskega leta je na omenjenem stanovskem srečanju bančnike pozval k večji aktivnosti. »Kakor so se centralne banke prilagodile spremenjenim razmeram in sprejele povsem nove, nestandardne ukrepe za ponovno vzpostavitev delovanja transmisijskega mehanizma denarne politike, se mora spremenjenim okoliščinam prilagoditi tudi bančni sektor. Tukaj bo zagotovo potrebnega veliko napora – več odprtosti, več samozavesti in poguma – tudi za izstop iz cone udobja. To še vedno pogrešam, odprtost, samozavest in pogum. Ne samo v dialogu, predvsem pri sprejemanju strateških odločitev. Slovenija je tako majhna, da na celoto vpliva praktično vsaka napačna odločitev posameznika ali skupine, pa naj bo to predsednik uprave, nadzorni svet, ministrstvo ali vlada. Nič novega ne bom povedal, če bom dejal, da se strinjam s tistimi, ki so prepričani, da ima Slovenija veliko priložnosti, vprašanje je le, ali jih bomo znali kdaj tudi izkoristiti (tiste, ki jih še nismo zamudili), ne samo v korist posameznika, temveč tudi v korist državljanov,« je dejal.

Ni bilo malo bančnikov, ki so jih te besede razburile in so tudi javno ocenjevali, da je dogodek, ki je bil pravzaprav namenjen digitalni preobrazbi, izrabil za politični obračun in soljenje pameti, da se bančniki morajo hitreje reinovirati, hkrati pa na drugi strani regulator in zakonodajalec temu ne sledita.

Postopek imenovanja na funkcijo v Bruslju bo predvidoma končan v začetku prihodnjega meseca. Deloval bo kot član in direktor enotnega odbora za reševanje bank, enega osrednjih organov v sklopu bančne unije, ki se ukvarja s 142 velikimi bankami in čezmejnimi skupinami, pripravlja zanje načrte za reševanje in sooblikuje čim učinkovitejše rešitve za banke, ki se znajdejo v resnih težavah. Na to mesto se je prebil v hudi mednarodni konkurenci. Na novinarska vprašanja o novem izzivu in zakaj se je zanj odločil, doslej še ni odgovarjal. Tudi njegovi prijatelji do medijske objave o tem, da se poteguje za novo službo v Bruslju, niso vedeli ničesar.