Portret tedna, Breda Kutin: Upornica z razlogom

Oseba, dogodek ali ustanova? Če bi tehtali, kaj (kdo) bolje simbolizira razvoj varstva potrošnikov v Sloveniji, odločitev ne bi bila težka. Ko Slovenca zažuli čevelj – v trgovini, banki, na turistični agenciji, restavraciji, pri frizerju ... –, mu asociacija prišepne: Breda Kutin. Tista odločna in trmasta zagovornica potrošnikov, ostrega jezika in bistrih misli, ki skoči prav na vsako žogico, ki jo vržejo trgovci ali nesposobni uradniki. Po javnomnenjskih anketah jo v tej vlogi prepozna prek 90 odstotkov vprašanih. V paketu z njo pa Zvezo potrošnikov Slovenije, ZPS. Mnogi sicer zgrešijo natančno ime, dobro pa vedo, da sta Breda Kutin in njena potrošniška kar-koli-že pravi naslov za pojasnilo in pomoč.

Breda Kutin je na potrošniški sceni že trideset let, kot scenografka, scenaristka in protagonistka. Formalno institucijo, ZPS, je skupaj s podjetnico Marto Turk in somišljeniki postavila pred natanko 25 leti na Menini planini. Najprej kot politično stranko s sedežem v – Murglah! »Za registracijo interesne skupine si tedaj potreboval soglasje družbenopolitične skupnosti, mi pa tega nismo hoteli,« pravi zarotniško. V program so zapisali, da ne bodo delali kot stranka, ampak interesna skupina v korist potrošnikov. Kasneje so se preregistrirali v društvo.

Kutinova je vedno prekipevala od iznajdljivosti in delavnosti, izrazita podjetniška žilica jo je povlekla v študij ekonomije. Kot študentka je nabirala tudi novinarske izkušnje. Štipendiral jo je Lek, a mu jo je kot obetaven kader speljal Jože Zakonjšek na tedanji komite za družbeno planiranje. O prvem šefu govori z velikim spoštovanjem: bil je odprt, demokratičen, spodbujal je širino, izobraževanje. Na varstvo potrošnikov je začela gledati kot na sistem. Vendar pa jo je državna uprava začela utesnjevati, preveč je razmišljala s svojo glavo. Sozd Kemija je bil nato kratka epizoda, profesionalna ljubezen pa se je rodila na Centru za napredek gospodinjstva (CZNG), v tamkajšnji knjižnici, ki je skrivala pravo bogastvo sveže literature o varstvu potrošnikov, o primerjalnem testiranju (ki se je že začelo tudi v Sloveniji, a je zamrlo), na voljo so bile vrhunske tuje potrošniške revije. In novinka je v prvem mesecu izdelala koncept potrošniške revije! CZNG ga ni sprejel, raje je investiral v Ars Vivendi – in dal za eno »umetniško« številko več, kot je bil celotni proračun desetih raziskovalk za vse leto.

Zavrnitev je Bredo Kutin še podžgala: kot raziskovalka je prijavila projekt primerjalnega ocenjevanja kakovosti v Nemčiji, Švedski in Veliki Britaniji. Bolje ne bi mogla izbrati, se spominja. Bila je izbrana in v naslednjih letih je spletla široko mrežo poznanstev, se zbližala z avtoritetami varstva potrošnikov z vsega sveta, spoznala uveljavljene modele v tujini.

In spremenila gledišče. Pri nas je veljalo za poraz, če si nekaj poskusil in ti ni uspelo. Napak. Ugotoviti je treba, zakaj, popraviti in poskusiti znova, ji je že davno vsadila v možgane predsednica ameriške potrošniške organizacije Rhoda Karpatkin. »Pred 20 in več leti mi je bilo nepojmljivo, ko je Rhoda prišla na recepcijo hotela, kjer so ji povedali ceno, ona pa bi se pogajala za manj ... Bila sem šokirana. Pa saj nisem prišla beračit! To je bila naša mentaliteta – da reveži prosijo. Ampak v resnici se pogaja tisti, ki ima denar, reveži se ne znajo.«

Pod vodstvom Brede Kutin so raziskovalci v CZNG naredili prve metodologije primerjalnega testiranja gospodinjskih aparatov skupaj z Inštitutom za kakovost in meroslovje. Posebno medijsko pozornost so si prislužili s prvim jugoslovanskim primerjalnim testom mesa in mlečnih izdelkov, ki ga je financirala zvezna SZDL. »Prvič, zadnjič in nikoli več. Ker smo ga naredili, kot je treba, smo dregnili v osir. Morda bi morala že tedaj razumeti sporočilo: dokler gladiš po dlaki, je vse v redu, kritika pa ni zaželena.«

Politika jo je prvič močno po prstih, ko je že skoraj izpeljala preoblikovanje raziskovalne enote v inštitut. Politično nastavljeno vodstvo CZNG ji je odcepitev zadnji hip preprečilo. Ker je centru služila za lepo fasado, za katero so lahko na debelo zapravljali denar. To je bila kaplja čez rob. »Gremo mi na svoje, sem si rekla, in za začetek ustanovila svetovalno firmo z ekspertnimi sistemi za podporo odločanju, Mensa.« Nato jo je Marta Turk povabila k sodelovanju v štirinajstdnevniku Barometer za potrošnike in podjetnike. Kutinova je postavila dva pogoja: da ustanovijo potrošniško organizacijo in čim prej začnejo izdajati samostojno potrošniško revijo.

Začetki ZPS so bili skromni, brez prostorov, brez denarja. Breda Kutin je tri leta ostala v službi v Mensi in prodajala zaščitne filtre za ekrane in diskete, da si je izplačevala »minimalca«. Vprašanja in telefonski klici na pomoč so se usuli z afero Grubelič, nato so prišli oderuški stanovanjski krediti SKB, Cimos, največja zgodba pa je bila republiški stanovanjski sklad, ki so ga na pobudo ZPS kapitalsko okrepili z denarjem iz stanovanjske privatizacije. Jeseni se je timu pridružila odvetnica Živa Drol Novak. »Rasli smo organsko, vedno smo se učili iz izkušenj tujine, ker je bil to edini način, da dobiš znanje. Leta 1991 smo postali člani evropske potrošniške organizacije. Prva številka Vipa je izšla, ko so jugoslovanski generali napovedali izredno stanje, druga pa, ko se je začela vojna v Sloveniji. Leta 1993 smo ustanovili inštitut Mipor in tam sem zaposlena še danes.« Bolj kot v Sloveniji je njeno delo opaženo in cenjeno v mednarodnih organizacijah, tudi na najvišjih vodstvenih funkcijah in v vlogi svetovalke pri vzpostavljanju varstva potrošnikov v drugih državah.

»Saj so bili težki trenutki v teh 25 letih, a če pomislim, s kakšnimi ljudmi sem delala, kje vse sem bila, kaj sem videla ... Ne vem, če bi v kakšni službi dobila več. Vedno sem se odločala intuitivno. Kot ekonomistka po stroki bi sicer morala najprej narediti poslovni načrt. Če bi ga res, danes ne bi bilo ne ZPS ne revije. Ko enkrat skočiš v vodo, pa moraš plavati.«

V Sloveniji je drugače od pretežnega dela Evrope nevladni sektor postavljal varstvo potrošnikov, ne država. A je ves čas, od razpada Jugoslavije naprej, delal v nekakšnih izrednih razmerah. Še največ podpore in razumevanja je imela Kutinova na začetku. Plahnela je z demokratizacijo političnega prostora, ko so stranke začele črpati javni denar v lastne žepe, ZPS pa jim ni bila pripravljena kimati, pripoveduje portretiranka. Zaradi velike doze politične naivnosti je prišla v konflikt z vladnim uradom za varstvo potrošnikov (ki je nastal na njeno pobudo) in z Vido Čadonič Špelič. »Avstrijski kolega Fritz Koppe je vedno govoril, da mora imeti potrošniška organizacija toliko svobode pri svojem delu, da lahko ugrizne roko, ki jo hrani. Tega sem se držala.« In ostala brez denarja za brezplačno svetovanje.

Sistemi financiranja in odgovorni politiki so se menjali s svetlobno hitrostjo, razmere za delo pa so se slabšale. Ko je bilo treba delati zastonj, ni bilo nobene konkurence, a ni nikogar motil monopol ZPS, ko se je pojavil javni denar, se je trlo kandidatov. ZPS se je zato večkrat neupravičeno znašla na tapeti protikorupcijske komisije. Sčasoma je beseda potrošnik povsem izginila iz besednjaka slovenske politike, kot da ne bi razumeli, da so volivci potrošniki. Politike varstva potrošnikov praktično ni, strategija se ne uresničuje. »Država ne dela tistega, kar bi morala, ampak si je vzela to, kar smo prej zelo dobro opravljali mi. Kakovosti ji ni mar, da se le naloga odkljuka. In da dobi plačilo iz Bruslja, da ohranja dobre službice.«

Ob jubileju Kutinova ne pričakuje daril ali privilegijev, ampak zdrave razmere za delo v korist potrošnikov. Nas vseh.