Portret tedna: Dušan Mramor

Primeren kandidat za ministra, strokovno kompetenten, sistematičen, varčen, osebno pošten, asket, vztrajen, včasih preveč trmast, natančen, skoraj dlakocepski, deloholik, ki spi vsega nekaj ur – to so oznake, ki smo jih te dni slišali o novem ministru za finance. Dušan Mramor bo eden ključnih članov Cerarjeve vlade – zaradi pomembnosti resorja, strokovnega znanja, vladnih izkušenj in velikih javnofinančnih, bančnih in drugih gospodarskih izzivov, ki so pred Slovenijo. Izkušeni doktor ekonomije (60), specialist za poslovne finance in finančni minister v Ropovi vladi v letih 2002–2004, se dobro zaveda vseh hudih izzivov naših javnih financ. Čaka ga zahtevno krmarjenje slovenske barke med Scilo (visok javni dolg, zahteve evropske komisije, pričakovanja finančnih trgov) in Karibdo (zahteve domačih koalicijskih in socialnih partnerjev, zakulisni pritiski porabniških lobijev).

Že na parlamentarnem zaslišanju je napovedal, da bo »treba zmanjšati neracionalno trošenje«. Glede proračuna za prihodnje leto pa napoveduje vrsto varčevalnih ukrepov, pri čemer o podrobnostih še ne želi govoriti, a »do skrčenj bo moralo priti«, da primanjkljaj spravimo pod tri odstotke BDP. V ministrski ekipi bo verjetno precej osamljen – kolegi bodo pač od njega pričakovali/zahtevali proračunsko popustljivost, zato bo njegova operativna moč v vladi odvisna predvsem od iskrene in stalne podpore premiera Cerarja. Ta je v parlamentu pred izvolitvijo vlade že izrecno napovedal restriktivno fiskalno politiko – karkoli je že bilo mišljeno s tem –, besedno podporo ključnemu ministru pa je bilo te dni razbrati tudi iz premierovih opozoril, da moramo znižati strukturni proračunski primanjkljaj in visok javni dolg.

A eno so napovedi, drugo pa politični boj za proračunske evre. In Mramorja že prihodnje tedne zagotovo čakajo zanimivi proračunski pogovori. Vir verjetnih finančnih napetosti v vladi je že sama koalicijska pogodba, ki je ohlapna in porabniško naravnana – v njej ni zaznati Mramorjevega »restriktivnega« rokopisa. Trmasti finančni minister ima v vladi dva prav tako trmasta kolega Erjavca in Židana, ki sta hkrati predsednika dveh tradicionalno porabniško orientiranih strank, Desusa in SD. In nič kaj spodbudne proračunske popotnice ni novi minister dobil tudi od predsednika SMC Cerarja, ki je bil s svojimi predvolilnimi izjavami zaslužen za propad že skoraj dokončanih, 350 milijonov evrov težkih plačnih pogajanj med prejšnjo vlado in sindikati javnega sektorja. Politični prestiž ima pač vedno zelo visoko ceno – in če zdaj, pod novo vlado, pogajanja ne bodo končana do konca leta, bo luknja v javnih financah večja še za skoraj odstotek BDP. Sindikati, ki so zavohali svojo priložnost, so sicer že dali vedeti, da se o znižanju plač ne bodo pogajali – ministru je tako prva potencialna mina za rebalansirani proračun 2015 že nastavljena.

Na drugi strani so omejitve in zapovedi evropske komisije: minister se zaveda, da nas čaka njegova prisilna uprava, če ne bomo sami ukrepali in sklestili primanjkljajev v predpisane okvire, zato nujno potrebujemo normalno, zdravo, rastoče gospodarstvo, ki je edini recept za našo ekonomsko osamosvojitev in emancipacijo od diktata Bruslja, trojke in finančnih trgov. Pri ocenah makroekonomskih scenarijev se bo kot mikroekonomist zanašal na ekonometrične modele Velimirja Boleta, ki ga zelo ceni.

Njegov izbor državnih sekretarjev in najožjih sodelavcev na ministrstvu kaže, da prisega na preizkušene kadre. Mramor je znan kot neutrudljiv šef in tudi zdaj se lahko uradniki na finančnem ministrstvu pripravijo na visok delovni ritem. V svojem slogu: »Bomo pač bolj malo spali,« je zdaj lakonično komentiral notorično dejstvo, da je evropska komisija junija tedaj že odhajajoči vladi naložila zelo tesne roke za izpolnitev javnofinančnih, bančnih in drugih gospodarskih nalog, ki zdaj prehajajo na njegovo ministrstvo.

Mramor je bil v mandatu 2002–2004 desna roka premiera Ropa, nekaj upravičenih očitkov pa si je tedaj nakopal zaradi kompliciranja davčnih procedur in nekaterih nesmiselnih, premalo pretehtanih davčnih obremenitev. Sam zdaj pravi, da je bilo obdavčenje pretežnih lastniških deležev »problematično«: bilo je zamišljeno kot protitajkunski ukrep proti privatizacijskim dobičkarjem, a z davkom so bili lahko kaznovani tudi marljivi podjetniki, ki so s svojo pametjo ustanovili rastoča podjetja in imeli dobre proizvode, je na zaslišanju priznal poslancem v odboru za finance. In požel priznanje desnega dela opozicije, ko je napovedal, da davkov zdaj ne bo zviševal.

Na očitke, da je zdaj prelomil svojo obljubo iz leta 2011, da ne bo več šel v politiko – tedaj se ga je omenjalo kot ministra v morebitni Jankovićevi vladi –, odgovarja, da strokovnih stališč pa nikoli ni menjal in da se je zdaj odločil, da se nekaj da narediti. »Nalepk nikoli nisem maral, sem pa predvsem pragmatičen ekonomist,« mi je marca 2004 v intervjuju za Sobotno prilogo odgovoril na vprašanje, h kateri struji ekonomistov (neoklasični, neokeynesijanski itd.) se prišteva. V tem pragmatičnem duhu je spremenil tudi stališče glede slabe banke: sprva ji je nasprotoval, ker da je to predraga rešitev, zdaj, ko je odločitev sprejeta, pa ji ne nasprotuje, saj »je čas izjemno pomemben: to ni optimalna rešitev, a izbrali smo jo, zdaj pa iz nje naredimo, kar se da narediti, in pojdimo naprej«.

Kot minister se bo verjetno lahko ujel z guvernerjem Banke Slovenije: Mramor in Boštjan Jazbec sta sodelavca z ljubljanske ekonomske fakultete in imata vsaj zdaj – v preteklosti sicer ni bilo vedno tako - dokaj kompatibilne poglede na ekonomsko politiko. Glede na številne skupne naloge, ki čakajo vlado, finančno ministrstvo in centralno banko pri zahtevni sanaciji, prestrukturiranju in sanaciji bank in podjetij, je taka pozitivna kemija med ključnima akterjema finančne politike v državi načeloma zelo dobrodošla, zlasti če se spomnimo preteklih blokad na ravni minister Križanič–guverner Kranjec.

Pod črto: Slovenija je kljub nekaterim pozitivnim trendom še vedno v globoki gospodarski in socialni krizi, za trajnejši preobrat iz nje pa potrebuje kredibilno vlado. Naš portretiranec je glede na izkušnje in reference zagotovo lahko kredibilen minister. Kot specialist za poslovne finance se zaveda, kako pogubni so za naša podjetja slabi lastniki, zato bo nadaljeval s privatizacijami, ki jih je zastavila že prejšnja vlada, zelo hitel pa z njimi ne bo. Sam v vladi ne bo zmogel vsega, potreboval bo pomoč, pravijo gospodarstveniki. Ključen bo trojček Cerar-Mramor in novi gospodarski minister Petrovič; slednji je zdaj še velika neznanka. Sicer pa, kako močan bo Mramor kot minister v svojem drugem mandatu, bomo lahko razbrali že čez slab mesec, ko bo na mizi prvi rebalans proračuna 2015. ●