Tiskane izdaje
Mlad je še, pameten, ambiciozen in prodoren, uglajen, simpatičen, kar lep. Zdi se kakor »čudežni deček« francoske politike, tako zelo ga nekateri čislajo. A ogromno, nemara še več, je ta trenutek takih, ki ga grajajo, saj ne morejo sprejeti »praznine«, s katero je napolnil politično sredino v Franciji in izpodrinil iz predsedniške igre staro levo-desno dihotomijo; potem ko se je ta uničila sama. Kdo je 39-letni Emmanuel Macron, vodja gibanja En Marche!, ki bi lahko postal novi predsednik Francije? Pred tednom dni so mu volivci namenili skoraj 24-odstotno podporo – dovolj, da bi lahko v drugem krogu 7. maja ustavil pot ksenofobni populistki Marine Le Pen? Bi se znal izkazati kot močneje povezovalen, kot bi lahko bila tekmica hudo razdiralna in konfliktna? Pustimo pridevnike ob strani, v tej kampanji jih je tako preveč …
Emmanuel Macron je neznanka, drugo niti ne more biti, saj je politično »komaj« vzniknil. Leta 2012 ga je v Elizejsko palačo za svetovalca povabil predsednik François Hollande – menda potem ko mu je »Mozarta financ« iz banke Rothschild na neki večerji predstavil ekonomist Jacques Attali –, že dve leti zatem je bil minister za ekonomijo v drugi, vse bolj liberalni vladi Manuela Vallsa. Kot kandidat gibanja En Marche! (Naprej!), ki ga je pripravljal diskretno in menda mimo »mentorja« Hollanda, se je nato predvolilno programsko predstavil; tako kot so se politično »ponujali« vsi tekmeci za prvi položaj v državi. Toda vprašajev je veliko, z vseh taborov so mu jih postavljali pred prvim krogom in odprta so zdaj. Res obljublja Francozom vse mogoče nemogoče, ne da bi pojasnil, kako bi to dosegel?
Konservativni krogi iz bližine izpadlega republikanca Françoisa Fillona – denimo nekdanji minister Éric Woerth – so ga že pred časom izzvali v javnem pismu, objavljenem v Figaroju, naj pojasni, kako bi lahko bil njegov ekonomski program verodostojen in bi bile njegove rešitve učinkovite, ne pa samo nadaljevanje ponesrečenega Hollandovega mandata, ko Francija po gospodarski rasti, zmanjševanju javnofinančnega primanjkljaja, brezposelnosti in javnega dolga … nikakor ne krene naprej. Vprašali so ga, kako bi državi povrnil avtoriteto, kako bi povečal konkurenčnost: samo rahle (davčne) razbremenitve podjetij (s 33,3 odstotka na 25 odstotkov) da še zdaleč ne bodo dovolj, pa tudi o družinski politiki da ni v njegovem programu besedice. Prav tako premalo jih je o pokojninskem sistemu, nasploh o delu, še o delovnem času, ki je v Franciji vedno vroča tema, in niti črhnil da ni o socialnem dialogu. Zato na desnici dvomijo, da bi lahko kaj premaknil. Napovedi, na primer, o zloglasnih 60 milijardah, za kolikor bi rad v petih letih priškrnil javno porabo, lahko menda samo padejo v vodo. Zlasti ker konservativci že vidijo, da bi se – obratno! – pod Macronom za prav toliko milijard in še za kakih pet več javni izdatki celo povečali: obljublja investicijski načrt v višini 50 milijard evrov … Menda se je resno bati, da bi lahko politik, ki mu pritikajo oznako liberalec, ogrozil in v desetih letih razgradil še vedno kolikor toliko zgleden francoski model socialne varnosti; kar skrbi posebno levico. Sploh na njenem skrajnem robu svarijo pred globokimi rezi neizkušenega (neo)liberalca, ki slavi delo, individualno svobodo, prosti pretok … in med tem pogumno napoveduje, da bi se pod njim brezposelnost do leta 2022 znižala s sedanjih deset na sedem odstotkov, deficit bi obvladoval znotraj treh odstotkov, rast pa naj bi bila ob koncu mandata leta 2022 1,8-odstotna.
V svojem petletnem programu predvideva ekonomsko-socialno še marsikaj: v drobcih in številkah, recimo, ukinitev 120.000 delovnih mest med funkcionarskimi kadri, odpravo podpore za brezposelnost v primeru zavrnitve dveh ponudb za službo, a tudi razbremenitev 80 odstotkov prebivalstva nepremičninskega davka (na dom) … V duhu modernega časa bi prednostno skrbel za digitalno posodobitev javne uprave, pozoren bi bil na kmetijstvo, na javna transport in zdravje, za povrhu bi se, kot razlaga državljanom, tudi inštitucionalno potrudil za večji red: poslanci ali ministri končno ne bi več smeli zaposlovati družinskih članov, več kot trije zaporedni politični mandati ne bi bili možni, za tretjino poslancev bi zmanjšal parlament, pod njim bi bilo za četrtino manj tudi departmajev. Ker je čas ekološko prevraten, bi do konca mandata Francozi obnovili milijon slabo izoliranih nepremičnin, ob nakupu manj onesnažujočega avtomobila pa bi se lahko nadejali po tisoč evrov premije. In ker je tudi kulture vedno premalo in ni dovolj dostopna, bi mladi ob dopolnitvi 18. leta starosti prejeli posebno »kulturno kartico« z naloženimi petsto evri – za knjige, vstopnice, kulturne dogodke … Kar pa zadeva varnost, proračun za obrambo bi dvignil na dva odstotka, kapaciteto zaporov povečal za 15.000 dodatnih mest in rekrutiral bi še 10.000 novih policistov in orožnikov. In Evropa? Kot prepričan Evropejec, ki verjame tudi v evro, bi Macron vidno izobešal evropsko zastavo, saj so simboli ključni. Evropski projekt je po njegovem mnenju treba ponovno zagnati, ohranjanje statusa quo pelje v napačno smer in res je: nujno je dati besedo ljudem. Povsem konkretno bi predlagal, recimo, osnovanje proračuna območja z evrom, ki bi ga potrjeval parlament evrskega območja, nad njim pa bi bedel evrski minister za ekonomijo in finance …
Če bodo Francozi 7. maja izbrali Emmanuela Macrona za predsednika – druge izbire niti nimajo, razen če so se pripravljeni pogrezniti z Marine Le Pen v populistično-ksenofobni kaos –, potem se bo v anale francoskega političnega življenja zapisal kot najmlajši predsednik v zgodovini republike. Decembra bo star komaj 40 let, oznako »najmlajši« bi odvzel Louisu-Napoleonu Bonaparteju, edinemu predsedniku Druge francoske republike, ki je ob imenovanju leta 1848 že imel štirideset let; poznejše Drugo francosko cesarstvo, ki je začasno sledilo republiki – časi so bili pač prevratni –, je vodil kot Napoleon III. Zdaj tudi Emmanuel Macron govori o prevratnosti, revoluciji, še knjigo, po kateri lahko javnost sega od novembra lani, je naslovil tako: Révolution. Da smo na prelomih, je verjeti, družbe so pred gigantskimi izzivi, narobe je, da bi kar čakali, svež veter mora pihati in odnesti s seboj vse, kar se je skozi desetletja usedlo slabega, družbeno uničujočega. In tu ima Macron morda novo težavo – neredki kritiki, naj bodo z leve ali desne, pravijo, da se utegne »revolucija« à la Macron pokazati za marketinški trik, slepilo, prevaro. Sam je resda mlad, toda ljudje v njegovi bližini to niso niti po letih, še zdaleč niso novinci, ampak je med njimi veliko starih političnih mačkov, denimo, Jacques Attali, Daniel Cohn-Bendit, Bernard Kouchner …, ki so šli že skozi veliko volitev v Franciji. Tokratne bi morali dobiti: kot pendant mračnjaštvu in nazadnjaštvu, ki ga kot alternativo ponuja Marine Le Pen.
