Tiskane izdaje
Naslednji četrtek bo Gilbert Guillaume, predsednik senata arbitražnega sodišča, ki presoja o mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško, sporočil odločitev. Med 14. in 16. uro naj bi povedal, kaj je arbitražno sodišče sklenilo po petih letih branja vladnih dokumentov, arhivskih gradiv, zaslišanj, študiju zemljevidov in drugih opravilih. Arbitri, ki sicer delujejo v okviru Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu, so se prvič zbrali aprila 2012, leta 1930 rojeni francoski pravnik pa je prevzel posle predsedujočega.
Guillaume – za člana senata arbitražnega sodišča sta ga predlagala tedanji predsednik evropske komisije José Manuel Barroso in tedanji komisar za širitev Štefan Füle, slovenska in hrvaška vlada pa sta predlog potrdili – je starešina senata. Njegovi kolegi v arbitražnem senatu so precej mlajši. Britanski profesor Vaughan Lowe je rojen leta 1952, nemški arbiter Bruno Simma je rojen leta 1941, norveški arbiter Rolf Einar Fife je letnik 1961, švicarski profesor Nicolas Michel pa je bil rojen leta 1949. Arbitražno sodišče je sicer načrtovalo, da bi delo končalo do konca leta 2015, vendar so se zadeve sredi tistega leta temeljito zapletle, ker so v javnost prišli posnetki sproščenega klepeta med slovenskim arbitrom Jernejem Sekolcem in Simono Drenik, agentko slovenske vlade v arbitražnem postopku. Na incident lahko gledamo na dva povsem različna načina: bodisi kot na nedopustno komunikacijo med slovenskim arbitrom in slovensko agentko bodisi kot na nedopustno prisluškovanje neidentificirane tajne službe arbitru Stalnega arbitražnega sodišča.
Če rečemo, da gre za neidentificirano vohunsko službo, lahko k temu dodamo na logičnem sklepanju utemeljeno domnevo, da je imela ta vohunska služba hrvaškega nalogodajalca, saj je bilo od leta 2009, ko je bila Hrvaška prisiljena sprejeti arbitražni postopek o meji, jasno, da bo iskala način, da iz arbitražnega postopka nekako izstopi. Razkrita komunikacija med slovenskim arbitrom in agentko slovenske vlade pri arbitražnem sodišču je bila za Hrvaško dovolj dober razlog za trditev, da je arbitražni postopek kompromitiran in zato končan. Stališče predsedujočega je bilo drugačno: arbitražni postopek naj se nadaljuje, sprejel pa je odstope slovenskega in hrvaškega arbitra. In ker Hrvaška v senat ni želela imenovati novega člana, je odločitev o petem arbitru sprejel predsedujoči.
Gilbert Guillaume, predsedujoči, je mednarodni pravnik z vrhunsko izobrazbo. Ob pravni diplomi ima še diplomo iz politične ekonomije, hkrati pa je študiral še na prestižni francoski državni šoli za javno upravo, od koder prihaja glavnina francoske politične in vladne elite.
K formalnim akademskim kvalifikacijam bi lahko dodali še poglobljeno razumevanje zgodovine. Ko je pred poldrugim desetletjem pisal o mednarodnem pravu in terorizmu, je v analizo vpletel pomen atentata na jugoslovanskega kralja Aleksandra II., ki se je leta 1934 pripetil v Marseillesu, na razvoj mednarodnega prava ...
Da Guillaume sodi v francosko pravno elito, je postalo jasno že kmalu po koncu njegovega študija. Leta 1957 je postal član francoskega državnega sveta, telesa, ki po eni strani nastopa kot vladni pravni svetovalec, po drugi strani pa ima v upravnih sporih najvišjo sodno oblast. Leta 1962 je postal direktor pravne službe zveze Nato, funkcijo pa je opravljal do leta 1968. Zgodovinski kontekst ni bil nepomemben. Francija je pod De Gaullom sklenila izstopiti iz vojaškega krila Nata, predvsem pa je zahtevala, da na ozemlju Francije ni Natovih vojaških oporišč. Povedano drugače – Francija je hotela v celoti izvajati suverenost na svojem ozemlju in ni dopuščala ameriške vojaške prisotnosti na francoskih tleh. V sedemdesetih let prejšnjega stoletja je Guillaume prevzel vodenje pravnega oddelka Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), v osemdesetih pa je vodil pravno službo francoskega zunanjega ministrstva.
Leta 1987, ko je končal službo na francoskem zunanjem ministrstvu, je postal član Meddržavnega sodišča Združenih narodov, med letoma 2000 in 2003 pa je tej najpomembnejši mednarodni sodni instanci, ki ima sedež v Haagu, tudi predsedoval.
Predsednik senata Stalnega arbitražnega sodišča ima sicer status prvega med enakimi, hkrati pa ima največji vpliv na sam postopek arbitražnega procesa in delo arbitraže tudi koordinira.
Arbitražni postopek med Slovenijo in Hrvaško še zdaleč ni edini, pri katerem je sodeloval. Odločal je, denimo, o sporu med Perujem in Čilom glede morske meje, vprašanje pa je bilo zaradi pomembnih naravnih bogastev ekonomsko zelo pomembno za obe strani. Pred meseci ga je Singapur izbral za arbitra v sporu med Singapurjem in Malezijo glede strateško pomembnega otočja, ki leži vzhodno od Singapurja.
Iz dve leti starih prisluhov pogovorov med arbitrom Jernejem Sekolcem in slovensko agentko Simono Drenik lahko razberemo, da je po Sekolčevi oceni Gilbert Guillaume razumevajoč do slovenskega stališča o morski meji. »Na morju ste dobili, kar ste hoteli, ne pritiskajte tako močno,« naj bi povedal Sekolcu in mu hkrati namignil, naj slovenski arbiter ne bo preveč agresiven pri vprašanjih kopenske meje. Hkrati pa je imel predsedujoči, če gre verjeti prisluhom, nekoliko pikro stališče do ustja reke Dragonje, saj naj bi tam živeli samo komarji in žabe. A od leta 2015 se je – tudi zaradi težkih slovenskih spodrsljajev – spremenilo marsikaj. Napake ni naredil le arbiter Sekolec, temveč tudi zunanji minister Karl Erjavec. In prerokbe o tem, kako se bo odločilo arbitražno sodišče, so tvegane.
Še bolj nepredvidljivo pa je, kaj se bo dejansko zgodilo z odločitvijo arbitražnega telesa. Hrvaška pravi, da arbitraže ne priznava, Slovenija bo odločitev spoštovala, razen če arbitražno sodišče ne bi opravilo nalog, ki so opisane v ustanovnih listinah.
