Tiskane izdaje
Vse skupaj se je, povsem nepričakovano, začelo v svetem mestu Mašad, kjer živi velik del iranske verske vrhuške. Ta na ravni delovanja »globoke države« nikoli ni in ne bo sprejela, da so Iranci dvakrat zapored (leta 2013 in 2017) izvolili za predsednika Hasana Rohanija, kandidata, ki ni bil njihov izbranec, je pa bil njihov izdelek.
Prvi protest v Mašadu ni bil protirežimski. Nasprotno. Organizirali so ga tesni sodelavci ajatole Alija Hameneija in pripadniki versko-finančne oligarhije, ki skupaj z republikansko gardo obvladujejo velik del iranskega gospodarstva - na čelu s predsedniškim kandidatom Ibrahimom Raisijem, ki ga je Rohani »razbil« na majskih volitvah. Protest je izbruhnil dobra dva tedna po tem, ko je Rohanijev kabinet sprejel predlog novega proračuna, v katerem je močno omejil državno financiranje nekaterih institucij, prek katerih se je napajal velik del »večnega« versko-političnega aparata. Obenem se je po drugi Rohanijevi predsedniški zmagi, do katere je z lahkoto prišel že v prvem krogu, razkorak med predsednikom in vrhovnim voditeljem ter njegovimi pokornimi adjutanti podizvajalci še bolj poglobil.
Del kompleksnega in večplastnega iranskega režima, ki deluje zunaj državnih institucij, se je odločil javno oslabiti predsednika, sicer kariernega politika in »otroka režima«, katerega pomemben del je 69-letni Rohani že od islamske revolucije leta 1979, ko se je vrnil v Iran skupaj z ajatolo Homeinijem. V naslednjih 38 letih je zasedal tako rekoč vse najpomembnejše funkcije v državi. Med drugim je med iransko-iraško vojno načeloval vrhovnemu obrambnemu svetu, bil namestnik generalštaba iranske vojske, poveljeval iranskemu vojaškemu letalstvu, vodil obveščevalno službo, predsedoval parlamentu, svetoval predsedniku in vodil »jedrska pogajanja« z mednarodno skupnostjo.
Njegovo ime se je v mednarodni javnosti prvič pojavilo v času afere Iran-Contra leta 1986. Kot večni režimski človek je po dolgoletni vladavini nekompetentnega in arogantnega Mahmuda Ahmadinežada poskušal nadeti iranskemu režimu »človeški obraz«. »Edina pot za povezovanje z Iranom je dialog na enakovrednih temeljih, gradnja zaupanja in vzajemno spoštovanje, hkrati pa zmanjšanje antagonizma in agresije. Če želite, da Iran odreagira pravilno, ne uporabljajte jezika sankcij. Govorite jezik spoštovanja,« je avgusta 2013 po predsedniški prisegi v parlamentu, na katero so bili prvič po islamski revoluciji povabljeni tudi tuji državniki, dejal novi iranski predsednik in si pridobil simpatije mednarodne skupnosti ter sprožil nov val ogorčenja v (naj)bolj konservativnem delu konservativnega iranskega režima.
V »risanju« človeškega obraza režima Rohani ni bil najbolj uspešen - ves čas je bilo (je in bo) namreč jasno, kdo v resnici vlada 80-milijonski in geostrateško zelo pomembni državi.
Protesti, ki so bili sprva »notranji posel«, so hitro presegli predvidene okvire in ušli nadzoru. Organizatorji so podcenili količino nakopičenega nezadovoljstva - še posebej v manjših iranskih mestih in na podeželju, ki se ga velike zgodbe zadnjih nekaj let, predvsem podpis tako imenovanega jedrskega sporazuma in posledična odprava mednarodnih sankcij, skoraj niso dotaknile. Ob tem so s sprejetjem predloga novega proračuna močno poskočile cene hrane - cena perutnine in jajc se je, denimo, dvignila za 40 oziroma 50 odstotkov. Protesti so se hitro razširili po mestih, o katerih smo v kontekstu političnega dogajanja v Iranu v zadnjih letih slišali malo ali skoraj ničesar. Na ulice Sanandadža, Ilama, Horamdareha, Hermanšaha, Gorgana in Ahvaza je odšlo na desettisoče nezadovoljnih pripadnikov nižjih slojev iranskega prebivalstva, ki jih na spektakularnih podobah s protestov iz leta 2009 ni bilo mogoče opaziti.
Prorežimski protest, katerega namen je bil - med drugim - oslabiti predsednika Rohanija, se je, posledično, hitro sprevrgel v protirežimskega. Toda veliko bolj na socialni kot na politični ravni. Protestniki, jezni zaradi visokih cen (ne le) hrane, vseprisotne korupcije, nepotizma, klientelizma, visoke brezposelnosti (še posebej med mladimi) in zelo dragega iranskega sodelovanja v treh najbolj krvavih bližnjevzhodnih vojnah (Sirija, Irak, Jemen), so vzklikali gesla tako proti predsedniku Rohaniju kot proti vrhovnemu voditelju, »nedotakljivemu« ajatoli Hameneiju.
Zagoreli so avtomobili. Protestniki so se spopadli s policisti in pripadniki skrivnih varnostnih enot. Gesla protestov so bila vse bolj neposredna. Za trenutek ali dva se je zdelo, da utegnejo preplaviti Iran množične demonstracije. Režim se je - kljub 22 mrtvim in približno 500 aretiranim - v kontekstu svojih represivnih standardov držal nazaj. Vedeli so, da bi povratni udarec s polno močjo spravil na ulice še veliko več ljudi, hkrati pa okrepil režimsko tarčo - predsednika Rohanija. Ta je sprva zadržano spremljal proteste, jih potem hkrati obsodil in, zavedajoč se, da so na ulicah številni njegovi volivci in volivke ter zapletenih razmerij na iranskih dvorih, med vrsticami tudi podprl.
Zmeda bi bila težko večja - še posebej, ko je ajatola Hamenei v ključnem trenutku povlekel predvidljive poteze. Najprej je, kolikor je bilo mogoče, omejil delovanje spleta in mobilnih omrežij. Nato je lahkotno pripisal organizacijo protirežimskih protestov zunanjim silam - Združenim državam, Izraelu, Veliki Britaniji in Saudski Arabiji, s katero Iran prek proxy vojn bije dolgo in krvavo bitko za prevlado v regiji. Neomajna in infantilno nereflektirana podpora, ki jo je namenil protestnikom ameriški predsednik Donald Trump, je bila za ajatole in mule kot darilo z neba: protestniki, ki jih je spravila na ulice globoka in dolgotrajna socialna stiska, so postali »kremplji tujih sil«. Le dan zatem je iranska oligarhija, katere ključni del je republikanska garda, ki po zgledu egiptovske vojske obvladuje velik del gospodarstva, poslala na ulice na tisoče zvestih podpornikov. »Protirežimski« protesti so do tedaj porabili že velik del zaleta.
Spremenila se je tudi Rohanijeva retorika. Brez močnih zaveznikov in s »šibko«, še zdaleč ne enotno ulico je moral hitro sprejeti diskurz ajatole in mul. Njegove ostre, politično oportunistične besede so bile v popolnem nasprotju s prvim predsedniškim govorom iz leta 2013, v katerem je Rohani pozval k strpnosti, klical k »transparentnosti vseh strani«, govoril o nujnosti ekonomskega preporoda države in ustavitve sankcij ter mednarodni skupnosti jasno in glasno ponudil roko. Dejal je, da njegova volilna zmaga pomeni triumf zmernosti nad ekstremizmom.
Do danes se njegove besede niso potrdile. Po dogodkih v zadnjih desetih dneh - in v kontekstu regionalnih vojn in geostrateških bitk - je še težje verjeti, da se kdaj bodo.
