Portret tedna: Igor D. Gregorič

Ko je bil star 24 let, je imel za seboj dokončan študij medicine v Ljubljani, pred njim pa je bila življenjska epizoda, ki je v starih časih veljala za travmatično. Moral je na služenje vojaškega roka. Vendar za doktorja Igorja Gregoriča vse skupaj ni bilo tako boleče. Vojaški rok je leta 1980 služil v beograjski VMA, vojaški medicinski akademiji, prestižni zdravstveni in izobraževalni instituciji jugoslovanske prestolnice. Med stažiranjem na kliniki za urgentno medicino je izvedel, da težke paciente z VMA pošiljajo na zdravljenje v teksaški Houston. Medicinski vrh jugoslovanske vojske, institucije, ki je bila z eno nogo nagnjena k sovjetskemu vzhodu, z drugo pa proti prijateljskim neuvrščenim diktaturam, je odlično sodeloval s teksaškim Medicinskim centrom, orjaškim konglomeratom vrhunskih klinik in medicinskih fakultet.

Štiri leta pozneje je dr. Gregorič poslal v Teksas pismo in se iz šempetrske bolnišnice, kjer je opravljal kirurško specializacijo, odpravil v neznano. V drugi polovici osemdesetih let je postal sodelavec profesorja Dentona Cooleyja, ene od legend ameriške in svetovne srčne kirurgije, pionirja transplantacij srca v ZDA, kirurga, ki je prvi na svetu vstavil pacientu umetno srce ... Texas Heart Institute, v katerem je dr. Gregorič kot kardiovaskularni in torakalni kirurg delal 25 let, se je dolga leta uvrščal med prvih pet najboljših centrov za kirurgijo srca v ZDA. Gregorič je, med drugim, vodil 500 operacij s presaditvijo srca, pri 500 presaditvah pa je bil asistent glavnega kirurga. Ko ni operiral, je pisal znanstvene razprave. Opus akademskih člankov, pri katerih je podpisan kot avtor ali soavtor, se bliža številki 300. Podatkovna zbirka Scopus, ki beleži akademske objave, navaja, da je v prestižnih znanstvenih revijah samo leta 2007 objavil 22 besedil. Letos, denimo, mu ta podatkovna zbirka pripisuje ducat objav, članke, pri katerih je podpisan, pa je leta 2017 citiralo več kot 300 drugih avtorjev. Če pa ni pisal razprav, je sodeloval na znanstvenih srečanjih; tudi teh bo vsak trenutek 300.

Vendar stikov z okoljem, iz katerega izhaja, ni nikoli pretrgal. Zadnje desetletje tesno sodeluje z ljubljansko medicinsko fakulteto; študij v Ljubljani je končal leta 1979. V Teksasu se je izobraževal del slovenske kirurške stroke. Pred sedmimi leti mu je beograjska vojaška medicinska akademija namenila status gostujočega profesorja. Od leta 2009 je ustanovitelj zasebnega medicinskega centra Medartis, ki deluje v Novi Gorici. Predvsem pa zadnja leta intenzivno spremlja dogajanje, povezano z otroško srčno kirurgijo.

Zdravniška zbornica je namreč mednarodni skupini, katere vodja je bil dr. Gregorič, naročila, naj opravi analizo otroške srčne kirurgije v ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru. Več kot 150 strani obsegajoče poročilo je ugotovilo, da razmere glede otroške srčne kirurgije v UKC zbujajo skrb. Zaradi strokovnih napak je po oceni komisije, ki je začela delovati leta 2014, poročilo pa je napisala leta 2015, umrlo več otrok. Dejavnost otroške srčne kirurgije je bila v obdobju 2007–2014, ki ga je analizirala komisija, slabo dokumentirana. Obljube, da bo v doglednem času domača stroka sama usposobljena za zahtevne srčne operacije otrok, niso bile izpolnjene. Odnosi med sodelavci so bili slabi.

Ko je analiziral razmere v otroški srčni kirurgiji, je sicer govoril diplomatsko. A hkrati je bil tudi zelo natančen, oster in neomajen. Zaradi poročila, ki bi moralo biti vzvod za reševanje razmer, se reči niso izboljšale. Dejavnost otroške srčne kirurgije v UKC ostaja nerešljiv problem. Zato dr. Gregorič zadnje tedne po naročilu ministrstva za zdravje snuje nov center za obravnavo otrok s kardiološkimi obolenji in odraslih s prirojenimi srčnimi napakami. Z osnovno idejo, kako naj bi center deloval, je ta teden seznanil tudi predsednika vlade Mira Cerarja.

Četudi je sam zagovornik sistema, v katerem zasebna pobuda dopolnjuje javno zdravstvo, meni, da bi moral biti nov center za obravnavo otrok s kardiološkimi obolenji javna institucija, ministrstvo za zdravje pa ustanovitelj institucije. Center bi moral na eni strani zagotoviti, da pediatrično kardiološko znanje ne bo več razdrobljeno, hkrati pa zagotoviti ustrezno izobraževanje za kirurško stroko. »Cilj bi moral biti, da bi to postal vsaj center regionalnega pomena,« pravi dr. Gregorič. Z besedo »regija« ne razume le Slovenije, ampak tudi vsaj del območja nekdanje SFRJ. Primerljivi centri namreč delujejo na Dunaju, v Pragi, Münchnu in Padovi. Sicer pa je prepričan, da tudi zdravstveni sistem potrebuje konkurenco – od konkurence izvajalcev do konkurence zavarovalnic. Konkurenčnost sili k prilagajanju, meni, prilagajanje pa je pogoj za napredek.

Dr. Gregorič večji del leta preživi v Teksasu. Zadnja leta je zaposlen na Teksaški univerzi v Houstonu (bolj natančno: University of Texas Health Science Center at Houston), kjer ima status rednega profesorja. Predvidoma bo na univerzi dejaven še deset let. V Slovenijo pa se redno vrača – njegova družina namreč večji del leta preživi v Sloveniji.

Če njegovo kirurško in znanstveno kariero postavimo v oklepaj, o sebi pravi, da je precej siv človek. In s tem ne misli na barvo las in brade. Med več kot tri desetletja trajajočo kariero v Teksasu je namreč predvsem delal, študiral in delal. Za kaj drugega mu ni ostalo časa. »Sem tekač na dolge proge. A le po značaju,« se za trenutek pošali na svoj račun. Projekta ustanavljanja centra za obravnavo otrok s kardiološkimi obolenji se je lotil pro bono. »Moj edini cilj je, da otroci dobijo oskrbo, ki bo primerljiva z mednarodnimi standardi,« pravi.

Zaveda se, da bo projekt ustanovitve centra za obravnavo otrok s kardiološkimi obolenji zapleten podvig. Med drugim tudi zato, ker zdravniški egi, sploh ko gre za kirurge, niso ravno majhni. Rivalstvo največjih legend ameriške srčne kirurgije je lahko spremljal iz neposredne bližine. »Ste kdaj sodelovali tudi s profesorjem Michaelom DeBakeyjem,« naivno vprašam, ker predpostavljam, da so kardiokirurgi iz Houstona med seboj povezani. »Žal ne,« odgovori in se nekoliko kislo nasmehne. Njegov profesor Denton Cooley je bil namreč štiri desetletja sprt s profesorjem DeBakeyjem. Oba sta delala v Houstonu, vendar sta se kot najtesnejša sodelavca med razvijanjem umetnega srca sprla. Čeprav sta delovala na sosednjih inštitutih, več desetletij nista govorila.

Do sprave med profesorjem DeBakeyjem – sodeloval je tudi v ekipi, ki je leta 1980 zdravila jugoslovanskega maršala Tita – in profesorjem Cooleyjem je prišlo šele leta 2007, ko je bil DeBakey star 99 let. Pol leta pozneje, nekaj tednov pred stotim rojstnim dnevom, je umrl. Denton Cooley je umrl lani, star 96 let.