Portret tedna: Ivica Todorić

Lastnik Agrokorja Ivica Todorić naj bi od državnega prijatelja številka ena postal državna skrb številka ena.

Objavljeno
10. marec 2017 15.45
Dejan Vodovnik
Dejan Vodovnik

Pred sedemnajstimi leti je v pogovoru za že zdavnaj ugasli hrvaški dnevnik Vjesnik Ivica Todorić dejal, da komaj povezuje začetek in konec meseca. Nemalo ga je začudilo – vsaj tako se ohranja v dokumentaciji –, da ga novinarka sprašuje, ali je res prijatelj številka ena aktualne državne politike. Očitek, da je tajkun, ga je menda sicer zbodel, vendar je skoraj v isti sapi zatrdil, da je pravzaprav škoda, da na Hrvaškem ni še več tajkunov.

Ivica Todorić je še lastnik koncerna Agrokor, ki vsako leto »pridela« zajetne prihodke hrvaškemu državnemu proračunu. Ima skoraj 60.000 zaposlenih; nekateri ga pozdravljajo kot predsednika, drugi mu pravijo gazda. V sosednji Bosni in Hercegovini je pod okriljem Agrokorja zaposlenih še skoraj 10.000 ljudi. Vendar se je v zadnjem času marsikaj spremenilo. Od državnega prijatelja številka ena naj bi Todorić postal državna skrb številka ena.

Pokojni državni poglavar Franjo Tuđman je v eni od svojih vizij videl Hrvaško, katere gospodarstvo vodi dvesto domačih bogatih družin, zato je na stežaj odprl vrata nekaterim, ki bi jim sicer, vsaj tako so menili hudomušneži, težko zaupal zalivanje rož med dopustom, kaj šele razmeroma dobro stoječe družbeno bogastvo. Med njimi je bil tudi Todorić, takrat še eden največjih cvetličarjev nekdanje Jugoslavije. Z njim in njemu podobnimi se je nato zgodilo tisto, kar pri sosedih namesto lastninskega preoblikovanja podjetij še vedno imenujejo rop tisočletja oziroma projekt, ki je Hrvaški povzročil več škode kakor vojna vihra, ki je trajala pet let.


Zdi se, da so časi, ko je Agrokor cvetel, lobisti vseh barv in nacionalnosti pa so si meli roke, minil. Foto: Jože Suahdolnik/Delo.

V Sloveniji se je o Todoriću vedelo razmeroma malo. Pozneje, ko je vse glasnejša postajala namera, da prav Agrokor želi prevzeti Mercator, pa je obveljalo, da je za povprečnega Slovenca Ivica Todorić razvpiti hrvaški tajkun, da je njegov Agrokor hrvaška paradržava in da so njegove mokre sanje najboljši sosed iz Slovenije.

Ko je leta 2013 uresničil svoje sanje, Mercator pa prešel v Todorićev imperij, so nekateri že opozarjali, da je Todorićev poslovni sistem v finančnem smislu tempirana bomba, ki bo eksplodirala čez nekaj let.

Vendar je bil Todorić glasnejši od vseh dvomljivcev. Na sprejem ob prevzemu Mercatorja je v svojo rezidenco Kulmerovi dvori, v kateri sicer domuje družina Todorić in je vredna kake tri milijone evrov, povabil elito, jo počastil s penečim se vinom, mize pa so se šibile pod krožniki, obloženimi z dobrotami. Nič ni kazalo, da bi se lahko karkoli zalomilo. Iz pisarn za komuniciranje z javnostjo pa so le sporočali, da »Agrokor nadaljuje izvajanje svoje strategije in je pri tem uspešen«.

Todorića v javnosti ni. Le tu in tam se prikaže ob kakšni priložnosti, elegantno oblečen, galanten in spoštljiv. Niti najmanj ne bahaški. Deset prstov na rokah je veliko preveč, da bi prešteli intervjuje, ki jih je dal v življenju.

Danes 66-letnemu Todoriću so očitali – in nikoli dokazali –, da je zelo veliko zaslužil s preprodajo pšenice in koruze. Revizije poslov, v katerih je mešal lastništva kot »karte pri pokru«, kot nekateri radi ocenjujejo njegovo poslovanje, so še vedno nedokončane. To ni nič nenavadnega, saj Ivica Todorić na Hrvaškem v zadnjem desetletju velja za nedotakljivega. Na Hrvaškem imajo Agrokor za državo v državi in nobena vlada ga ne more ignorirati ali pa mu odreči pomoč, ko jo potrebuje. Za primerjavo: Agrokor je dvakrat večji od slovenske državne uprave, ki zaposluje 30 tisoč ljudi.

»Če bi res bil ljubljenec države, bi znašalo poslovanje z njo zagotovo več kot le nekaj odstotkov na letni ravni,« je dejal v enem od zelo redkih pogovorov. O tem, da mu je država lani nakazala kakih 27 milijonov evrov subvencij, ne govori.


Eden najbogatejših Hrvatov Todorić že desetletje velja za nedotakljjivega. Bo še dolgo tako? Foto: Vjekoslav Skledar/CROPIX

Kave ne pije. Rad pa popije, kot je sam priznal, ruski čaj z medom. Ruski čaj – zgolj naključje? Bonitetna agencija Moody's je Agrokorju nedavno znižala boniteto in opozorila na njegove visoke obveznosti in slabe lanske poslovne rezultate. Investitorje je dodatno vznemirila napoved vplivnega ruskega veleposlanika na Hrvaškem, da bodo ruske banke ustavile financiranje Agrokorja. Trg kapitala se je odzval z znižanjem vrednosti Agrokorjevih obveznic. Ruski veleposlanik Anvar Sarvanovič Azimov je na novinarsko vprašanje o pripravljenosti Rusije na odobritev novih posojil Agrokorju dejal, da vprašanje ni primerno zanj, saj gre za poslovni odnos med komitentom in rusko Sberbanko.

Ta teden je Todorića zadel še en udarec; tudi bonitetna hiša Standard & Poor's je sporočila, da je Agrokorjevo zadolževanje vprašljivo, njegova posojilna sposobnost pa ocenila hudo blizu državni, ki je v t. i. bonitetnih smeteh.

Dobro obveščeni vedo povedati, da so te dni na sedežu hrvaške vlade luči gorele dolgo v noč. Menda ne le zaradi aktualnih državnih težav in kovanja načrtov, temveč tudi zaradi Agrokorja. Nihče sicer ni videl, ali je bil Ivica Todorić zraven, a vse več je glasov, da zdaj tudi v vladi Andreja Plenkovića ne morejo več mimo dogajanja v Agrokorju, ki ga je država dolgo hranila s subvencijami, ga branila pred konkurenco, mu celo pomagala pri kupovanju in širjenju zunaj meja. Nemalokrat mu je celo prilagajala politiko tečaja kune, ki je, roko na srce, za Agrokor življenjskega pomena, saj ima milijardna posojila najeta tako v ameriških dolarjih kot v evrih.

Politični analitiki na Hrvaškem so si edini, da se Ivica Todorić vseskozi trudi imeti dobre odnose s politiko. Navsezadnje pa želje po dobrem odnosu z Agrokorjem ne skriva niti politika, saj govorice o morebitni socialni bombi še zdaleč niso iz trte izvite. Vendar je videti, da so časi, ko je Agrokor cvetel, lobisti vseh barv in nacionalnosti pa so si meli roke, minil.

»Če želite biti uspešni, morate najprej vedeti, kaj sploh želite, nato pa si morate zastaviti realen cilj. Seveda mora cilj biti v vaših realnih okvirih in podprt z realnimi zmožnostmi. Veste, ne morem si kar tako, od danes na jutri, omisliti, da jo bom že jutri mahnil na Mount Everest,« je pred časom zaupal javnosti Todorić.

Zdi se, da je prišel čas, ko si bo moral eden najbogatejših Hrvatov priznati, da so realni okviri, ki jih je omenjal in na njih prisegal, nedosegljivi. In kot kaže zdaj, Todorić sopiha že, če gre na Sljeme.