Tiskane izdaje
Odpuščen si! je bil zaščitni znak premožnega zvezdnika resničnostne televizije, ko je Američanom prek zaslonov prodajal sanje, da pozna čudežno formulo uspeha in se jo lahko z vajeništvom pri njem naučijo tudi sami. Donald Trump ga je znova uporabil v torek, ko je prek televizije sporočil direktorju zvezne policije FBI Jamesu Comeyju, da je odpuščen. Vse skupaj je tako presegalo politične norme države, da je Comey, ki je bil na pogovorih s podrejenimi v Los Angelesu in je novico zagledal na TV-zaslonu, sprva mislil, da je tarča čudaške šale.
A v časih čudaškega predsednika je nenavadno pričakovati normalnost. Trump je v štirih mesecih dosegel, da se Američani navajajo na stvari, ki bi se nedavno zdele zelo zanič roman. Ko so novinarji spremljali Comeyjevo kolono črnih limuzin, kot da gre za še en slovit pregon po avtocestah Los Angelesa, in so nekateri razpravljali, ali sploh še sme na letalo zvezne policije, drugi pa so razburjeno ponavljali, da ZDA postajajo »država tretjega sveta«, je na sedež FBI prinesel pismo, da je njihov šef odpuščen, Trumpov nekdanji osebni varnostnik. Pravniki, kot je profesor David Cole z univerze Georgetown, so bili plat zvona, da v državi vlada ustavna kriza.
Strateško zmeden in predvidljivo nepredvidljiv predsednik se je prvih sto dni brez premisleka zaletaval v ustavne omejitve ameriške demokracije, zadnje dni pa je skoraj iz ure v uro bolj jasno, kako brez premisleka se je znebil Comeyja. Direktor zvezne policije je bil po svojem deus ex machina vskoku v predvolilno dramo osovražen na levici in vsaj nepriljubljen na desnici, toda če je kdorkoli razen Trumpa v razmeroma ozkem krogu ljudi, ki so mu pomagali sprejeti odločitev, mislil, da bo ameriška politična krajina to sprejela brez razburjenja, potem v deželi La la živi celoten izvršni vrh ameriške države. Tiskovni predstavnik Bele hiše se je skrival pred novinarji za grmovjem, njegova namestnica pa zdaj iz dneva v dan klepa vse bolj neprepričljive razlage, kaj se je dogajalo v Ovalni pisarni.
Foto: Chip Somodevilla/Getty Images/AFP
Sprva je namestnik pravosodnega ministra spisal pravniški prosti spis, v katerem je okrcal Comeyja, ker naj bi v nasprotju s pravili ministrstva lani poleti naznanil, da si Hillary Clinton zaradi preusmerjanja službene e-pošte z državnimi skrivnostmi na svoj zasebni strežnik morda ne zasluži sojenja, je pa ravnala zelo nepremišljeno. Ob vsem žolču, ki ga je Trump zlival na nasprotnico, se ni zdelo verjetno, da je nenadoma postal pravičniški, celo konservativni komentatorji so ob razlagi zavijali z očmi. Vse bolj jasno je bilo, da je v ozadju »ruska preiskava« v FBI, iskanje morebitnih povezav med Trumpovo kampanjo in poskusi Kremlja, da bi vplival na volitve v ZDA.
Tako smo izvedeli, da naj bi Comey zaprosil za več sredstev za preiskavo. Prišlo je na dan, da je menda Trump od njega zahteval lojalnost, direktor FBI pa naj bi mu obljubil le, da bo vedno iskren z njim. To pri poslovnežu, navajenem kimanja, ni recept za priljubljenost. Comey ni prvič plul proti toku svojih nadrejenih, nekdanji zvezni tožilec je dosegel obsodbo Scooterja Libbyja, svetovalca podpredsednika Dicka Cheneyja, ker je novinarjem razkril ime ameriške obveščevalke Valerie Plame. Največ slovesa mu je prineslo bedenje ob postelji hudo bolnega pravosodnega ministra Johna Ashcrofta, s čimer naj bi vrhu Bele hiše Georgea Busha mlajšega preprečil nadaljevanje spornega programa prisluškovanja.
Kljub temu je odločitev predsednika Baracka Obame, da dolgoletnega republikanca leta 2013 imenuje na čelo zvezne policije, sprožila precej negodovanja med demokrati. V tistih časih je desnica že obvladovala kongresa, zaradi česar je imel Obama velike težave z imenovanji, zato je upal, da bo Comey morda oljčna vejica za vsaj nekaj miru z republikanci. Hkrati naj bi njegov sloves sposobnega, neupogljivega in nekoruptivnega uradnika vsaj nekoliko odvrnil nenehne napade na pravosodno ministrstvo. Nič od tega se ni uresničilo, Comey pa je do lanskega julija, ko je razglasil, da si Hillary Clinton ne zasluži sojenja, bolj ali manj izginil iz ospredja. Dokler ni 28. oktobra oznanil, da znova odpirajo preiskavo, in povzročil eksplozijo ogorčenja na demokratskem polu ter morda – če ne celo zelo verjetno – pomagal obrniti tok zgodovine.
Prejšnji teden je še kot šef FBI podrobno pojasnjeval in utemeljeval razloge za svojo odločitev, njegove besede, da ga misel na to, da je morda pomagal izvoliti Trumpa, navdaja z »rahlo slabostjo«, v Beli hiši niso naletele na razumevanje. Predsednik, ki je po lastnih besedah že tedne kuhal jezo na uradnika, ga je v četrtek javno označil za postavljača, ki naj bi povzročal vznemirjenje med podrejenimi (kar je Comeyjev namestnik nemudoma zanikal). Hkrati je priznal, da je še pred priporočilom pravosodnega ministrstva sklenil, da ga bo odstavil, ter tako mimogrede postavil na laž podrejene, na čelu s podpredsednikom Mikom Penceom, ki so še vedno zagovarjali prejšnjo uradno linijo o neprimernem obravnavanju Hillary Clinton.
Foto: Mandel Ngan/AFP
Demokracije ponavadi ne izginejo čez noč, ampak jih razžre počasna erozija, pravice in svoboščine izginjajo z majhnimi koraki. Ob vse bolj nedelujočem in politično ohromljenem kongresu so vsaj na videz neodvisni nadzorniki, kot je bil Comey, zagotavljali, da nekdo gleda pod prste predsedniku ZDA. Ni naključje, da so kongresniki leta 1976 direktorju zvezne policije namenili desetletni mandat. Po eni strani so tako omejili vzpon novega J. Edgarja Hooverja, zelo sporne sive eminence, ki je skoraj pol stoletja vladal agenciji in vlekel niti ameriške politike. Toda hkrati so tako hoteli preprečiti odvisnost funkcije direktorja od vsakokratnega stanovalca Bele hiše, saj se je njegov mandat križal s predsedniškim in ta ni mogel vedno znova izbirati lojalnega prvega moža zvezne policije. Vse do tega tedna.
Morda prvič v zgodovini ZDA vodi državo človek, ki trdi, da je ameriški volilni sistem goljufija, in ob nemem mencanju svoje stranke grobo ruši temelje demokracije. Od napadov na sodni sistem, sistematičnega razvrednotenja medijev do sedanje zamenjave zveznega policista, ki je vodil preiskavo proti njegovi kampanji. Toda ob razburjenju zadnjih dni se zdi, da je morda vendarle stopil korak predaleč. Vsi so se nemudoma spomnili na predsednika Richarda Nixona in njegov »masaker sobotne noči«, ko je odstavil posebnega preiskovalca Archibalda Coxa, ker je brskal po dogodkih, ki so preraščali v afero Watergate. Ta se je nato »pacala« še dobro leto, preden je moral Nixon iz Bele hiše. Tako bo morda Comey po Hillary Clinton usodno zaznamoval tudi predsedniško pot Donalda Trumpa.
