Portret tedna: Ljudmila Novak

V ponedeljek, 22. januarja, je predsednica Nove Slovenije Ljudmila Novak v državnem zboru vstopila v kabinet številka 323. Jožetu Horvatu, podpredsedniku stranke, sicer pa predsedniku parlamentarnega odbora za zunanjo politiko in najstarejšemu članu poslanske skupine, je prišla povedat, da se je odločila. Odstopila bo z mesta predsednice stranke. Jasno je bilo, da je odločitev predsednice dokončna. Čez čas se je pogovoru pridružil Matej Tonin, vodja poslanske skupine. Horvat je Tonina vprašal, ali je pripravljen prevzeti predsedniško funkcijo. Štiriintridesetletni Kamničan si je vzel nekaj dni časa za razmislek. Podatek, da se Ljudmila Novak po slabih desetih letih vodenja stranke poslavlja, v dobrem tednu dni ni pobegnil v javnost. Presenečenje ob njenem odstopu je bilo znatno, hkrati pa njena odločitev ni nepričakovana. Povezana je z njeno kandidiaturo na predsedniških volitvah. Oktobra 2017 je na njih zbrala dobrih sedem odstotkov glasov. Rezultat sicer ni bil nezadosten, a tudi dober ni bil. Za Novo Slovenijo je bilo na volitvah šefa države najbolj boleče, da je kandidatka konkurenčne SDS Romana Tomc, ki sicer ne sodi med bolj izpostavljene kadre najmočnejše opozicijske stranke, zbrala skoraj še enkrat več glasov kot Ljudmila Novak. Predsedniške volitve so potekale dobrega pol leta pred parlamentarnimi.

Že neposredno po predsedniških volitvah so se v NSi ukvarjali z vprašanjem, kaj storiti. A odločili so se, da predsednice ne bodo rušili. Pač, Nova Slovenija je konservativna stranka in od konservativne stranke ne gre pričakovati, da bi reagirala ihtavo. Kljub temu pa se je Ljudmila Novak odločila za umik. Na zadnjih parlamentarnih volitvah je Nova Slovenija zbrala 5,6 odstotka glasov. Zadnje ankete javnega mnenja stranki sicer obetajo, da bi se tudi letos uvrstila v državni zbor, resnejšega preboja pa ni bilo mogoče napovedati. V nervozni politični klimi, ko se etablirane stranke sprašujejo, zakaj je občinstvu všeč SNO (Stranka novih obrazov), je Ljudmila Novak presodila, da bo za stranko bolje, če njen obraz ne bo naslikan na velikih predvolilnih plakatih.

Kaj je dosegla? Stranko je prevzela novembra 2008, ko je Andrej Bajuk po osmih letih vodenja Nove Slovenije ob hudem volilnem porazu in izpadu NSi iz parlamenta odstopil. Njen cilj je bil tedaj jasen, a ne nujno uresničljiv. Novo Slovenijo je želela vrniti v parlamentarne klopi. Slovenska politična zgodovina namreč govori o tem, da stranka, ki izpade iz parlamenta, izgine. Ni je več. Ni je več, ker ne more uporabljati parlamentarnega govorniškega odra. Ni je več, ker težko financira politično-administrativni aparat. Ni je več, ker niti proti vladnim predlogom ne more glasovati. Ni je, ker ni zanimiva za javnost. Ko se je leta 2011 Nova Slovenija pod vodstvom Ljudmile Novak vrnila v državni zbor, je bil to velik uspeh. Vrnitev sicer ni bila razkošna. Stranka je zbrala nekaj manj kot pet odstotkov glasov. A to je zadoščalo za ponovno parlamentarno rojstvo. Leta 2014 je NSi osvojila en mandat več kot leta 2011.

Četudi je Ljudmili Novak leta 2011 uspel veliki met vrnitve v parlament, ne moremo trditi, da je stranka v zadnjem desetletju blestela. Krščanska demokracija se je na volitvah leta 1990 in 1992 bližala 15-odstotni podpori, leta 1996 je prvič padla pod 10 odstotkov, leta 2004 pa je Nova Slovenija kot ideološki dedič krščanske demokracije (ne pa pravni naslednik Slovenskih krščanskih demokratov) še vedno dosegala dobrih devet odstotkov glasov. Ker je leta 2014 s parlamentarnega odra izpadla druga stranka, ki nagovarja krščansko-demokratsko občestvo, Slovenska ljudska stranka, se zdi, da desne konservativne stranke svoje potencialne volilne baze niso nagovarjale dovolj spretno.

Oseminpetdesetletna Moravčanka, ki je odraščala v Zgornji Velki na slovensko-avstrijski meji, nedaleč od bregov Mure, je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala nemščino in slovenščino, do vstopa v profesionalno politiko pa se je ukvarjala s pedagoškim delom. Sredi osemdesetih je krajši čas učila v dekliškem vzgajališču v Višnji Gori, do leta 2004 pa je poučevala gojence kamniškega zavoda za usposabljanje invalidne mladine. Njena poklicna pot je torej povezana z vzgojo in izobraževanjem mladostnikov, ki so šli v življenju skozi najhujše preizkušnje. Po vstopu v profesionalno politiko je vztrajala pri tem, da je Nova Slovenija stranka, ki stavi na socialno-tržno gospodarstvo. Vprašanje pa je, ali je stranki uspelo oblikovati jasen socialni profil. S svojimi življenjskimi izkušnjami bi Ljudmila Novak morda lahko oblikovala bolj jasne socialne vizije. In drugič, ali je stranki uspelo vzpostaviti solidne stike z gospodarskimi strukturami? V mandatu 2004–2008, ko je bila Nova Slovenija članica vladne koalicije, so koalicijski gospodarski odposlanci v ekonomiji predvsem lomastili in se ukvarjali s strategijami in taktikami, kako v politične roke dobiti vzvode realne gospodarske moči. Zaradi te dediščine v gospodarskem tkivu ni posebej globokega zaupanja do strank, ki so na deklarativni ravni naklonjene kapitalu, v času vladanja pa so gospodarstvo razumele kot strateško tarčo.

V letih lomastenja po gospodarskem tkivu je bila Ljudmila Novak daleč stran od slovenskega političnega in gospodarskega dogajanja. Bila je evropska poslanka. Leta 2004 je namreč Nova Slovenija na volitvah za evropski parlament zbrala fantastičnih 23 odstotkov glasov in tako gladko zmagala. Resnici na ljubo pa je treba zapisati, da bi se sredi prvega desetletja 21. stoletja Nova Slovenija za fantastičen evropski volilni rezultat lahko zahvalila predvsem Lojzetu Peterletu, ki je zbral skoraj 80 tisoč preferenčnih glasov. Ljudmila Novak je tedaj zbrala dobrih tisoč preferenčnih glasov, kar ni bil blesteč rezultat. V evropski parlament pa se je uvrstila, ker je bila na strankarski listi uvrščena na drugo mesto. Kot evropska poslanka je bila dejavna zlasti okrog vprašanj, ki se dotikajo izobraževanja.

Ljudmila Novak je pred lanskimi volitvami omenjala, da je njena zgodovinska vzornica Marija Terezija, v sodobnosti pa si za zgled jemlje Angelo Merkel. Vendar nekaterih pogumnih potez Angele Merkel ni skušala presajati v slovenski kontekst. Med begunsko krizo – v nasprotju z nemško voditeljico – ni zagovarjala politike sprejemanja. Tudi pri vprašanjih, povezanih s pravicami LGBT-skupnosti, bi v ravnanjih Angele Merkel zaznali več tolerance, četudi ta ni ravno razkošna.

Iz prve vrste političnega odra se je Ljudmila Novak poslovila dostojno. Naslednik bo imel dovolj časa, da ga fotografirajo za predvolilne plakate. Za globlje programske inovacije pa bo časa bolj malo.