Portret tedna: Marjan Sušelj

V Postojni rojen leta 1957 je danes ravno prav izkušen za odgovorno vodenje tretje največje blagajne v državi, pa očitno tudi dovolj mlad, da še upa tako velik izziv sprejeti. Ni mačji kašelj naložiti si na pleča 2,6 milijarde evrov javnega denarja za zdravstvo, v katerega so prav zdaj uprte vse oči v državi. Glavna figura v slovenskem zdravstvenem sistemu je sicer minister, konkretno zdaj ministrica Milojka Kolar Celarc, takoj za njo pa generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), torej Marjan Sušelj, ki drži roko nad denarjem. Koliko moči imata dejansko eden in drugi, je precej zapleteno vprašanje. A slovenski zdravstveni sistem je postavljen tako, da drug brez drugega ne moreta skoraj nič.

Za začasnega generalnega direktorja je bil Marjan Sušelj imenovan že poleti, ta teden pa ga je po javnem razpisu izvolila skupščina ZZZS za štiriletni mandat. Je četrti generalni direktor, odkar od leta 1992 ZZZS obstaja. Prvi direktor je postal Franc Košir, za njim Borut Miklavčič in potem Samo Fakin, ta pa je ključ predal v roke neposredno Sušlju.

Kot pri vseh trezorjih je ob ključu za odpiranje potrebno tudi geslo. Geslo za ZZZS je zakodirano v miselni tok skupščine zdravstvene blagajne in ta dejansko odloča o vsem v blagajni. Skupščina je v resnici zdravstveni parlament, sestavljen iz predstavnikov zavarovancev (predvsem sindikatov) in delodajalcev (predvsem gospodarske zbornice in vlade). Tu se križajo interesi vseh skupin v državi. Njihove namere in želje so diametralno nasprotne. Blagajna je zato kot tanker, privezan k skalovju na obali; neizmerna moč je potrebna, da bi za kakšno stopinjo spremenil smer. Naloga generalnega direktorja ZZZS je vsaj dvoje: da vodi strokovno službo 850 zaposlenih in, po drugi strani, da počasi in argumentirano spreminja kodo v možganih članov skupščine. Poleg tega, da sodeluje z vlado, ki daje k vsemu skupaj svoj končni blagoslov. Neizmerno težko.

Novi generalni direktor dobro pozna vsa razmerja, vse silnice in (ne)možnosti. A je kljub temu optimist. »Škoda je časa za kazanje mišic in neproduktivne debate. Naveličan sem razlag, kaj vse se ne da narediti. Poglejmo raje, kaj lahko skupaj naredimo,« je povedal v svojem edinem večjem javnem nastopu v Delu avgusta letos. V prvih treh mesecih, ko je že bil poskusno v. d. generalnega direktorja, je pokazal veliko odzivnost na težave zdravstva in njihovo reševanje, pripovedujejo tisti, ki z njim delajo.

Sušelj je tako rekoč otrok ZZZS. Od 35 let delovne dobe jih je 31 oddelal tam. Sodeloval je pri postavitvi informacijskega sistema hiše, bil vodja razvoja v informacijskem centru, vodja projekta kartice zdravstvenega zavarovanja, nekaj let direktor sektorja, zadnjih šest let vodja največje območne enote Ljubljana. Hišo pozna torej do obisti, kar je dobro. Veliko milijonov tolarjev in kasneje evrov je že šlo skozi njegove roke, pa vendarle ni niti računsko sodišče, ki prečeše hišo vsako leto, niti kdorkoli drug opozoril, da bi se mu kaj prilepilo na prste. Pred leti so mediji poročali o ovadbi zoper njega, a se je izkazalo, da je šlo za grožnjo neuspelega ponudnika, ki je od ovadbe odstopil. V Sloveniji je pač tako, da je ovadba prikladen način za diskvalifikacijo kogarkoli. Enkrat ovaden, nikoli več čist, je geslo, pod katerim izločajo iz javnega življenja mnoge sposobne ljudi. Kaj odloči na koncu sodišče, če pride zadeva do tja, praviloma le malokoga zanima. No, Sušelj ni ta primer. Sodišče ga zaradi službenih zadev ni obravnavalo.

Nekateri ne morejo mimo omembe, da si je nujno potrebno naklonjenost sindikatov in gospodarstvenikov kupil z denarjem za njihove raziskave. Res je, da bodo v prihodnjih dveh letih trije milijoni evrov porabljeni za promocijo zdravja na delovnem mestu, je povedal Sušelj, izvajalci so tako Gospodarska zbornica Slovenije kot sindikati in drugi. Šlo bo za raziskovanje vzrokov bolniške odsotnosti, ki postaja vse večji strošek. Drži pa tudi, da predvsem sindikati dobivajo denar za svoje projekte iz ZZZS že vrsto let, kar ni nič čudnega, saj imajo svoje ljudi v vseh organih upravljanja, potrebe za projekte velike, denar pa prihaja tudi od članov sindikatov. Vplačujejo ga seveda za zdravljenje. Sindikati so najbolj usodna stalnica delovanja zdravstvene blagajne in slovenske družbe nasploh. Ne toliko s propulzivnimi predlogi; bolj se držijo tega, da je najbolj vpliven tisti, ki zna dobro zavirati. Njihovo najmočnejše orodje so delavci, ki jih lahko pripeljejo na ulice.

Kar se dogaja zadnji čas v odnosu do zdravstva v naši državi, je treba razumeti. Marjan Sušelj, ki ni zdravnik, temveč psiholog in informatik, in zdravstvo dobro pozna, je v svojem programu zapisal, da je »sistem kljub nekaterim pomanjkljivostim kakovosten in zagotavlja prebivalcem naše države visok nivo zdravstvenega varstva«. Zakaj mu ne bi verjeli?

A glej, kljub mednarodnim kazalcem o kakovosti slovenskega zdravstva so vsi z njim vse bolj nezadovoljni. Preplet je bolj podoben gordijskemu kot urejenemu mornarskemu vozlu. Zdravstvo bi moralo prek države sfinancirati gospodarstvo, a to se ni razvilo v drugo Švico, kot smo ob rojstvu nove države pričakovali, temveč je šlo bolj rakovo pot, zato tudi denarja za zdravljenje ni toliko kot v Švici, ampak skoraj trikrat manj. Da bi država (in z njo zdravstvo) vendarle lahko delovala, se je prisesala na gospodarstvo kot velikanska pijavka na plavalca, ta pa zaradi nje še težje plava. Vmes so svoj harač iz skupnega premoženja pobrali banke, tajkuni in drugi mimoidoči, vsi skupaj pa v silni nemoči priti ponovno na zeleno vejo pokazali na zdravstvo in zdravnike, češ, oni so krivi, da nič ne deluje, kot je treba. Zdravstvo je prikladno za tak prenos krivde, saj se dotika vsakogar in vsakdo zato lahko svojo jezo zaradi splošnih razmer v državi in svoje lastne nemoči projicira prav tja. A bolj kot govorjenje o korupciji v zdravstvu je pomembna oživitev gospodarstva. Z njo bi se morale ukvarjati vse sile v državi. Brez podobne količine denarja namreč slovensko zdravstvo ne more biti takšno kot švicarsko.

Na tej točki se kaže Sušelj kot pogumen mož. Javno je povedal, še preden je bil imenovan za generalnega direktorja, kakšna je rešitev: »Vsekakor je treba poiskati dodatne denarne vire za ta obseg zdravstvenih storitev ali pa se odločiti, kaj je manj pomembno za zavarovance, in to prepustiti samoplačništvu. Nepriljubljeno, a vsega se ne bo dalo zagotoviti iz sedanjih virov.«

Ali si lahko mislimo, da gre za konsenz o tem med partnerji? Njegovo imenovanje in s tem mnenje so podprli namreč tako sindikati kot gospodarstveniki in predstavniki vlade. Seveda je še druga možnost: da so ga podprli s figo v žepu, računajoč na spremenljivost človekove čudi, kadar je na oblasti, in podložnost tistemu, od katerega je oblastnik odvisen. Kakorkoli že, piko na i k imenovanju Marjana Sušlja bo postavil državni zbor.

Novega generalnega direktorja pa čakajo tudi mnoga vsakodnevna sprotna opravila. Eno pomembnejših je vzpostavitev zanemarjenih obračunskih modelov in določitev pravih cen v zdravstvu. Če vlada ne bo kmalu ustanovila posebne agencije za to nalogo, kar bi bilo bolje, bo samoumevno, da se jih po več kot desetih letih zamude končno loti ZZZS. Takih izzivov je še nekaj. Ob imenovanju Sušlja so poudarjali, da je zdravstvena blagajna zdaj na prelomnem trenutku. Seveda, ustanovljena je z zakonom o zdravstvenem varstvu in zavarovanju. Ta zakon se je namenila Cerarjeva vlada spremeniti. Tako da bosta ZZZS in celotno zdravstvo bolj učinkovita. Upajmo, da res.