Tiskane izdaje
Direktor Cie, osrednje ameriške obveščevalne agencije, Mike Pompeo se je prejšnjo nedeljo vztrajno izogibal vprašanju, ali bo zunanji minister Rex Tillerson sodeloval v pogajanjih s Severno Korejo. Le droben nasmešek na obrazu je izdajal odgovor, da zunanji minister bo sodeloval, a se ne bo pisal Tillerson. Za prvega vohuna se spodobi, da pred drugimi ve, kaj se cmari v drobovju države, toda tokrat se za skrivnost ni bilo treba preveč potruditi, saj je bilo v Washingtonu že mesece jasno, da se napoveduje zamenjava na čelu ameriške diplomacije, prvi obveščevalec pa je ves čas veljal za najbolj verjetnega naslednika. Nasmešek je tako skrival le to, da je čas za menjavo vendarle nastopil.
A tudi Pompeo je v torek dopoldne presenečeno zrl v telefon, ko je Donlad Trump kar na družabnem omrežju twitter razglasil še en zasuk kadrovskega vrtiljaka. Svet se počasi navaja na cirkuški šov, ki je v ZDA nadomestil ustaljene vladne postopke in običaje, a nihče ni pričakoval, da bo tako občutljiv položaj, kot je vodenje diplomacije edine vojaške supersile, postal talec hipnih vzgibov zvezdnika resničnostne televizije. Slovo od Tillersona, ki je v torek komaj brzdal čustva, ko se je poslavljal od položaja, ne bo pretirano žalostno, saj je bil teksaški naftar deležen hudih kritik iz diplomatskih vrst, da je pomagal izvotliti in razmajati ameriško zunanje ministrstvo.
Rex Tillerson je bil odpuščen iz zasede. Foto: Reuters
Nekdanji direktor največje mednarodne naftne korporacije Exxon Mobile je v Foggy Bottom, kot v Washingtonu pravijo sedežu zunanjega ministrstva, prinesel bogate mednarodne izkušnje, a iz poslovnega sveta, ne iz javne uprave. Ko je hotel ministrstvo voditi kot podjetje od zgoraj navzdol in ga napraviti »vitkejšega«, je doživel upor in sprožil odhode mnogih najbolj izkušenih diplomatov. Poleg tega je njegov globalistični pogled na vse bolj povezan svet hitro prišel navzkriž s predsednikovim nacionalizmom in njegovo neracionalnostjo. S prihodom Pompea bo mednarodna diplomacija ZDA precej bolj razvidna, saj nekdanji poslanec iz Teksasa govori podoben jezik kot Trump.
Njegov življenjepis je bleščeč. Na sloviti vojaški akademiji West Point je diplomiral kot najboljši kadet v letniku, nato ob koncu hladne vojne poveljeval tankistom ob evropski železni zavesi in služil v Iraku med prvo zalivsko vojno. Naslednji korak je bila diploma pravne fakultete s slovite univerze Harvard, nato služba v washingtonskem odvetniškem podjetju Williams & Connolly, znanem po tem, da je v njem izredno težko dobiti zaposlitev. Kasneje je s tremi prijatelji z West Pointa kupil štiri letalska podjetja in jih povezal v eno samo; denar so med drugim dobili od konservativnih donatorjev, bratov Davida in Charlesa Kocha, ki sta izdatno podprla tudi njegovo politično kariero.
Pompeo je zlitje lastnosti, ki jih Trump najbolj občuduje pri ljudeh – vojaške časti, odlična akademska priporočila, uspešna poslovna kariera. Hkrati ni samo prepričan republikanec, ampak tudi rezultat konservativnega čajankarskega gibanja, ki je leta 2010 v populističnem uporu proti prvemu temnopoltemu predsedniku v kongres naplavilo najbolj skrajno krilo stranke. Med kampanjo se je na twitterju njegovega štaba pojavila povezava na blog, ki je demokratskega nasprotnika indijskih korenin ozmerjal za »turban klobučarja«, predsednika Baracka Obama pa za »hudobnega muslimanskega komunista«. To je retorika, ki je z vrhuncem desnega populizma jeseni 2016 naplavila Trumpa.
Tillerson je veljal za blažilca Trumpovih vihravih stališč. Foto: Reuters
Oba tako prihajata iz istega toka, Pompeo se je skozi kongresne vrste hitro prerinil kot izjemno agresiven strankarski vojak. Javnost ga je spoznala kot ostrega kritika demokratke Hillary Clinton, veljal je za enega pogonskih motorjev preiskave, s katero so ji republikanci želeli naprtiti odgovornost za smrt diplomatskega osebja ob terorističnem napadu na ameriški konzulat v libijskem Bengaziju. Preiskava ni prinesla obtožnic, a je dosegla glavni namen: razmajala je do takrat precejšnjo priljubljenost nekdanje zunanje ministrice. Predvsem pa je razkrila, da za elektronsko pošto ni uporabljala varnega državnega, temveč zasebni strežnik na svojem domu, kar je odprlo vrata novim težavam demokratke.
Pompeo in Trump sta hitro našla skupni jezik in kongresnik je ob nastopu nove vlade postal novi šef obveščevalne agencije Cia, s solidno podporo senatorjev, kljub nekaj pomislekom v vrstah demokratov. Morda je pomagalo, da je ob zaslišanju drugače od svojega šefa trdil, da je bilo vmešavanje v volitve »napadalno dejanje najvišjega vodstva v Rusiji«. Kljub temu je med rednimi obveščevalnimi srečanji stkal tesno vez s predsednikom in postal eden njegovih najbolj trdnih zagovornikov. Na agenciji pa je vzpostavil dober odnos z njenim vrhom in veljal za dobrega vodjo, ki je opravil miren prehod in ohranil stabilnost najbolj pomembne ameriške vohunske ustanove – kar so lastnosti, ki si jih ta hip zagotovo želijo tudi na razmajanem zunanjem ministrstvu. Vprašanje je, kako bodo sprejeli njegove izjemno ostre poglede na ameriško zunanjo politiko.
Nekdanji direktor Cie Mike Pompeo. Foto: Reuters
Tillerson je veljal za blažilca predsednikovih vihravih stališč, Pompeo pa se zdi njihov ojačevalec. Tako kot Trump je oster kritik jedrskega sporazuma z Iranom, kar pomeni, da lahko že sredi maja morda pričakujemo še en pretres v mednarodni politiki, če bodo ZDA preklicale veljavnost sporazuma (te dni potekajo pogajanja z evropskimi partnericami). Podobno je ves čas podpiral predsednikove grožnje z vojaškim posredovanjem v Severni Koreji in javno namigoval o spremembi režima v Pjongjangu.
Zdaj je seveda zagovornik spornih neposrednih pogajanj med Donaldom Trumpom in Kim Džong Unom. Prav tako nasprotuje zaprtju taborišča za ujetnike vojne proti terorizmu v ameriškem oporišču Guantanamo na Kubi. Po nekaterih razlagah naj bi njegova javna podpora spornim zasliševalnim tehnikam zbudila Trumpovo pozornost, da ga je vzel v vlado, saj predsednik v nasprotju z vojaškim vrhom še vedno verjame v učinkovitost mučenja ujetnikov.
Senatorji naj bi o imenovanju Pompea razpravljali v začetku aprila. Po napovedih bodo demokrati tokrat veliko bolj odločni zasliševalci, kot so bili januarja lani ob kandidaturi za vrh Cie, kar pa skoraj zagotovo ne bo preprečilo njegovega imenovanja. Ameriška diplomacija bo z njim dobila zunanjega ministra, ki bo verodostojen predstavnik Bele hiše in se mu ne bo treba bati, da bo predsednik na twitterju zanikal njegove izjave. Pogovori z ZDA bodo tako bolj preprosti, a še zdaleč ne lažji.
