Portret tedna: Milan Brglez

Predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez je v politiki novinec in popolna neznanka za širšo javnost, vendar bi to lahko bilo varljivo, saj je kot strokovnjak za mednarodne odnose v zadnjem obdobju nekaj let intenzivno sodeloval s politiko na področju zunanje politike – pri snovanju zunanjepolitične strategije ali pri arbitražnem sporazumu. Zato ni mogoče reči, da mu niso jasni principi delovanja slovenske politike, je pa imel, kot sam pravi, velik privilegij, da je od zaposlitve leta 1992 na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani živel od raziskovanja in poučevanja.

Kdo je Milan Brglez in kakšen predsednik državnega zbora bo? Pred 47 leti se je rodil v Celju, osnovno šolo je obiskoval v Zrečah, v Celju je končal srednjo družboslovno šolo in izobraževalno kariero nadaljeval na FDV kot politolog mednarodnih odnosov, kjer je prehodil pot od asistenta do visokošolskega učitelja in predstojnika katedre za mednarodne odnose. Brglez je oče dveh polnoletnih hčera in, kot rad poudari, zvest izvenzakonski partner že 25 let. Danes živi v Logatcu. Leta 1992 je diplomiral z naslovom Imunitete in privilegiji v novejšem diplomatskem in konzularnem pravu, čez štiri leta je uspešno zagovarjal magistrsko nalogo, ki jo je naslovil Kodifikacija sodobnega diplomatskega prava, šele čez deset let, leta 2006, pa je doktoriral in pridobil naziv doktorja znanosti za delo z zapletenim naslovom Pomen nepozitivističnih epistemoloških in realističnih ontoloških predpostavk za osmišljanje mednarodnih odnosov in metodologije njihovega proučevanja.

V naslovu slednje se po Brglezovih besedah skrivajo razlogi, da je doktoriral dokaj pozno. Lotil se je namreč monumentalnega dela v mednarodnih odnosih, s tem ko je povezoval filozofijo, družboslovje in mednarodne odnose. Vsem, ki jih zanima njegov doktorat, svetuje, naj raje vzamejo v roke knjigo, ki je nastala na podlagi tega dela, in že po naslovu si je mogoče bolj natančno predstavljati, s čim si je prislužil naziv doktor znanosti – Filozofija družbenih ved v znanosti o mednarodnih odnosih: od kritike političnega realizma h kritičnemu ontološkemu realizmu. Nekateri njegovo delo opisujejo kot doktorat o teoriji teorije, ki da je bilo v strokovnih in akademskih krogih deležno velike pozornosti, saj je moral, da se je prebil skozi, kot pravijo, vse najtežje knjige s tega področja temeljito naštudirati.

Slabo leto je bil predsednik Slovenskega politološkega društva, še vedno pa je podpredsednik Društva za Združene narode za Slovenijo, kjer je bil svoje čase izjemno aktiven nekdanji predsednik republike Danilo Türk. Društvo je namreč odigralo pomembno vlogo pri promociji zaščite človekovih pravic, prav tako je vložilo veliko truda za ustrezne prevode mednarodnih konvencij s tega področja v slovenski jezik. Te so bile v nekdanji državi običajno prevajane iz srbohrvaščine, zaradi česar se je, kot so ugotavljali, veliko izgubljalo s prevodi, zlasti pri natančnosti definicij. Do vstopa v politiko je bil nekaj let tudi podpredsednik Rdečega križa Slovenije, kamor so ga povabili z idejo, da bi humanitarna organizacija okrepila mednarodne dejavnosti. Izkušnja z delovanjem v RKS je pozitivna, pojasnjuje, zaradi notranjih nesoglasij v RKS je nekaj časa deloval tudi kot mediator med sprtimi interesnimi skupinami, saj mu je uspelo pridobiti zaupanje vseh deležnikov. Brglez opozarja, da so se RKS in druge humanitarne organizacije (denimo Karitas) zaradi šibkosti države in vse večje revščine spremenile v organizacije za reševanje socialnih problemov, kar pa ni njihova primarna naloga – ta je in bo še vedno morala biti humanitarna, socialne naloge pa bi morala s svojimi inštrumenti bolje opravljati država.

Brglez je teoretično podkovanost plemenitil tudi praktično, denimo v sodelovanju z zunanjim ministrstvom pri številnih projektih. Prvi je zagotovo snovanje slovenske zunanjepolitične strategije v okviru strateškega sveta, ko je bil minister še Samuel Žbogar v obdobju vlade Boruta Pahorja. Dokument, ki bi slovensko zunanjo politiko posodobil, je bil pripravljen za implementacijo, a se je pred tem zamenjala vlada in prišel je nov zunanji minister Karl Erjavec, ki je odredil pripravo novega dokumenta. Brglez je tudi z njim sodeloval, predvsem pa se je angažiral pri pripravi strokovnih podlag za implementacijo arbitražnega sporazuma. Pri slednjem je zanimivo, da je Brglez odločno podprl reševanje mejnega spora z ad hoc arbitražo, medtem ko je Miro Cerar temu nasprotoval. Vendar, kot pravi Brglez, sta kasneje, ko je bil sporazum potrjen na referendumu, tvorno sodelovala v skupini pravnikov, ki je skrbela za izvedbo sporazuma.

Po veliki zmagi SMC na volitvah so mnogi Brgleza že videli na položaju zunanjega ministra v novi vladi. To bi mu bilo, kot priznava, po strokovni plati bliže kot vodenje državnega zbora, a se je v politični igri pri snovanju koalicije izteklo tako, da je prevzel to funkcijo. O tem scenariju so v SMC razmišljali pred konstitutivno sejo državnega zbora, poteze pa so prilagodili razvoju dogodkov pri snovanju koalicije. Ko je Erjavec zavrnil možnost postati predsednik DZ, je pričakovano vskočil Brglez. Kar nikakor ni presenetljivo – Brglez se je v mlajših letih aktivno ukvarjal s šahiranjem, nastopil je tudi na državnem prvenstvu kot amater. Bliže so mu klasične dveurne šahovske partije kot hitropotezni šah, ker so mu, kot pravi, kombinacije zelo všeč. »V dolgotrajnih partijah sem lahko pariral tudi takšnim, ki so bili na papirju mnogo močnejši. Moja specialnost so bile končnice, manj pa otvoritve,« pojasnjuje Brglez. To bi lahko pomenilo, da ima dobro miselno kondicijo, pri čemer med uspehe prišteva tudi remi, kadar ima nasprotnik materialno premoč. V igri za zunanjega ministra, se zdi, je zmagal Erjavec, Brglez pa se je podredil širšemu interesu.

Stranka SMC je dolgoročen projekt, ker vseh težav, ki so se nakopičile v državi in družbi, ni mogoče rešiti čez noč, pravi Brglez. Na vprašanje, zakaj ga je zamikala politika in ustanavljanje stranke, v kateri je zaradi svojih značajskih in strokovnih kompetenc postal druga violina, odgovarja, da poskušajo preseči razdeljenost Slovenije na levo in desno. »Če ne bo napredka družbe, nam bodo mladi pobegnili. To je tudi ključni razlog, da sem se pridružil projektu SMC. Lahko bi ostal na fakulteti, a bi to pomenilo le še stagniranje, ker sem videl preveč generacij študentov, ki so dobili dovolj dobro podlago, da so lahko šli v svet, vendar se niso mogli več vrniti. Te ljudi potrebujemo doma.«

Prva in ključna naloga, ki si jo je zadal kot predsednik DZ, je povrnitev ugleda instituciji, kakršen ji pripada po ustavi – da postane prostor demokratične razprave.