Portret tedna: Milojka Kolar Celarc

Zelo sem občutljiva za socialne krivice, revščino. Nikoli nisem izgubila občutka za ljudi in stika z njimi. Tako je samo sebe ocenila v intervjuju pred letom ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc, ko je pripovedovala o življenju v domačem Logatcu: »Ko mama strese v trgovini nazaj dva kilograma jabolk, ker nima denarja, da bi jih kupila, ne morem imeti trde kože. Bi jo imeli vi? Tudi takšne slike me spodbujajo, da delam prave stvari za prave cilje za dobro vseh ljudi.«

Tako razneženi gremo brskat po časopisnem arhivu, v katerem je 39 let delovne dobe Milojke Kolar Celarc popisane sproti in dokaj natančno. Nič nenavadnega; vedno je bila del elite, ki s svojimi potezami kroji življenje ljudi. Kot ekonomistka je delala večji del v državnih službah, v glavnem povezanih z javnim denarjem, pa tudi v gospodarstvu. Nikoli v zdravstvu. Zdaj so se na njo zgrnile vse težave zdravstvenega sistema, ki že od leta 1992 ni bil nič spremenjen. Težav je veliko, so raznovrstne, prednjači pa ta, da namenimo v Sloveniji za zdravstvo nominalno bistveno manj denarja kot v drugih razvitih državah, ki jim želimo biti podobni. Milojka Kolar Celarc se na denar odlično spozna.

Prvih enajst let je bila zaposlena v nekdanji Službi družbenega knjigovodstva, ki je nadzirala vse finančne tokove v državi. Zatem v Slovenijalesu, od koder je na povabilo LDS-ovega ministra za finance Mitje Gasparija leta 1993 za šest let postala državna sekretarka, pristojna za davke in carinski sistem. V javnosti je zablestela leta 1999 kot »mati« davka na dodano vrednost. To jo tepe zdaj. Kmalu zatem je namreč zdravstvo finančno potonilo. Eksperti so opozarjali vlado, naj po zgledu nekaterih drugih držav ddv za zdravstvo ukine. Da se ne bi denar, zbran s prispevki za zdravljenje, prelival v državni proračun, kjer ga porabijo za ceste, šole, vojsko. Če bi to uredili, bi bilo denarja v zdravstvu več kot dovolj. A to se ni zgodilo. Prvemu ministru za zdravje po uvedbi ddv Dušanu Kebru je sicer uspelo prepričati vlado in poslance za manjši dvig prispevne stopnje in tako zdravstvu začasno zalizati rane. Toda dolgoročno to ni zadostovalo, ker so na zdravstveno blagajno prevalili nekatere druge izdatke iz državnega proračuna. Davek na dodano vrednost gre vedno z roko v roki z zdravstvom in povzroča odtekanje zdravstvenega denarja še zdaj. Ko je minister za zdravje Tomaž Gantar pred tremi leti z velikimi težavami prepričal vlado in poslance za malenkostno višje prispevke od občasnega dela in dela obrtnikov – zdravstvo je pridobilo novih 35 milijonov evrov na leto –, so takoj povišali še ddv in tako 15 milijonov evrov zdravstvu v trenutku odžrli.

Milojko Kolar Celarc je na mestu ministrice za zdravje pričakalo približno 200 milijonov evrov kumulativnih izgub in dolgov, čakalne dobe se podaljšujejo, bolniki in zaposleni izgubljajo potrpljenje. Ukrepati bi bilo treba resnično hitro. Ministrica za povečanje denarja za zdravstvo stavi zdaj na tobačni cent, torej davek na cigarete, za katerega načrtuje, da bo namenjen preventivi v zdravstvu. A trošarino na cigarete in alkohol že plačujemo, pa ni tega denarja zdravstvo nikoli videlo. Čudež bo, če bo tokrat drugače.

Milojka Kolar Celarc je nasploh odlična poznavalka davkov, saj sta »njena« tudi zakon o dohodnini in zakon o davku na dohodek pravnih oseb. Sprejeta sta bila v času, ko je bila državna sekretarka pri finančnem ministru Dušanu Mramorju, takrat, ko je minister za zdravje Dušan Keber s skupino drugih strokovnjakov v »beli knjigi« pripravil obsežno zdravstveno reformo. Po dolgi javni razpravi je Mramor s kratkim pismom Kebrovo reformo zavrnil. Jedro je bila ukinitev dopolnilnega zavarovanja. Keber je imel torej enak cilj, kot ga ima zdaj ministrica Kolar Celarčeva. Ko je Milojka Kolar Celarc leta 2011 postala predsednica uprave Vzajemne zdravstvene zavarovalnice, se je javno hvalila, kako da sta z Mramorjem preprečila prenos dopolnilnega zavarovanja v obvezno, preberemo v časopisnem arhivu. Absurdno: kar je takrat preprečila, namerava menda zdaj izpeljati. Ali res?

Na Vzajemni se je prvikrat in edinkrat v svoji karieri srečala z zdravstvom. Tja je prišla iz pozavarovalnice Sava Re. A je Vzajemna skoraj ostala brez vodstva, ker Kolar Celarčeva ni hotela postati predsednica uprave Vzajemne za plačo 7500 evrov bruto, k čemur bi dobila še dodatek na delovno dobo in bonitete. Šele pol leta kasneje je privolila v 8000 evrov bruto in službeni avtomobil. A ni bilo za dolgo. Po poldrugem letu jo je odstavil nadzorni svet. Razlog? Kot predsednica uprave je izračunala, da je nujno povišanje premije za štiri evre, kar se je kasneje izkazalo za odločno preveč. Vzajemna je leto končala z izjemno visokim dobičkom in nadzorni svet je zahteval, da direktorica denar vrne ljudem. Ker tega ni izpeljala, so jo odstavili. Kmalu se je upokojila, potem pa postala ministrica. Odkar je na tem položaju, prikazuje dogodek obrnjeno. Kakorkoli, takrat je na mamo iz Logatca zanesljivo pozabila. Preveč vplačani denar je vrnil zavarovancem naslednji direktor Vzajemne Aleš Mikeln.

Premier Miro Cerar ima z izborom ministrice za zdravje nekaj smole. Podobno analizo, kot jo je skupina mednarodnih strokovnjakov za drag denar pripravljala za Kolar Celarčevo leto dni, je na primer nekdanji minister za zdravje Dorijan Marušič predstavil parlamentu ob začetku mandata. Vsi smo jo lahko dobili brezplačno. Reformo – imenoval jo je nadgradnja – je začel predstavljati po nekaj mesecih. In podobno večina drugih ministrov. Uspela ni nobenemu, saj politične volje za ureditev zdravstva ni bilo nikoli. Zdaj pa je težava že pri izvoru. Milojka Kolar Celarc se že dve leti uči, kako deluje zdravstvo in katere so njegove težave. Šele ko se bo naučila, bo lahko kaj predlagala.

Tisti, ki jo dobro poznajo, jo opisujejo kot vztrajno, delovno in trmasto, a hkrati neodločno in neučinkovito. Kot da bi do onemoglosti kolesarila na sobnem kolesu, ki se ne bo nikoli nikamor premaknilo. Tipičen birokrat, ki dela vse, da ostane tam, kjer je. Veliko dela jo še čaka: v resoluciji je predvidela več kot sto novih strategij, zakonov, pravilnikov in uredb. To bi zdravstvo zapletlo do neznosnosti.

Ker ne da od sebe nobene ideje, kaj šele reformnega zakona, prihajajo v prazni prostor okoli nje drugi predlogi reform. V pomanjkanju svojih bi lahko bila vesela njihovih zamisli, pa čeprav samo zato, da lahko o njih podebatira. Toda Milojka Kolar Celarc za sodelovanje ni prav nadarjena. Niso zdravniki edini, ki jih zavrača. Tudi na pisma s predlogi, ki ji jih pošiljajo njeni kolegi – strokovnjaki, bivši sodelavci, bivši ministri –, menda ne odpisuje. Zato se ti družijo med seboj in pripravljajo svojo reformo. Morda bo ta tudi Cerarju prišla še prav.

Z neurejanjem javnega zdravstva ministrica uničuje ravno to, za kar pravi, da ji je najbolj sveto – javno zdravstvo za vse. Menda ne nalašč?