Portret tedna: Odstavljeni direktor Janez Remškar

Odzvanjalo je, resda le v bližnji cerkvi, a nadvse simbolično, točno opoldne, ko sva se s prim. Janezom Remškarjem pogovarjala o njegovi predčasni razrešitvi. In razlogih zanjo. Le dobrega pol dneva je minilo od trenutka, ko so člani sveta zavoda Onkološkega inštituta (OI) Ljubljana – tega je Remškar v času, ko bi lahko mirno užival v pokoju ali na kakšni drugi manj odgovorni in ne toliko izpostavljeni funkciji, vodil poltretje leto – za tesno zaprtimi vrati večinsko presodili, da mu ne morejo več zaupati vodenja te pomembne institucije.

Iskanje izvirnega greha, ki naj bi ga zagrešil Remškar, se zdi boleče podobno iskanju igle v kopici slame. Predvsem zato, ker iz nepregledne množice nakopičenih očitkov ni mogoče izluščiti, kaj vse je naredil nápak zlasti na treh področjih, kjer mu svét zavoda očita nesposobnost, nedoslednost, tudi zavajanje in celo potencialno ogrožanje varnosti bolnikov: pri neizpolnjevanju sklepov zavoda, ne dovolj angažirani skrbi za kakovost in nespretnem urejanju skrhanih odnosov znotraj inštituta.

Pobudo za julijsko izredno sejo, na kateri je svet OI, prav tako za zaprtimi vrati, soglasno sprejel sklep o začetku postopka za njegovo razrešitev, so dali notranji člani sveta zavoda. Remškarju so v omenjeni zahtevi očitali marsikaj, tudi anomalije pri aktualni sanaciji vodovoda, zamudo pri akreditaciji in nespoštovanje sklepov republiške komisije za medicinsko etiko. Prav ta očitek, vsebovan v prvotni različici gradiva za sejo, kasneje umaknjen, ima pomembno vlogo v celotni kolobociji.

V njem se namreč skriva nevzdržni diskurz med generalnim direktorjem in kirurgom dr. Erikom Brecljem, ki je kulminacijo doživel v izročitvi pisnega opozorila zaradi kršitev delovnih obveznosti Breclju – v operacijski dvorani. Kar je povsem nedopustno. Obsojanja vredno. Neetično.

Toda Remškar danes trdi, da to sploh ni res. Da je kot generalni direktor to moral narediti, v skrbi za bolj varno in kakovostno delo, predvsem pa v prid boljšemu strokovnemu sodelovanju. Pri zatrjevanju, da do vročitve v resnici ni prišlo v operacijski dvorani, ne trene z očmi.

Je bil povod za izredno sejo, začetek postopka proti Remškarju in odločitev za njegovo razrešitev zgolj posledica trka dveh ljudi – obeh oporečnikov, vendar iz različnih razlogov –, ki jima ni preostalo drugega kot pogovor prek odvetnikov? Ima prav predsednica sveta zavoda Darinka Miklavčič, ki pravi, da OI potrebuje kvalificiranega menedžerja, ki bo profesionalno povezal aktiv, potem ko zdajšnji generalni direktor (večine) članov tega najvišjega nadzornega organa preprosto ni prepričal, da to zmore? Je mogoče pritrditi svétu v oceni, da je zdajšnji generalni direktor s svojimi prijemi v sferi menedžeriranja posredno predstavljal tudi tveganje za varnost pacientov? Remškar trdi drugače: »Direktor, ki ne more obvladati nedotakljivega zdravnika, ima velike probleme z varnostjo – tudi po zaslugi nekaterih članov zavoda.«

Kdo je torej grešnik, slamnati osebek, ki v svojem ravnanju ni le nesamostojen in neiskren, ampak tudi potencialno nevaren? Ni hvaležno presojati o mnenjih in odločitvah, ubesedovanih za zaprtimi vrati. Kako torej sestaviti spodoben mozaik o trenutnem položaju OI in v njem zaposlenih na podlagi ključnih informacij, ki se, brez konciznih, nedvoumnih in verodostojnih pojasnil ter analitičnega prikaza, porazgubijo in razvodenijo?

Ključna so dejstva. Med njimi tudi to, da se inštitut, že desetletje in več, ne more znebiti problema (za)puščanja. Štirje generalni direktorji zapored so prišli v upanju, da bodo stvari izboljšali, odšli pa tako rekoč s sklonjeno glavo. Zakaj? OI je med redkimi zdravstvenimi institucijami, ki še vedno poslujejo pozitivno. Strokovnost dela je izstopajoča, prav tako v pozitivnem smislu, in na splošno ni vprašljiva – razen takrat, ko se zalomi. Zalomi pa se zaradi slabih odnosov ter nezmožnosti medsebojne komunikacije in timskega sodelovanja. In lomi se že dolgo. Problem se ni začel z Remškarjem, z njegovim odhodom se ne bo končal. Kot je nedavno opozoril zdaj že upokojeni kirurg prof. dr. Eldar Gadžijev, je bilo v tej »svojski trdnjavi treba marsikaj urediti, izboljšati in spremeniti. To so vedeli mnogi, nihče pa ni kaj dosti napravil.« Tudi po njegovi oceni so bili predvsem odnosi tisti, ki ustanovi niso bili v čast – seveda pa je nesprejemljivo in nevarno tudi »strokovno pomanjkljivo znanje s področja splošne kirurgije nekaterih kolegov in celo vodstva«.

Z Remškarjevim odhodom – če bo vlada, seveda, potrdila razrešitev – se napoveduje zanimivo dogajanje, ki utegne odplaviti plaz anomalij in razkriti resnico, o kateri danes lahko le ugibamo. Remškar obljublja, da bo vso energijo, ki jo premore, vložil v ta »primer«, kar ne bi smelo biti težko, saj ima, kot trdi, dokumentiran vsak postopkovni kanec dogajanja pri očitkih, ki mu jih je na »neodgovorna« pleča naložil svet zavoda. »Od 157 sklepov zavoda, ki sem jih moral izpolniti, je nerealiziran en sam, osem jih je v reševanju. Vse ostalo je narejeno. Obtožbe, ki letijo name, so absurdne, neutemeljene, neresnične,« trdi odslovljeni direktor, ki v teh dneh, skorajda boleče simbolično, uraduje v zasilno urejenem prostoru, obdan s kartonskimi škatlami. Ne zato, ker bi bil že vnaprej pripravljen na predvidljivo odločitev sveta zavoda in skorajšnjo slovo od OI, ampak zaradi adaptacije prostorov v upravnem delu stavbe C, ki še niso bili obnovljeni.

Zanimivo je, če na vse pogledamo s kančkom humorja, kako vztrajno ga spremlja simbolika trinajstic na njegovi poti po zamotanih hodnikih onkološkega inštituta. Na 13. seji, kjer se je med glasovanjem o njegovem imenovanju za generalnega direktorja iz »higienskih razlogov« umaknil, čeprav je bil tedaj predsednik taistega organa, ki ga je zdaj, prav tako na 13. seji – tokrat v drugačni sestavi –, odslovil.

Dobre popotnice ni. Vendar je Remškar tega že vajen, to je njegova tretja tovrstna izkušnja. Prva se mu je zgodila, ko je vodil jeseniško splošno bolnišnico; takrat je ob strokovni napaki podrejenega prevzel objektivno odgovornost in odstopil. V primeru Nekrep se je – tedaj kot generalni direktor direktorata za zdravstveno varstvo na ministrstvu za zdravje, kjer se je med drugim zavzemal za boljšo skrb za varnost in kakovost v zdravstvu – zameril stanovskim kolegom z izjavo, da ga je zaradi neustreznega ravnanja zdravniške zbornice ob smrti otroka sram, ker je predstavnik zdravniškega ceha. Tokrat bo slovo od položaja vzel zato, ker se je, kot mu očita svet zavoda, za kakovost premalo zavzemal.

Zanimivo je, da so zaposleni na inštitutu očitno razdvojeni: eni so sprožili postopke za Remškarjevo odslovitev, drugi mu izražajo podporo, češ da je v danih razmerah naredil največ, kar je bilo mogoče. Večina molči.

Fama o občasnih, a izjemno eruptivnih anomalijah na OI pa ostaja. Aktualna in realna. Tudi nepravilnosti pri gradnji novega onkološkega inštituta se še kar vlečejo kot jara kača. Pred vrati je namreč nov problem, povezan s sedem milijonov evrov vredno sanacijo vodovodnega omrežja, nad katero drži roko ministrstvo za zdravje kot investitor – novi hidravlični sistem povzroča resen problem: kontaminacije vode ni mogoče preprečiti.

Ob takšnem dogajanju se retorično vprašanje, komu bo v tej zgodbi odzvonilo, zdi še najbolj jasen odgovor. Takrat ko se bo to zgodilo, pa odzvanjanje zagotovo ne bo hitro potihnilo. Če sploh.