Portret tedna: Rex Tillerson

Učni tedni skavtskega diplomata, ki mu zmanjkuje časa za učenje diplomatskih plesnih figur.

Objavljeno
14. april 2017 19.31
US Secretary of State Rex Tillerson speaks to the media during his and Russian Foreign Minister Sergey Lavrov a news conference following their talks in Moscow, Russia, Wednesday, April 12, 2017. Amid a fierce dispute over Syria, the United States and
Sebastijan Kopušar, New York
Sebastijan Kopušar, New York
Donald Trump je v tednu dni naredil ruski preobrat; iz predsednika na robu obtožb, da je rusko orodje, se je prelevil v podpihovalca nove hladne vojne med Moskvo in Washingtonom. Podoben preobrat, le da v drugo smer, se dogaja v odnosih s Pekingom. Edina gotovost v novi zunanji politiki ZDA je postala negotovost.

Če obstaja karkoli, kar bi lahko označili kot Trumpovo doktrino, je načelo, da se je treba ogibati iskanju kakršnih koli smernic. Predsednikov pristop je nenehna improvizacija, s katero je z enim zamahom odpravil vse svoje usmeritve, o katerih je govoril mesece, in ves svet prisilil, da je začel na novo ustvarjati predpostavke, kako bodo ZDA vodile svet. Izjemno težavno nalogo prevajanja vzgibov iz ovalne pisarne v vsakdanje utripe diplomacije si je na rame naložil novi zunanji minister, 65-letni Teksačan Rex Tillerson.

Nekdanji prvi mož naftnega velikana Exxon Mobil je na vrh zunanjega ministrstva prišel ob tako hudih dvomih, da je postavil nov negativni rekord, saj še nikoli ni toliko senatorjev (43 od stotih) glasovalo proti imenovanju zunanjega ministra. Ne samo zato, ker ni imel ne diplomatskih, ne vojaških, ne političnih izkušenj in je bil zato precej neobičajna izbira, ampak je v času, ko so iz Bele hiše prihajale tople besede o ruskem predsedniku Vladimirju Putinu, zaradi svojih preteklih bližnjih odnosov z njim veljal še za enega rusofila v novi ameriški hierarhiji. Sumničavo so si ga ogledovali tudi na desnici. Republikanski senator Marco Rubio ga je poskušal prisiliti, naj Putina ožigosa za vojnega zločinca in prizna, da njegovi politični nasprotniki v skrivnostnih okoliščinah umirajo drug za drugim. Ko je Tillerson previdno dejal, da bo o tem sodil, ko bo imel dostop do zaupnih podatkov, mu je Rubio zabrusil: »Nič od tega ni zaupno, ti ljudje so mrtvi.«

Precej neživi so tudi prvi tedni Tillersonovega delovanja. Državni sekretarji po tradiciji veljajo za najbolj uglednega člana vlade, pogosto so lahko izjemno vplivni, še zlasti ob neizkušenih predsednikih. Iz sodobne zgodovine zagotovo odzvanja ime Henryja Kissingerja (in precej manj ime predsednika Geralda Forda, ki ga je imenoval). Toda ob pregovorno neukem Trumpu, ki je v nekaj tednih zagrešil ne samo hude faux pase, ampak imel tudi nekaj grobih izbruhov, v katerih je užalil celo tesne zaveznice, je bil Tillerson izjemno zadržan, če že ne skoraj neopazen. Dolgo časa se je načrtno izogibal medijem in za šest tednov celo odpovedal tradicionalne tiskovne konference, na katerih je zunanje ministrstvo obveščalo o vsakodnevnem dogajanju. Vrhunec je bila njegova pot v Azijo, ko običajna četica novinarjev ni smela na vladno letalo (stroške poti so vedno plačali sami), s sabo je vzel le poročevalko precej zakotne konservativne spletne publikacije Independent Journal Review.

Med to potjo je Bela hiša objavila predsednikov predlog proračuna, po katerem bi Tillersonovemu resorju porezali tretjino proračuna, pred tem mu je Trump zavrnil predlaganega namestnika Elliotta Abramsa, ker ga je ta med kampanjo kritiziral. Komentatorji so hitro zaznali, da so »Trumpovi generali« povsem zasenčili Tillersona, obrambni minister Jim Mattis, svetovalec za nacionalno varnost H. R. McMaster in minister za domovinsko varnost John Kelly so prevzeli vajeti v svoje roke in že pozimi so se pojavile napovedi, da to morda pomeni preveč vojaški pogled na zunanjo politiko.

Na zunanjem ministrstvu ga branijo, da ni »medijski tip« in da raje tiho deluje v ozadju in sklepa dogovore. Toda ob molku State Departmenta so prevladujoč glas ameriške zunanje politike postala Trumpova razglabljanja v 140 znakih na tviterju, ki jih v kontekst postavljajo generali. Ko je predsednik razmišljal, da bi morali »vzeti iraško nafto«, je Mattis dejal, da to ne gre. Kelly je zavrnil zamisli, da bi rezervne vojaške enote izganjale nedokumentirane priseljence, McMaster se ni strinjal z uporabo izraza »radikalni islamski teroristi«.

Tillerson je prav tako odstavil nekaj visokih kariernih diplomatov, ob tem pa le počasi polnijo izpraznjena vodilna mesta, zaradi česar so se začele pojavljati pritožbe, da ministrstvo nima vodstva, kar slabi delo diplomatske mreže. Hkrati pa ne morejo jasno oblikovati zunanje politike in predsednikovih zunanjepolitičnih ciljev uresničevati uspešneje in manj blodeče.

Podobo je zapečatil Washington Post z nelaskavim portretom ministra, ki se v pisarno vozi z zasebnim dvigalom, se izogiba sodelavcem, podrejenim naj bi celo zabičali, naj ga ne nagovarjajo. Mediji na desnici so to označili za nepravičen udarec, a tudi oni priznavajo vrsto napak, od medijskega mrka do izogibanja tradicionalnim srečanjem z osebjem ameriških veleposlaništev v državah, ki jih je obiskal. Slednje je že začel popravljati, počasi ugotavlja tudi, da jasno sporočanje ameriških interesov krepi položaj pogajalcev.

Njegovi zagovorniki trdijo, da gre za sposobnega menedžerja, ki je dovolj moder, da se zaveda, kako vodenje zunanjega ministrstva ni primerljivo z vodenjem podjetja, kot je Exxon Mobil. Zato naj bi predvsem poslušal in zelo veliko bral, da bi se čim prej naučil, kar mora vedeti. Po besedah Steva Colla, avtorja knjige Private Empire (Zasebni imperij) o največji ameriški naftni korporaciji, sta Tillersonovo življenje oblikovali dve tradicionalni instituciji, obe zavezani strogim pravilom. Exxon Mobil, v katerem se je zaposlil takoj po diplomi inženirja, in ameriški skavti, pri katerih je dosegel najvišji naziv orel. Podobno se je vzpenjal tudi na poslovni poti, na vrh ga je pognalo uspešno delo v mednarodnem oddelku, kjer je spletel tesne vezi s Putinom in ruskim državnim naftno-plinskim velikanom Rosneft, za kar ga je Kremelj nagradil z visokim odlikovanjem.

Steve Coll ugotavlja, da ima Tillerson veliko pogajalskih izkušenj, zna se pogovarjati s tujimi voditelji, dober je pri taktičnih odločitvah in sklepanju dogovorov. Toda na zunanjem ministrstvu se srečuje s povsem drugačnim načinom razmišljanja kot v hierarhičnem okolju korporacije. Kar se včasih še vedno pokaže, kot recimo na nedavnem srečanju zunanjih ministrov skupine G7, ko je kolege osupnil z vprašanjem, zakaj bi ameriške davkoplačevalce zanimala ruska zasedba ukrajinskega polotoka Krim. Na zunanjem ministrstvu so pojasnili, da je šlo za »retorično figuro«.

Toda Tillersonu zmanjkuje časa za učenje diplomatskih plesnih figur, prav tako za delovanje iz ozadja, še posebej ob tako nebrzdanem šefu, kot je Donald Trump. Ta že tako najraje posluša zeta Jareda Kushnerja, ki velja za nekakšnega zunanjega ministra v senci.