Tiskane izdaje
London, eno najbolj živahnih in v svet odprtih mest, po brexitu ni več to, kar je bil. To je čutiti na vsakem koraku. Po svoje je prav neverjetno, da se je večina Britancev z destruktivno odločitvijo o odhodu iz Evropske unije s takšno lahkoto, tako rekoč čez noč, odpovedala svojemu že kar pregovornemu kozmopolitizmu. In začela pehati državo v zatohle okvire nacionalnega in provincialnega. Ta zatohlost resno zastruplja tudi London, ki je bil od nekdaj pravo nasprotje tovrstnega populističnega zapiranja za svoje plotove. In vselej nekakšen antipod plehkemu provincializmu in ozkemu gledanju na svet.
Precej zaslug za to, kar se je zgodilo, ima seveda povsem iracionalna politika, ki jo v marsičem pooseblja prav Theresa May. Ko so konservativci po odstopu Davida Camerona, ki je zakuhal ločitev z Brusljem, prav njo postavili na čelo stranke (in s tem tudi vlade), si je marsikdo oddahnil. Mnogi so se resno zbali, da bodo prevzeli vodenje takšni ekstremistični zagovorniki brexita, kot so Boris Johnson, Michael Gove in Andrea Leadsom. Theresa May, ki je bila pred tem kar šest let notranja ministrica, se jim je zdela manjše zlo. Toda po prevzemu premierskega položaja je tudi ona dokaj hitro pokazala svoje prave barve.
Theresa May je bila po besedah moža Philipa (spoznala naj bi ju Benazir Buto, kasnejša pakistanska premierka) že v mladosti zelo ambiciozna. Pravzaprav je nenehno sanjala, da bo prva Britanka na čelu vlade. Zato je bila zelo jezna na Margaret Thatcher, ko ji je odvzela ta primat. Ko se je lani po referendumu končno le povzpela na ta položaj, je bila po Jamesu Callaghanu druga najstarejša stanovalka Downing Streeta in po Edwardu Heathu prva brez otrok. Toda za razliko od predhodnikov zdaj 60-letna Theresa May ni bila izvoljena na ta položaj. Zato si je tudi omislila predčasne volitve. In jih dobila, a ne s takšnim rezultatom, na kakršnega je računala. Konservativci so izgubili precej sedežev, kar je zanje svojevrsten poraz. Zato bo sobivanje v tako imenovanem visečem parlamentu (hung parliament) zanje zanesljivo zelo naporno.
Timothy Garton Ash je v dneh pred volitvami zbadljivo zapisal, da si je Theresa May vedno želela postati nekakšna nova železna lady, toda s svojimi velikokrat povsem zgrešenimi potezami je dokazala, da je pravzaprav zgolj nekakšna pločevinasta gospa (tin lady), ki ne zamudi nobene priložnosti za to, da ga grdo polomi. Kot denimo v odnosih z Donaldom Trumpom, ko se ni pridružila evropskim voditeljem, ki so odločno kritizirali njegovo odločitev o odstopu ZDA od pariškega sporazuma o podnebnih spremembah.
Theresa May velja za sila oportunistično in neodločno političarko. Ko so jo pred časom vprašali, katero nadaljevanko raje gleda, ali Sherlocka Holmesa ali Umore na podeželju, je odvrnila, da gleda kar oboje ... Podobno se obnaša tudi pri drugih odločitvah, pri katerih zaradi neodločnosti pada iz skrajnosti v skrajnost. Tudi ko gre za brexit. Pred referendumom je kot notranja ministrica glasno svarila pred posledicami odhoda iz Evropske unije. »Velika Britanija na Irsko proda več kot na Kitajsko. V Belgijo proda dvakrat več kot v Indijo. Na Švedsko trikrat več kot v Brazilijo. Zato novi trgi nikakor ne bodo mogli nadomestiti evropskega,« je poudarila. Potem pa je čez noč spremenila retoriko. »Brexit je brexit!« je govorila. Zato o njem ne bo novega glasovanja. In ne sprejemanja kompromisov. »No deal« je zato boljša opcija kakor slab sporazum, pravi premierka. Bodo v Bruslju tudi tako neizprosni?
V predvolilnem času se je kot zelo slaba govornica vztrajno izogibala neposrednih televizijskih debat z laburisti. Znano je, da na pamet pravzaprav ne zmore govoriti več kot pet minut. A kljub temu je z izjavami vseskozi dvigala veliko prahu. Po terorističnih napadih v Manchestru in Londonu je denimo odločno posvarila, da je zdaj dovolj tega in da sledijo ostrejši ukrepi. A so jo nasprotniki brž spomnili, da je kot notranja ministrica pravzaprav sama odpustila 20.000 policistov in da jim je v minulih letih nenehno sekala plače. Tovrstni rezi so predvideni tudi v prihodnje, jo je spomnil župan Londona Sadiq Khan in dodal, da tako ne bo mogoče zagotavljati večje varnosti. Ne v prestolnici in ne drugje po državi.
Theresa May naj bi se lotila obračuna s terorjem tudi s spreminjanjem zakonodaje o človekovih pravicah. Svojčas je omenjala celo izstop iz evropske konvencije o človekovih pravicah. S tem v bistvu nadaljuje politiko Davida Camerona, ki je pred petimi leti v Strasbourgu odločno obračunal s tamkajšnjim sodiščem za človekove pravice, kjer se je uradni London zaradi neprimernega ravnanja s priseljenci in terorističnimi osumljenci kar nekajkrat znašel na zatožni klopi. Cameronova vlada ni bila niti najmanj navdušena nad tovrstno jurisdikcijo in strogostjo Strasbourga. Človekove pravice torej da, a le do mere, ki jo je britanska vlada še pripravljena tolerirati.
Tako zdaj meni tudi Theresa May, ki namerava uvesti strožje zaporne kazni, poenostaviti proces deportacije terorističnih osumljencev in celo podaljšati pripor zanje. A ob tem seveda nikoli ni rekla niti besede o vzrokih za čedalje pogostejše napade v Londonu in drugih mestih. Velika Britanija je bila namreč ves čas najbolj lojalna ameriška zaveznica v tako imenovani vojni proti terorju, ki še kar traja. V času okupacije Iraka je tam počela grozljive zločine, za katere ni bil še nihče obsojen. Nezakonita agresija na Irak, ki je v bistvu rodila Islamsko državo, zdaj kot bumerang tolče po tistih, ki so sprožili to vojno. A o tem v Londonu in tudi Evropski uniji najraje kar molčijo.
(Tesna) zmaga konservativcev je presenetljiva tudi zato, ker njihova vlada že nekaj let zapored neusmiljeno klesti socialne pomoči in vse več Britancev peha v revščino. Naklonjenost torijcem je pred volitvami zato močno padla. Theresa May je denimo napovedala, da bodo starejši plačevali več za zdravstveno oskrbo, kar so v medijih brž razglasili za »davek na demenco«. V boj proti tovrstnim posegom se je vključila tudi glasbena skupina Captain SKA s komadom Liar Liar (Lažnivka lažnivka), v katerem med drugim opozarja, da je v Veliki Britaniji vse več revnih otrok. Zdaj že 3,7 milijona. Do leta 2020 se bo ta številka povišala še za milijon. Skupina bo del zaslužka s to protestno pesmijo, ki je vse bolj popularna, namenila kuhinjam za revne in žrtvam vladne politike zategovanja pasu ...
Dolgoletna praksa kaže, da ko so v Veliki Britaniji na oblasti konservativci, ti vselej najbolj udarijo po tistih z najnižjimi plačami. Zelo prizanesljvi so do bogatih, za tiste, ki so odvisni od proračuna, pa praviloma vedno zmanjka denarja ... Na četrtkovih predčasnih volitvah se je Britancem ponudila izjemna priložnost, da kaznujejo torijce za takšno uničujočo politiko. Preobrata (še) ni bilo, a zdi se, da nanj ne bo treba čakati pet let, kolikor naj bi trajal mandat Therese May. Vodja laburistov Jeremy Corbyn jo namreč že zdaj poziva k odstopu.
